Jedro

Za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka na razvezo pogodbe zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti so odločilna naslednja dejstva: vsebina pogodbe oz. pogodbeno dogovorjenih obveznosti, neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti ter razlog neizpolnjevanja obveznosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala razvezo pogodbe, imenovane izročilne pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 17. 4. 1998, izdajo ustrezne zemljiškoknjižne listine ter povrnitev pravdnih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Odločilo je, da je tožnica dolžna tožencema povrniti njune pravdne stroške v znesku 1.978,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15-dnevnega roka dalje do plačila.

Proti takšni sodbi se je iz vseh pritožbenih razlogov iz I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožila tožnica. Navedla je, da je sodišče prve stopnje že v uvodu sodbe naredilo več napak, zaradi katerih je sodba nerazumljiva in ne prestane formalnega preizkusa. Kot drugotoženo stranko je namesto G. L. navedlo A. L., glede predmeta obravnavanja pa je zapisalo, da je obravnavalo zahtevek za delno razvezo izročilne pogodbe o dosmrtnem preživljanju, čeprav je tožnica zahtevala razvezo sklenjene pogodbe v celoti. Prav tako je napačna navedba vrednosti spornega predmeta, saj le-ta znaša 22.000,00 EUR. Ena izmed bistvenih pomanjkljivosti sodbe je ta, da je sodišče prve stopnje z njo razsodilo le o delu tožbenega zahtevka, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke II. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče namreč sploh ni odločilo o tožbenem zahtevku na razvezo izročilne pogodbe in izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine glede nepremičnin, vpisanih v vl. št. ... k. o. in .... k. o. Š. p. J. Nadalje sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oz. so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Sodišče sploh ni ugotovilo, kaj sta se toženca z izročilno pogodbo v razmerju do tožnice zavezala, kakšne obveznosti sta s to pogodbo prevzela, kar je bistveno za presojo utemeljenosti zahtevka na razvezo te pogodbe zaradi neizpolnjevanja obveznosti. V obrazložitvi sodbe je sodišče le delno povzelo izpovedbe tožnice, prvotoženca ter prič M. J., G. B. in A. L., ni pa teh izpovedb dokazno ocenilo. Tožničino izpovedbo glede neizpolnjevanja pogodbe s strani tožencev iz razlogov na njuni strani so namreč potrdile vse navedene priče. Glede na izvedene dokaze je povsem nerazumljiv zaključek sodišča, da je tožnica s tem, ko se je odselila od tožencev, slednjima onemogočila izvajanje pogodbe. Nikoli namreč ni bilo sporno, da tožnica ni živela pri tožencih, ki sta prebivala v novi hiši, ampak je živela v stari hiši na posestvu. Tako tožnica kot vse priče so izpovedale, da je bil razlog, zaradi katerega se je tožnica preselila k hčerki Z. B. v Š. p. J., v celoti na strani tožencev, ki ji nista nudila prav nobene pomoči in oskrbe. Tožnica se je odselila, ker je bivala v nemogočih razmerah, bila je prepuščena sama sebi, zelo oddaljena od zdravstvenega doma, cerkve in drugih ustanov, ki jih je potrebovala, vendar so ji bile zaradi njene nemobilnosti in nepripravljenosti tožencev, da ji omogočita prevoze z avtomobilom, nedosegljive. To potrjuje tudi zapis Centra za socialno delo Š. p. J. z dne 1. 12. 2004 in izjava J. D. z dne 5. 6. 2006, ki ju sodišče ni dokazno ocenilo in ju sploh ni upoštevalo. Zaključek sodišča, da je tožnica s svojo preselitvijo tožencema onemogočila izpolnjevanje njunih pogodbenih obveznosti, je v nasprotju z nadaljnjo ugotovitvijo sodišča, da sta se tudi toženca odselila iz nove hiše. O tem, da toženca tožnice nista oskrbovala na način, dogovorjen v pogodbi, so poleg tožnice izpovedale tudi priče M. J., G. B. in A. L., vendar sodišče njihovih izpovedb ni upoštevalo in se s temi bistvenimi okoliščinami sploh ni ukvarjalo, ampak je zaključilo, da je razlog za neizpolnjevanje pogodbe na strani tožnice, česar ni niti ustrezno obrazložilo. Prav tako sodišče ni zaslišalo po tožnici predlaganih prič O. N., Z. B., K. S., B. S., S. G., F. D., J. V. in J. D. Če je sodišče menilo, kar iz razlogov sodbe sicer ni razvidno, da zaslišane priče ne dajejo dovolj podlage za zaključek o neizpolnjevanju pogodbenih obveznosti s strani tožencev, bi moralo zaslišati tudi te predlagane priče ter drugotoženko. Ker sodišče tega ni storilo, je nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sicer pa iz izpovedb vseh zaslišanih prič izhaja, da je tožnica že pred selitvijo k hčerki imela zdravstvene težave, kar je priznaval tudi prvotoženec. Nesporno je, da sta se toženca s pogodbo zavezala, da bosta tožnico vozila k zdravniku in nazaj domov, zato zgolj dejstvo, da sta oba toženca zaposlena, ne more biti odločilna okoliščina, zaradi katere jima te obveznosti ne bi bilo treba izpolnjevati, kot zmotno meni sodišče. Če toženca opravljanja vseh teh obveznosti ne bi zmogla, bi morala pridobiti nekoga drugega, ki bi te obveze izpolnjeval namesto njiju. Nejasni so tudi razlogi sodišča o nerealnosti pričakovanja tožnice, da naj bi jo toženca vsak dan vozila k zdravniku, saj tožnica tega ni zatrjevala. Bistven namen izročilne pogodbe, da bi tožnica imela oskrbo na svojem domu, se ni uresničil iz razlogov na strani tožencev, ki nista izpolnjevala pogodbenih obveznosti, zato tudi ne bi prišla v poštev sprememba dogovorjenih obveznosti v denarno, kot zmotno nakazuje sodišče. Sodišče je z napotitvijo strank na drugačno ureditev razmerja z določitvijo dosmrtne rente preseglo svoja pričakovanja in je takšen napotek glede na ugotovljene dejanske razmere med pravdnimi strankami v nasprotju z namenom sklenjene pogodbe. Tožnica je zahtevala razvezo pogodbe zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti s strani tožencev, kar je v zadostni meri tudi izkazala, medtem ko toženca tožnici nista ponudila nobene drugačne rešitve, prav tako nista zatrjevala spremenjenih razmer iz 562. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in nista postavila zahtevka za drugačno ureditev razmerja med njimi. Napačna pa je tudi odločitev o stroških, saj toženca pravdnih stroškov nista priglasila najpozneje do konca glavne obravnave, kot to določa 163. člen ZPP, ampak sta to storila po zaključku glavne obravanave. Tudi sicer je sodišče tožencema priznalo previsoke stroške za odgovor na tožbo ter za zastopanje na narokih dne 10. 11. 2006, 28. 2. 2007 in 29. 6. 2007, do povrnitve stroškov za ugotovitev pravnomočnosti pa stranka na podlagi Odvetniške tarife sploh ni upravičena. Predlagala je, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

