Jedro

Tožena stranka ne more utemeljevati predloga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi z razlogi, ki jih je navedla v izredni odpovedi, ker ni mogoče mešati pogojev za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (po 110. členu ZDR oz. 109. členu ZDR-1) z okoliščinami in interesi iz prvega odstavka 118. člena ZDR-1. Nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja do poteka odpovednega roka se dokazuje z okoliščinami, zaradi katerih je ugotovljena kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja tako resna, da utemeljuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi kot najstrožjo sankcijo. Okoliščine in interesi iz 118. člena ZDR-1 pa se ugotavljajo, če je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita (torej že zato razlogi, ki so do odpovedi privedli, ne štejejo), pa nadaljevanje delovnega razmerja kljub temu ni možno. Praviloma bodo to okoliščine, ki nastopijo po podani odpovedi oziroma zaradi podane odpovedi. Kot okoliščino, relevantno za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, praviloma ni mogoče šteti teže kršitve in okoliščin v zvezi s kršitvijo – domnevno izgubo zaupanja v delavca, ki krši delovne obveznosti – če takšna kršitev in takšne okoliščine v sodnem postopku niso bile ugotovljene.

Tožena stranka tekom postopka v tem individualnem delovnem sporu ni zatrjevala nobenih drugih okoliščin, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom ne bi bilo mogoče, ampak je ves čas vztrajala pri stališču, da je tožnik storil očitane kršitve iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, glede katere je bilo s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je nezakonita iz procesnih razlogov – ker je bila podana prepozno. Kot bistveno je izpostavljala še dejstvo, da je zoper tožnika v teku kazenski postopek zaradi kaznivih dejanj, na katera se nanaša sporna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi (na podlagi ovadbe, ki jo je podala tožena stranka sama). V takem primeru pa je potrebno pri presoji predloga za sodno razvezo ugotavljati vsebinsko utemeljenost izredne odpovedi. Presoja o porušenem zaupanju delodajalca do delavca kot okoliščini, ki vpliva na odločitev o utemeljenosti sodne razveze, je povezana z vsebino kršitev, ki so delavcu očitane v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitev delovnih obveznosti (ali redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga) in z vprašanjem, ali so bili očitki (čeprav je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita iz formalnih razlogov, tako kot v obravnavanem primeru, ko je bila odpoved podana prepozno) utemeljeni. Sodišče prve stopnje je tako pravilno presojalo ravnanja tožnika, ki je bilo razlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker tožniku očitane kršitve z znaki kaznivega dejanja (1. alinea prvega odstavka 111. člena ZDR) niso dokazane, prav tako pa ni dokazan odpovedni razlog po 2. alinei istega člena ZDR, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da pogoji za sodno razvezo niso podani, saj drugih okoliščin, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče, tožena stranka niti ni zatrjevala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo: - da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati na delo, ga od 1. 5. 2013 do vrnitve na delo prijaviti v obvezna zavarovanja ter mu za čas od 1. 5. 2013 do vrnitve nazaj na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, mu mesečno obračunati osnovno plačo v višini 4.191,95 EUR, povečano za ustrezen dodatek za delovno dobo ter mu po plačilu dajatev in prispevkov izplačati neto zneske, zmanjšane za izplačana denarna nadomestila med brezposelnostjo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. dne v mesecu za plačo preteklega meseca dalje do plačila, mu obračunati regres za letni dopust za leto 2014 v znesku 789,15 EUR in mu po odvodu dajatev izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2014 dalje do plačila ter mu obračunati regres za letni dopust za leto 2015 v znesku 790,73 EUR in mu po odvodu dajatev izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 3. 2015 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo (I. točka izreka); - da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 1. 5. 2013 do vrnitve na delo priznati delovno dobo, kot da do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ne bi prišlo in za tožnika plačati delež za dodatno pokojninsko zavarovanje v 8 dneh pod izvršbo (II. točka izreka); - da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka v znesku 749,81 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila pod izvršbo (III. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sprejelo enako odločitev kot v prvotnem postopku - toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, ga od 1. 5. 2013 do vrnitve na delo prijaviti v obvezna zavarovanja ter mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja. Izpodbijana sodba ni pravilna, saj so ugotovitve sodišča glede nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po vsebini napačne, tožena stranka pa izpodbija predvsem odločitev o reintegraciji, ker na noben način ni možna, še posebno zato, ker je tožnik v kazenskem postopku prav zaradi ravnanj, ki so bila tudi podlaga za izredno odpoved.

Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da tožena stranka tožniku ni dokazala, da je huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja oziroma pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki bi imele znake očitanih kaznivih dejanj. Ugotovilo je tudi, da je tožnik ravnal v skladu z ustaljeno prakso tožene stranke in na tej podlagi odločilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi po vsebini nezakonita. Materialno pravno zmoten je zaključek, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnik storil očitano kršitev. Sodišče prve stopnje je namreč uporabilo previsok dokazni standard. Sodišče v pravdnem postopku praviloma odloča s stopnjo prepričanja, ko torej v resničnost določenega dejstva ne dvomi izkušen človek, vendar pa se v določenih okoliščinah lahko ugotavlja tudi s stopnjo verjetnosti, ki mora biti večja od polovične, kar kot pravilno sprejema tudi sodna praksa. Sodišče prve stopnje je zasledovalo stopnjo gotovosti in zaključilo, da niso podani vsi znaki kaznivega dejanja zlorabe položaja in pravic po drugem odstavku 244. člena KZ in kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem odstavku 240. člena KZ-1, ker ni dokazano, da je tožnik zlorabil svoj položaj ali dano zaupanje ali prekoračil pravice ali opustil dolžnosti, ki jih ima na podlagi zakona, drugega predpisa ali akta pravne osebe ali pravnega posla glede razpolaganja s tujim premoženjem, čeprav iz izvedenega dokaznega postopka, predvsem listinskih dokazov in izpovedi prič, še posebno A.A. in B.B., ter vpogleda v kazenski spis opr. št. X KPr 10/2014, izhajajo dejstva, ki potrjujejo, da je tožnik očitane kršitve storil. Že samo dejstvo, da je zoper tožnika začet kazenski postopek, ki je trenutno v fazi sodne preiskave, kar pomeni, da je podan utemeljen sum, da je tožnik očitano kaznivo dejanje storil, jasno kaže na utemeljenost odpovednega razloga in na to, da je bila izpodbijana odpoved po vsebini utemeljena. Irelevantna za odločitev v predmetni zadevi, predvsem v zvezi z reintegracijo, je izpoved priče C.C., saj le-ta pri toženi stranki sploh ni več zaposlena in že v času podajanja izpovedi ni bila, zato o tem ni mogla izpovedovati. Sklicevanje sodišča na njeno izpoved v zvezi z možnostjo vrnitve na delo je povsem neutemeljeno. Bistvena za odločitev v zvezi z možnostjo vrnitve na delo je izpoved priče D.D., ki je pri toženi stranki zaposlena kot direktorica sektorja P. in je pri njej tudi še vedno zaposlena, ki je izpovedala, da je tožena stranka v tožnika in njegovo delo izgubila zaupanje, da pri toženi stranki velja ničelna toleranca do takšnih ravnanj ali opustitev določenih ravnanj, in to na vseh delovnih mestih, zaradi česar je irelevantna tudi navedba sodišča, da je v času podaje odpovedi tožnik delal na delovnem mestu, na katerem ni imel opraviti z odobravanjem kreditov. Zaupanje v delavca je potrebno za delo na kateremkoli delovnem mestu in to je pogoj za obstoj delovnega razmerja. Ker na strani tožene stranke zaupanja v tožnika ni, delovno razmerje ne more obstajati.

