Jedro

Sodišče ugotavlja, da je izrek drugostopne odločbe v nasprotju z njeno obrazložitvijo. V njenem izreku namreč manjka odločitev o tožničini pritožbi, iz obrazložitve pa izhaja, da bo o zahtevku tožnice za denacionalizacijo nepremičnine moral organ prve stopnje ponovno odločati v skladu z napotili drugostopne odločbe.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor, številka 4904-60/2007/70 z dne 5.8.2010 se odpravi in se zadeva vrne v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 350,00 EUR skupaj z 20% DDV v petnajstih dneh od prejema te sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti stroškov v plačilo do plačila.

Obrazložitev

Ministrstvo za okolje in prostor je z odločbo navedeno v uvodu sodbe v pritožbenem postopku, ki ga je sprožila tožnica, odpravilo delno odločbo Upravne enote Piran, št. 351-839/2001-253 z dne 19.10.2007 (1. točka izreka) in je zahtevo za denacionalizacijo parcele 2950/8 v izmeri 146 m2, vpisane v vl. št. 3884 k.o. A., zavrnilo (točka 2. izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je organ prve stopnje z navedeno delno odločbo zavrnil zahtevo za denacionalizacijo parcele 2950/8 vpisane v vl. št. 3884 k.o. A. z utemeljitvijo, da je bila že predmet dedovanja in imetnikom pravice uporabe ni bila odvzeta, temveč je prešla v njihovo last na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini. Ministrstvo v izpodbijani odločbi ugotavlja, da se zahteva za denacionalizacijo glasi le na vrnitev navedene parcele, brez navedbe njene površine. Vlagateljica v zahtevi ni navedla niti ali in kdaj oz. na katerem temelju je pravica uporabe na tem zemljišču prešla v družbeno lastnino kot tudi ne ali zahteva denacionalizacijo z vračilom lastninske pravice po določbah 31. člena ZDen. Po presoji ministrstva prvostopni organ, ki je sicer pravilno ugotovil, da gre za parcelo, ki je bila predmet dedovanja in je bilo zato zemljišče lastninjeno po določbah Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, deloma ni odločil pravilno. Zato je ministrstvo v skladu z določbo 1. odstavka 243. člena ZUP/86 delno odločbo odpravilo. O zahtevi je ministrstvo, ker organ prve stopnje ni raziskal razlogov sprememb v površini predmetne parcele in je odločil brez upoštevanja podatkov in brez navedbe površine, odločilo le o površini 146 m2 to je o površini, ki jo je imela ta parcela po 22. vpisu v A2 list zemljiškoknjižnega vložka 3884 k.o. A. v letu 1990 tik pred uveljavitvijo Zakona o denacionalizaciji. V nadaljevanju po naštevanju pomanjkljivosti v obrazložitvi prvostopne odločbe, in zato ker iz zemljiškoknjižnih podatkov tudi ni razviden morebiten odvzem dela predmetnega zemljišča iz uporabe, organu prve stopnje priporoča, da vlagatelje zahteve pozove na dopolnitev vloge z dokazili za morebitno podržavljenje nacionaliziranih površin, pri čemer je treba kot podržavljenje šteti odvzem, zaradi katerega je zemljišče prisilno prešlo v uporabo družbene pravne osebe. V zvezi s pritožbenim ugovorom, da upravni organ v postopku izdaje delne odločbe tožnice v nasprotju z določbo 2. odstavka 65. člena ZDen ni seznanil z ugotovljenim dejanskim stanjem pa tožnici pojasnjuje, da v postopku ugotavljanja pogojev za uvedbo denacionalizacijskega postopka zadoščajo zemljiškoknjižni podatki in da uporaba navedene določbe v obravnavanem primeru ni bila potrebna.