Toženca nista vložila odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje najprej ugotavlja, da nista utemeljena pritožbena očitka glede absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke II. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje najprej storilo s tem, ko v izreku sodbe ni odločilo o celotnem tožbenem zahtevku. Takšen očitek bi lahko kvečjemu predstavljal predlog za izdajo dopolnilne sodbe oziroma predlog za popravo sodbe, vendar je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti iz nadaljnjih pritožbeno uveljavljanih razlogov (zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava), zato bo na to pomanjkljivost, kot tudi na napake v uvodu izpodbijane sodbe, na katere utemeljeno opozarja pritožba, opozorilo prvostopno sodišče v okviru napotkov ob razveljavitvi sodbe.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oz. da so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba ima zadostne razloge o odločilnih dejstvih, ki omogočajo pritožbeni preizkus.

Utemeljen pa je nadaljnji pritožbeni očitek o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in zmotni uporabi materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so pravdne stranke sklenile mešano pogodbo, ki vsebuje tako elemente izročilne pogodbe kot tudi elemente pogodbe o dosmrtnem preživljanju, zato je razvezo te pogodbe obravnavalo skladno z materialnimi določbami III. odstavka 561. člena OZ, ki ureja razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti. Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da je presoja prvostopenjskega sodišča o naravi med pravdnimi strankami sklenjene pogodbe kot mešane pogodbe civilnega prava sicer pravilna, toda glede na čas nastanka obligacijskega razmerja oz. datum sklenitve pogodbe med strankami (17. 4. 1998; 1060. člen OZ) je potrebno pri presoji obravnavanega primera izhajati iz določila III. odstavka 120. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). V skladu s to določbo, ki je sicer vsebinsko enaka določbi III. odstavka 561. člena OZ, na katero se je oprlo sodišče prve stopnje, lahko vsaka stranka zahteva, da se pogodba razveže, če druga stranka ne izpolnjuje svojih obveznosti.