Napačna in v nasprotju z listinskimi dokazi je ugotovitev sodišča, da tožena stranka v izpodbijani izredni odpovedi ni opisala, s katerimi dejanji je tožnik storil posamezne konkretne kršitve splošnih aktov in ZDR, zaradi česar naj tega ne bi bilo mogoče preveriti. Tožena stranka je natančno opisala dejanja tožnika in določno navedla interne akte, ki jih je s tem kršil, vse te akte pa je tudi vložila v sodni spis. Sodišče je imelo na voljo prav vse dokumente, da očitke preveri. Tožena stranka je v dokaz predložila tudi obe kreditni mapi, iz katerih so razvidna vsa zatrjevana dejstva. Sodišče je svojo odločitev o tem, ali je tožnik storil očitane kršitve ali ne, oprlo predvsem na izpoved tožnika ter deloma na izpoved priče E.E. Jasno je, da tožnik ne bo izpovedal v svojo škodo, kar bi moralo sodišče pri vrednostni oceni dokazov tudi upoštevati. Enako pa velja za izpoved priče E.E., ki je s tožnikom pri tem sodeloval in je kot tak tudi sam odgovoren. Obe izpovedi bi moralo sodišče presojati še posebej kritično in upoštevajoč izpoved preostalih prič, ki so o spornih ravnanjih lahko bolj objektivno in nepristransko izpovedale.

Glede ustreznosti zavarovanja kredita se je sodišče oprlo na izpoved priče E.E., ki naj bi prepričljivo izpovedal, da je tudi sam ocenil, da je kredit za F.F. ustrezno zavarovan. Iz njegove izpovedi pa naj bi izhajalo tudi, da so v obeh primerih utemeljeno zaupali cenitvam sodno zapriseženih cenilcev v Avstriji in tudi ogled nepremičnin ni spremenil takšnega stališča. Ni pa sodišče pri presoji tega vprašanja upoštevalo izpovedi tožniku podrejenih delavk A.A. in B.B., ki sta izpovedali, da je bila nepremičnina v takem stanju, da bi vsakdo lahko uvidel, da njena vrednost ne more biti takšna, kakršna naj bi bila po cenitvenem poročilu in da sta to tudi povedali tožniku, ki pa je vztrajal pri svoji odločitvi, čeprav si je nepremičnino ogledal tudi sam. Ugotovitev sodišča, da sta bila kredita za G.G. in F.F. pripravljena v skladu s pravili tožene stranke, je napačna. Ocenjena vrednost nepremičnin je bila nesorazmerna z dejansko vrednostjo le-teh, in to že na prvi pogled (priča A.A. je zelo prepričljivo izpovedala, da je bila nepremičnina zidana, v več nadstropjih, ob potoku, da je bil spodaj nedelujoč lokal in da je tam živela neka družina, da je bilo nepospravljeno in grdo, da so bila v hiši stanovanja, namenjena sezonskim delavcem, da je bilo polno mrtvih muh po tleh, medtem ko je v zvezi s ceno povedala, da jo je primerjala s ceno nepremičnin, ki so jih kreditirali in na katerih so bile zastavne pravice), pri čemer je potrebno upoštevati tudi dejstvo, ki ga je potrdil sam tožnik, in sicer, da je bila nepremičnina, ki je bila ocenjena v vrednosti 2.319.000,00 EUR, v končni fazi prodana za 200.000,00 EUR. Že samo to nesorazmerje vsakemu razumnemu človeku pove, da se je tožnik moral in mogel zavedati, da nepremičnina ni vredna toliko, kolikor je izhajalo iz cenitvenega poročila. Enako velja za povezanost tožnika in G.G. ter angažiranost tožnika pri odobravanju tega kredita. Priča A.A. je povedala, da je gospod G.G. vsak dan hodil v banko, klical tožnika, kdaj bodo realizirali posel in hodil tudi vsak dan h H.H., ki je kot komercialistka, ki je pripravljala dokumente, občutila kot pritisk. G.G. je hodil tudi k njej osebno, kar je tudi čutila kot pritisk, pri tem pa navedla, da so se pritiski vršili tako s strani G.G. kot tudi s strani tožnika. Navedeno je v diametralnem nasprotju z zaključki sodišča. V zvezi s samo vrednostjo nepremičnin tožena stranka še dodaja, da sta bili dejanski vrednosti obeh zastavljenih nepremičnin ugotovljeni tudi v izvršilnih postopkih, ki se zaradi nevračila kredita vodita zoper kreditojemalca, in sicer pri Okrajnem sodišču v Ljubljani pod opr. št. VL 38224/2012 (F.F.) in VL 38203/2012 (G.G.). Zato je tožena stranka tudi predlagala, da sodišče v ta dva spisa vpogleda in pribavi vse listine oziroma vsaj citirani cenitveni poročili, česar sodišče ni storilo. V teh dveh postopkih je jasno ugotovljeno, da je šlo za cenitveno poročilo, ki ni odražalo dejanske vrednosti in je bilo izdelano ob upoštevanju še neizvedenih vlaganj, do katerih pa nikdar ni prišlo. To dejstvo je pomembno tudi z aspekta zaupanja organa, ki je kredita odobril, saj le-ta ni vedel, da gre za prirejeno cenitveno poročilo, tožnik pa mu je to namenoma zamolčal oziroma celo prepričeval o nasprotnem, čeprav je vedel, da poročili ne odražata dejanske vrednosti. To je bil - poleg tedanjega zaupanja v tožnika - tudi razlog, da je bil kredit odobren.

