Jedro

Niso izpolnjeni pogoji za vrnitev arondiranih zemljišč, če je prejšnji lastnik zanje prejel ustrezna nadomestna zemljišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 24.9.2002. Z njo je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote L. z dne 21.5.2001, s katero je prvostopni organ odločil, da tožnikova pravna prednika F.K. in K.K. nista upravičena do vrnitve podržavljenega premoženja na osnovi arondacijske odločbe, ki je bila izdana na podlagi Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča (TZIKZ), to je po predpisu, ki je naveden v 29. točki 3. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo tožene stranke. Navaja, da je iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe tožene stranke razvidno, da so bile pravnima prednikoma tožnika podržavljene nepremičnine na podlagi 63. in 65. člena TZIKZ, z odločbo Skupščine občine L., Oddelka za gospodarstvo in finance z dne 8.6.1965. S to odločbo so bila prejšnjima lastnikoma podržavljena zemljišča, pripisana k vl. št. 33 k.o. Š. in k vl. št. 208 k.o. R., kot odškodnina za zemljišča pa so jima bila dana zemljišča vpisana pri vl. št. 61 k.o. Š. in izplačana odškodnina v znesku 214.592 tedanjih din. Tožena stranka je ustreznost nadomestnih zemljišč pravilno ugotavljala s primerjavo vrednosti odvzetih zemljišč v skladu z določbami 44. člena ZDen in na njegovi podlagi izdanega Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (odlok). Glede na določbe odloka znaša vrednost arondiranih zemljišč 43.745,35 DEM, vrednost nadomestnega zemljišča pa znaša 43.118,46 DEM. K navedeni vrednosti je prvostopni upravni organ prištel še revalorizirano vrednost izplačane denarne odškodnine (5.998,52 DEM) ter izračunal vrednost nadomestnih zemljišč z izplačano denarno odškodnino (112,27%), oziroma 98,56% vrednosti podržavljenih zemljišč brez upoštevanja izplačane denarne odškodnine. Ker sta tako prvostopni organ, kot tožena stranka ugotovila vrednost podržavljenih zemljišč na zakoniti pravni podlagi, tožnik s tožbo ne more uspešno zahtevati vrednotenja samo tistega dela razlaščenih zemljišč, za katera je bila po njegovi oceni, iz odločbe o podržavljenju z dne 8.6.1965 to namreč ne izhaja, izplačana denarna odškodnina.

Tožnik vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo. V pritožbi navaja, da je bila leta 1965 podana pobuda A. KZ L. za zamenjavo zemljišč v lasti F. in K.K. Zamenjava je bila dogovorjena m2 za m2 in to zemljišča v k.o. Š. in k.o. R. S tako zamenjavo sta se F. in K.K. strinjala. Ko pa bi se morala zamenjava izvršiti je predlagatelju zmanjkalo zemljišč in je arondirana zemljišča delno poravnal z nadomestnimi zemljišči, preostalo pa v denarnem znesku. S tem se F. in K.K. najprej nista strinjala. Ker pa so jima grozili, sta se potem odločila, da sprejmeta ponudbo. V letu 1993 je bil podan zahtevek za vrnitev parcel v zemljiškoknjižnem vložku R., ni pa bil podan zahtevek za vrnitev zemljišč vpisanih v zemljiškoknjižnem vložku Šetarova. Sklicuje se tudi na denacionalizacijsko zadevo A.M., ki je primerljiva z njegovo zadevo in prilaga odločbo o denacionalizaciji.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Presoja prvostopnega sodišča, ki temelji na pravilno ugotovljenih dejstvih, ki izhajajo iz upravnih spisov, da pravna prednika tožnika F. in K.K. nista upravičena do denacionalizacije v izreku prvostopne upravne navedenih parcel, je pravilna. ZDen v določbi 29. točke 1. odstavka 3. člena izrecno določa, da so izpolnjeni pogoji za vrnitev arondiranih kmetijskih zemljišč, če upravičenci niso dobili ustreznih nadomestnih zemljišč. V obravnavani zadevi je, kot izhaja iz predloženih spisov, upravni organ ugotovil po kriteriju vrednosti odvzetih in nadomestnih zemljišč, da sta pravna prednika tožnika dobila ustrezna nadomestna zemljišča. Tožnik pa v upravnem postopku ni uveljavljal in dokazoval relevantnih okoliščin, ki bi kljub ugotovljeni vrednosti zemljišč, kazale na neustreznost dodeljenega zemljišča. Vrednost kmetijskih zemljišč se določi glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj na podlagi odloka, ki temelji na določbi 3. odstavka 44. člena ZDen in je tudi po presoji pritožbenega sodišča edina podlaga za ugotavljanje vrednosti kmetijskega zemljišča, tako tistega, ki je bilo podržavljeno, kot tistega, ki je bilo dano kot nadomestno zemljišče. Predpisana metodologija za izračun vrednosti podržavljenega in nadomestnega zemljišča pa je bila, kot izhaja iz podatkov upravnega in sodnega spisa, uporabljena tudi v obravnavanem primeru. Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče ob uporabi 29. točke 3. člena ZDen, pravilno presodilo odločitev tožene stranke, da niso izpolnjeni pogoji za vrnitev podržavljenega zemljišča po tej zakonski določbi.

Pritožbeni ugovori, na drugačno odločitev ne morejo vplivati. Tožnik je v pritožbi le ponovil svoje tožbene navedbe, ki jih je prvostopno sodišče že presodilo. Sodišče je pravilno obrazložilo, da tožnik ne more zahtevati vrednotenja samo tistega dela arondiranih zemljišč, za katera naj bi bila po njegovem mnenju izplačana denarna odškodnina. Iz arondacijske odločbe je namreč nedvomno razvidno, da sta tožnikova pravna prednika prejela za vsa arondirana zemljišča, to je za zemljišča vpisana pri vl.št. 33 k.o. Š., kakor tudi za zemljišča, vpisana pri vl. št. 208 k.o. R., odškodnino v obliki nadomestnih zemljišč, vpisanih pri vl. št. 61 k.o. Š. Kot je bilo v upravnem postopku pravilno ugotovljeno, pa predstavljajo navedena nadomestna zemljišča 98,56 % vrednosti vseh arondiranih zemljišč, kar pomeni, da sta tožnikova pravna prednika prejela ustrezna nadomestna zemljišča. Na samo odločitev, ali so podani pogoji za denacionalizacijo, pa ne more vplivati dana denarna odškodnina. Pri presoji upravičenosti do denacionalizacije po predpisu iz 29. točke 3. člena ZDen, je namreč pomembno le to ali sta tožnikova pravna prednika dobila ustrezno ali neustrezno nadomestno zemljišče. Ker je bilo v tem primeru nadomestno zemljišče ustrezno, pogoj za vrnitev arondiranega zemljišča ni izpolnjen. Tožnik zato ne more uspeti z ugovorom, da naj bi se vrednotilo in vrnilo le del arondiranega zemljišča, za katerega naj bi bila po njegovem mnenju plačana denarna odškodnina.

Denacionalizacijska zadeva, na katero se tožnik sklicuje v pritožbi, pa ni primerljiva s to zadevo. Iz pritožbi priložene odločbe je razvidno, da so prejšnji solastniki v navedenem primeru prejeli za arondirana zemljišča le denarno odškodnino (ki ni presegla 30% vrednosti podržavljenih zemljišč), ne pa tudi nadomestnih zemljišč. V takih primerih pa je upravičencem podržavljena zemljišča mogoče vrniti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.