Iz spisovne trditvene podlage izhaja, da je tožnica zahtevala razvezo izročilne pogodbe o dosmrtnem preživljanju zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti tožencev kot prevzemnikov premoženja. V tožbi je navedla, kakšna je bila vsebina pogodbeno dogovorjenih obveznosti oziroma katere obveznosti do tožnice sta se toženca s pogodbo zavezala izpolnjevati, v nadaljnjih navedbah pa je konkretizirano navedla, katerih pogodbenih obveznosti toženca ne izpolnjujeta, kar je opredelila kot razlog za razvezo pogodbe. Tožnica pritožbeno utemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje s takšno trditveno podlago sploh ni ukvarjalo, saj v razlogih sodbe ni ugotavljalo, kakšna je bila vsebina pogodbe, katere obveznosti sta toženca s pogodbo prevzela, ali sta toženca pogodbene obveznosti izpolnjevala ali ne, v primeru neizpolnjevanja obveznosti pa tudi razlog neizpolnjevanja obveznosti, kar vse so odločilna dejstva za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka na razvezo pogodbe zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti v skladu s III. odstavkom 120. člena ZD.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnica že s tem, ko se je odselila od tožencev, slednjima onemogočila izvajanje sklenjene pogodbe, kar je štelo kot edini pravno relevantni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka. Takšna presoja in dokazna ocena sodišča prve stopnje je neprepričljiva, predvsem pa preuranjena, na kar tožnica utemeljeno pritožbeno opozarja. Upoštevaje med pravdnimi strankami nesporno dejstvo, da v pogodbi ni bilo dogovorjeno skupno življenje pravdnih strank, zgolj samo dejstvo selitve, brez predhodne presoje vsebine in narave dogovorjenih pogodbenih obveznosti, razlogov za neizpolnjevanje obveznosti, razlogov za selitev tožnice ter možnosti izpolnjevanja obveznosti kljub odselitvi tožnice, ne more predstavljati zadostnega in utemeljenega razloga za zavrnitev tožbenega zahtevka.

Nadalje pritožba utemeljeno izpostavlja, da je tožnica v dokaz svojim trditvam, da toženca že pred njeno selitvijo k hčerki zanjo nista skrbela na način, kot sta se s pogodbo zavezala, predlagala številne, v pritožbi imenovane priče, ki jih sodišče prve stopnje ni zaslišalo, izpovedb že zaslišanih prič M. J., G. B. in A. L. pa ni dokazno ocenilo. Razlogi prvostopenjskega sodišča o nepotrebnosti zaslišanja številnih predlaganih prič, ker je ocenilo, da so pravdne stranke in že zaslišane priče dovolj jasno izpovedale, kako se izvršuje oz. ne izvršuje izpodbijana pogodba in katera od strank onemogoča izvajanje pogodbe, brez dokazne ocene oz. presoje verodostojnosti teh izpovedb, sodišča druge stopnje ne prepričajo. Dokazna ocena sodišča mora biti celovita in mora temeljiti na vestni in skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj (8. člen ZPP). Sodišče mora navesti razloge, zakaj sledi (ali ne sledi) izpovedbi določene priče in zakaj meni, da izvedba predlaganih dokazov ni pomembna za odločitev (II. odstavek 287. člena ZPP) in to tudi v sodbi obrazložiti.

Pritožba nadalje utemeljeno graja tudi zaključek sodišča prve stopnje, da ne šteje za realna pričakovanja tožnice, da se jo vsak dan pelje k zdravniku in ob vikendih k maši, glede na to, da sta oba toženca zaposlena, kar naj bi bilo vsem pogodbenim strankam znano že ob podpisu pogodbe. Odločilno dejstvo je, na kar utemeljeno opozarja pritožba, da sta se toženca s pogodbo zavezala izpolnjevati določene obveznosti, med drugim tudi to, da bosta tožnico po potrebi vozila k zdravniku in domov ter k svetim mašam, zato le dejstvo, da sta oba toženca zaposlena, ne pomeni, da prevzetih obveznosti nista dolžna izpolnjevati.

Iz zgoraj navedenega izhaja, da je za pravilno uporabo materialnega prava, to je določila III. odstavka 120. člena ZD, ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo v celoti razveljavilo (posledično tudi odločitev o stroških postopka, ki je vezana na odločitev o glavni stvari) in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Pri tem ni našlo utemeljenih razlogov za dodelitev zadeve drugemu sodniku, kot je to pritožbeno predlagala tožnica.

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje v skladu z zgoraj navedenimi napotki in v okviru trditvene podlage, kot sta jo navedli pravdni stranki, najprej ugotoviti vsebino pogodbenih obveznosti, ali sta toženca te obveznosti izpolnjevala ali ne, v primeru ugotovitve po tožnici zatrjevanega neizpolnjevanja obveznosti s strani tožencev pa tudi razloge za takšno neizpolnjevanje obveznosti in ali je oziroma bi bilo mogoče glede na dogovorjeno vsebino/naravo obveznosti pogodbo izpolnjevati kljub tožničini preselitvi. Pred tem se bo moralo opredeliti tudi do s strani tožencev pravočasno uveljavljanega ugovora zastaranja, nato pa po dopolnjenem dokaznem postopku in po temeljiti ter skrbni dokazni oceni vseh izvedenih dokazov presoditi o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Pri tem bo moralo odločati o celotnem tožbenem zahtevku, o razvezi celotne pogodbe (tožbeni zahtevek na l. št. 98-99 spisa; vrednost spornega predmeta 22.000,00 EUR), zaradi zagotovitve pravilnega zastopanja tožnice v postopku, na kar je sodišče v skladu z določilom V. odstavka 98. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka, pa odvetnico M. K. M. pozvati, da predloži pravno veljavno pooblastilo za zastopanje, saj odločba o brezplačni pravni pomoči ne nadomešča pooblastila oz. ne zadošča za presojo veljavnega pooblastilnega razmerja.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu III. odstavka 165. člena ZPP.