Tožnik se ne more razbremeniti krivde s tem, da je bila pravna pisarna tista, ki je odločala o ustreznosti zavarovanja kredita z ocenjeno nepremičnino, saj pravna pisarna odloča na podlagi podatkov, ki jih prejme. Dejanska vrednost nepremičnine delavcem v pravni pisarni ni znana in prav to je izkoristil tožnik. Še manj pa na presojo tožnikovega ravnanja vpliva okoliščina, da je tožnik kreditno pogodbo podpisal šele po odobritvi s strani uprave - za njeno odločitev je bilo odločilno pozitivno mnenje tožnika, na podlagi česar je bil predlagani kredit tudi odobren. Tožnik je pri predstavitvi in zagovarjanju kreditnega predloga za oba kredita naklepoma zamolčal dvom o ustreznosti hipotekarnega zavarovanja in s tem o sprejemljivosti tveganja, predvsem pa jih je zamotil s predstavitvijo kredita kot koristnega za banko, kljub temu, da je vedel, da to ni tako. Opisanega ravnanja tudi ni mogoče obravnavati kot „napačne odločitve“. Taka obravnava bi prišla v poštev le, če tožnik dejansko ne bi vedel za vse te sporne okoliščine in si ne bi sam izrazito prizadeval za okoriščenje kreditojemalcev in na drugi strani oškodovanje tožene stranke. Nedopustno je, da sodišče tako nekritično sledi navedbam tožnika, ki niso izkazane prav z ničemer - nobenega dokaza ni za zaključek, da je bila v letu 2010 polovica takšnih kreditov, ki do konca leta še niso bili poplačani in da se je takrat pričelo z ugotavljanjem odgovornosti v zvezi s posameznimi krediti. To je zatrjeval le tožnik sam, izkazal pa tega ni.

Sodišče je selekcioniralo dokaze, s katerimi je lahko utemeljilo stališče, da tožnik ni storil očitanih kršitev, kar je nedopustno, saj je šlo za res zavržno ravnanje, zaradi katerega je toženi stranki nastala ogromna škoda. Naklonjenost sodišča tožniku pa se jasno izkaže tudi ob stališču sodišča, da kazenski postopek in postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nista identična in da delovno sodišče pri oceni utemeljenosti razlogov za izredno odpoved ni vezano na pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja v odpovedi, ampak na dejanske navedbe, s katerimi delodajalec v odpovedi utemeljuje znake kaznivega dejanja, s čimer se tožena stranka sicer strinja, vendar pa je nedopustno, da sodišče hkrati toženi stranki kot delodajalcu nalaga nesorazmerno visoke obveznosti z zahtevo, da bi storitev očitanih kršitev dokazala na enak način kot v kazenskem postopku.

