Jedro

Glede obveznosti, kjer rok izpolnitve ni določen, lahko upnik takoj zahteva izpolnitev pogodbene obveznosti, razen če namen posla, narava obveznosti ali druge okoliščine ne zahtevajo nekega roka izpolnitve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki na račun tožeče stranke naložilo plačilo 6.028,94 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 8. 7. 2006 dalje do izpolnitve obveznosti. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo, tožeči stranki pa naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 746,61 EUR.

2. Zoper zavrnilni del prvostopenjske sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju: ZPP) po svojem pooblaščencu pritožuje tožnik. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, tožencu pa naloži plačilo stroškov postopka. Sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava, saj bi glede posojilnih pogodb z dne 10. 6. 1997 in 4. 4. 2000 moralo uporabiti določila Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in ne Obligacijskega zakonika (OZ), saj je ta pričel veljati šele kasneje. Dodaja, da sta se pravdni stranki glede posojil, kjer rok vračila denarja ni bil dogovorjen, dogovorili, da bo denar vrnjen 7. 7. 2006. Sodišče je zato tožnikovo opominjanje na vrnitev denarja neutemeljeno štelo kot poziv k plačilu. Šlo je namreč zgolj za prijateljsko dogovarjanje in popuščanje, natančno določen rok vrnitve pa je bil določen šele kasneje. Vtoževana terjatev zato še ni zastarala.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med pravdnima strankama ni spora, da sta v letih od 1997 do 2006 sklenili deset posojilnih pogodb v skupnem znesku 29.683,32 EUR. Za tožnika je v pritožbi sporen le zaključek sodišča, da so terjatve iz vseh posojilnih pogodb (razen dveh z dne 3. 5. in 12. 6. 2006) že zastarale. Ob tem sicer pritožba pravilno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje glede posojilnih pogodb, sklenjenih pred letom 2001, uporabiti določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), saj Obligacijski zakonik (OZ) pred tem časom še ni veljal. Ker pa so določbe ZOR, ki urejajo posojilno pogodbo in zastaralne roke identične določbam OZ, zmotna uporaba materialnega prava na pravilnost prvostopenjske odločitve ne vpliva.

6. V konkretnem primeru sta bila roka vrnitve posameznih posojenih zneskov določena le pri posojilnih pogodbah z dne 10. 6. 1997 (tri mesece) in z dne 4. 4. 2000 (en teden), ostale posojilne pogodbe pa roka vrnitve niso določale. Glede zgoraj navedenih pogodb je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je imel tožnik pravico terjati izpolnitev od 10. 9. 1997 oziroma 11. 4. 2000. V skladu s 361. členom ZOR zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti. Petletni zastaralni rok je tako do vložitve tožbe z dne 8. 7. 2011 že potekel, zato je bila zavrnitev tožbenega zahtevka v tem delu pravilna. Glede obveznosti, kjer zastaralni rok ni določen, je sodišče pravilno uporabilo 289. člen OZ(1). Ta upniku dopušča zahtevo po takojšnji izpolnitvi pogodbene obveznosti, razen če namen posla, narava obveznosti ali druge okoliščine ne zahtevajo nekega roka izpolnitve. Ob tem je sodišče tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje, saj je tožnik ob zaslišanju sam izpovedal, da je toženca opominjal na plačilo pogodbenih obveznosti že v letu 2005. Tudi glede teh terjatev (razen dveh) je sodišče prve stopnje tako pravilno ugodilo toženčevemu ugovoru zastaranja, saj je petletni zastaralni rok (346. člen OZ) v času vložitve tožbe že potekel. Na dejstvo, da je bil med strankama dogovorjen drug rok vrnitve, in sicer 7. 7. 2006, se tožnik sklicuje šele v pritožbi. Gre za nedovoljeno pritožbeno novoto, zato je pritožbeno sodišče ni upoštevalo. Pritožnik namreč ni uspel izkazati, da se na navedeno dejstvo brez svoje krive ne bi mogel sklicevati že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ker je sodišče prve stopnje tudi pravilno presodilo, da z delnim plačilom dolgovanega zneska dne 7. 7. 2006, ni prišlo do pretrganja zastaranja, saj bi morala biti morebitna pripoznava dolga podana pisno (341. člen OZ), je sodba sodišča prve stopnje pravilna tudi v tem delu.

7. Po povedanem pritožbeni očitki niso utemeljeni, kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo, zato je pritožbo zavrnilo, sodbo sodišče prve stopnje pa potrdilo (353. člen ZPP).

8. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica dejstva, da tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k reševanju zadeve na pritožbeni stopnji. Odgovor na pritožbo tako ni bil potreben strošek in ga krije tožena stranka sama.

(1) Določba je identična 314. členu ZOR.