Tožnica s tožbo izpodbija 2. točko izreka odločbe Ministrstva za okolje in prostor zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve pravil postopka (1. odstavek 8. člena ZUP/86 in 65. člena ZDen) in zmotne uporabe materialnega prava (8. člen Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini). Upravnemu organu očita, da je o zahtevku odločil brez ugotovitvenega postopka predpisanega v 2. odstavku 65. člena ZDen, saj ni izdelal poročila o ugotovljenem dejanskem stanju in ji ni bilo omogočeno, da bi se lahko o dejstvih in okoliščinah, ki morajo biti ugotovljena v poročilu in so za odločitev pomembna, lahko izjasnila. Na podlagi navedenega sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo v 2. točki izreka odpravi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka z zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Zavrnitev tožbe predlagata tudi prizadeti stranki B.B. in C.C. Obe v podanih odgovorih na tožbo prerekata tožbene navedbe in izpodbijata tudi pravno stališče tožnice glede uporabe določb Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Odločanje organa druge stopnje o pritožbi je v ZUP/86, ki ga je tožena stranka uporabila v postopku izdaje izpodbijane odločbe, urejeno v členih 239. do 245. Po določbi 1. odstavka 245. člena ZUP/86, se določbe tega zakona, ki se nanašajo na odločbo, smiselno uporabljajo tudi za odločbe o pritožbah. Kaj mora vsebovati izrek odločbe in kaj mora obsegati obrazložitev odločbe je določeno v 208. in 209. členu ZUP/86. V izreku izpodbijane odločbe manjka odločitev o tožničini pritožbi. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa izhaja, da bo o zahtevku tožnice za denacionalizacijo nepremičnine, ki je bila ob podržavljenju vpisana na parc. št. 2950/8 k.o. A. in o katerem z izpodbijano odločbo ni bilo odločeno, moral organ prve stopnje ponovno odločati v skladu z napotili v izpodbijani odločbi. Na podlagi teh podatkov sodišče ugotavlja, da z izrekom izpodbijane odločbe tožena stranka ni odločila o tožničini pritožbi in je zato izrek v nasprotju z obrazložitvijo. To pa pomeni, da v pritožbenem postopku niso bile upoštevane določbe 208. in 209. člena ZUP/86. Takšne kršitve pa po presoji sodišča lahko in v konkretnem primeru tudi so vplivale, na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve. Zaradi navedene bistvene kršitve določb postopka pa je podan tudi tožbeni razlog, ki ga tožnica sicer utemeljuje z drugimi kršitvami pravil postopka. Ker ugotovljeno bistveno kršitev pravil postopka lahko odpravi le pritožbeni organ sam z odločbo z izrekom, iz katerega bo razvidna odločitev o pritožbi, in ki bo tudi skladen z obrazložitvijo, se sodišče s presojo utemeljenosti ostalih tožbenih ugovorov ni ukvarjalo. Po določbah ZUP/86 namreč organ druge stopnje lahko ob odpravi odločbe organa prve stopnje sam reši stvar le, če so izpolnjeni pogoji določeni v 1. odstavku 243. člena ZUP/86 ali če v dopolnjenem postopku ugotovi dejstva, ki so podlaga za drugačno rešitev (1. odstavek 242. člena ZUP/86). To pa pomeni, da bo moral organ druge stopnje o pritožbi tožnice ponovno odločiti tudi v skladu z navedenimi določbami ZUP/86. V primeru, da bo o zahtevku za denacionalizacijo nepremičnine na parc. št. 2950/8 k.o. A. sam odločil, pa bo moral tožnici omogočiti, da se izjasni tudi o okoliščinah in dejstvih, ki so za njegovo odločitev bistvena.

Glede na vse navedeno tudi izvajanje dokazov, ki se ne nanašajo na ugotovljene postopkovne kršitve, po presoji sodišča ni potrebno.

Na podlagi že navedenih kršitev pravil postopka, je sodišče tožbi ugodilo in je izpodbijano odločbo v celoti odpravilo v skladu s 3. točko 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 - ZUS-1). Zadeva je zato vrnjena v ponoven postopek organu, ki jo je izdal (3. odstavek 64. člena ZUS-1), da bo v skladu s 4. odstavkom 64. člena ZUS-1 izdal novo odločbo.

Izrek o stroških temelji na določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1. Tožnici, ki jo v tem upravnem sporu zastopa odvetnik je sodišče v skladu z 2. odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07) priznalo stroške v višini 350,00 eurov z 20% DDV.