Tožnik je očitane kršitve delovnih obveznosti storil, njegovo ravnanje pa ima vse znake kaznivega dejanja, zaradi česar se zoper njega tudi vodi kazenski postopek. Nesprejemljivo je stališče sodišča, da tožnik ni izpolnil znakov kaznivega dejanja in da ni kršil delovnih obveznosti, saj je iz poteka odobravanja kreditov to jasno razvidno. Posledično je stališče sodišča prve stopnje, da je izpodbijana izredna odpoved nezakonita tudi po vsebini, napačna, saj je bil zatrjevani odpovedni razlog utemeljen, odločitev, da niso podani pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, pa neutemeljena. V banki ne more biti zaposlen delavec, ki je v kazenskem postopku zaradi svojega ravnanja v okviru delovnega razmerja pri njej, ne glede na to, na kakšnem delovnem mestu bi bil zaposlen.

Tožnikova izpoved (da si želi nadaljevati delo pri toženi stranki, ker je ves čas delal v bančništvu, od tega 20 let kot direktor, da na delovnem mestu, na katerem mu je bilo odpovedano delovno razmerje ni več imel nobenega opravka z denarjem, da je bilo to delovno mesto svetovalec področja) je prirejena uspehu s tožbenim zahtevkom, zato se sodišče nanjo ne bi smelo opreti.

Tožnik je zaupanje in svoj položaj izkoristil na tako nemoralen in nedopusten način, da mu ni mogoče zaupati niti najosnovnejših nalog, kaj šele dostopa do kakršnihkoli informacij.

Tožena stranka je zaupanje v tožnika izgubila, ko je izvedela za vse te kršitve njegovih delovnih obveznosti, to pa se je zgodilo z uvedbo tega postopka izredne odpovedi. Zaupanje se ni več povrnilo in se tudi ne bo, še posebno pa ne zato, ker je tožena stranka še vedno prepričana in tako se izkazuje tudi v kazenskem postopku (glede na uvedeno preiskavo je podan utemeljen sum, da je tožnik storil kaznivo dejanje), da so vsi očitki iz izredne odpovedi utemeljeni. Takemu delavcu tožena stranka ne more več zaupati nikakršnega dela, še manj dostopa do izredno občutljivih podatkov, ki jih obdeluje in ki so na voljo vsem zaposlenim, da sploh lahko opravljajo svoje delo. Zato ni mogoče slediti argumentu sodišča, da ni utemeljen razlog tožene stranke o nezaupanju v tožnika zato, ker je bilo v tem postopku ugotovljeno, da je izredna odpoved nezakonita. Pri tem je potrebno upoštevati, da je bila s pravnomočno sodbo, izdano v tem postopku, ugotovljena nezakonitost odpovedi zgolj in le iz procesnih razlogov, ne pa zato, ker bi bila vsebinsko neutemeljena. Ugotavljanje možnosti nadaljevanja delovnega razmerja, izhajajoč iz okoliščine, ali so očitki v izredni odpovedi utemeljeni ali ne, izniči institut sodne razveze, saj je že iz samega namena tega instituta povsem jasno razvidno, da to ne more biti okoliščina, ki bi bila pomembna za presojo tega vprašanja - ta institut je namreč namenjen prav primerom, ko sodišče ugotovi, da odpoved ni bila utemeljena in jo razveljavi, kar pomeni, da tudi (sicer napačna) ugotovitev sodišča, da očitki iz odpovedi niso utemeljeni (pa so, in to zelo) ne more biti okoliščina, na katero bi oprlo zavrnitev predloga tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožene stranke v pritožbi ter predlaga, da jo sodišče kot neutemeljeno zavrne ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške tega postopka.

V zvezi z očitkom, da je sodišče prve stopnje uporabilo previsok dokazni standard, se pritožba neutemeljeno sklicuje na to, da naj bi iz sodne prakse izhajalo, da v določenih primerih sodišče lahko odloča tudi s stopnjo verjetnosti. Iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 19/2012 z dne 10. 6. 2013 izhaja, da je v tem primeru VS RS res pritrdilo stališču sodišča druge stopnje, da je dokazni standard za dokazovanje vzročne zveze pri odškodninski odgovornosti nižji in da se ne zahteva prepričanje, pač pa nadpolovična verjetnost, vendar je v tem primeru šlo za spor o odškodninski odgovornosti, ne pa za delovni spor o odpovedi pogodbe o zaposlitvi in za dokazovanje, ali je tožnik storil očitano kršitev.

Na podlagi 2. odstavka 82. člena ZDR je dokazno breme na strani stranke, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka, ki je trdila, da naj bi tožnik vedel, da je vrednost obeh zastavljenih nepremičnin nižja od vrednosti iz cenitvenih poročil in da sta bili cenitvi obeh zastavljenih nepremičnin neresnični, tega ni z ničemer dokazala in niti ni predlagala dokazov v tej smeri. Tudi navedbe, da naj bi tožnik priredil cenitve, ni konkretizirala. Iz izpovedi tožnika izhaja, da je pravna pisarna ugotovila, da je za oceno vrednosti nepremičnin potrebna cenitev avstrijskega sodnega cenilca, cenilec I.I. pa je bil izbran po nasvetu predsednika uprave J. (hčerinske družbe toženke v Avstriji), ki je svetoval tri cenilce. Izbrani cenilec I.I. je izdelal cenitev in dva popravka, tako da je za vsako zastavljeno nepremičnino obstajalo več cenitev sodnih cenilcev in zavarovalnic, ki se med seboj niso bistveno razlikovale. Tožnik se ne razbremenjuje odgovornosti v zvezi s pravno pisarno, saj se sploh ni skliceval na to, da pravna pisarna ocenjuje verodostojnost cenitvenega poročila. Kontaktiranje s pravno pisarno je naloga komercialistov in ne naloga direktorja podružnice. Tožnikova naloga kot direktorja podružnice je bila pridobivanje poslov, ko pa je pridobil interesenta za kredit, ga je napotil v poslovalnico k referentu ali komercialistu v nadaljnjo obravnavo. Njegova naloga je bila tudi pregled dokumentacije, ni pa imel nobenega vpliva na strokovno delo podrejenih delavcev in delavcev v strokovnih službah. Postopek odobritve kredita, zlasti nepravega premostitvenega, je bil tak, da več oseb sodeluje v tem postopku in ena sama oseba ne more ključno vplivati na odobritev. Tožnik v odgovoru na pritožbo še pojasnjuje, da je iz izpovedi priče E.E., razvidno, da je imela tožena stranka konec leta 2010 od 41 mio EUR nepravih premostitvenih kreditov neplačanih 21 mio EUR, ter da ni res, da banka ni imela prakse kreditiranja v tujini za fizične osebe, kot je izpovedovala priča A.A., ki očitno ni imela vpogleda v celotno poslovanje tožene stranke. Priča E.E. pa je tudi izpovedala, da je bilo odobravanje nepravih premostitvenih kreditov takrat običajna praksa in šele v letu 2010, ko je toženka prejela navodila K., se je praksa spremenila. Tožena stranka je pričo E.E. na prvi stopnji sprva prikazovala kot osebo, ki naj bi jo tožnik tudi „prinesel naokoli“ (vloga z dne 16. 1. 2014), po njenem zaslišanju (pritožba z dne 28. 4. 2014 in obravnavana pritožba) pa ga je začela označevati kot sostorilca, ker ji njegova izpoved ni ustrezala, čeprav je še vedno delavec banke.

Po mnenju tožnika je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da niso dokazane kršitve z znaki kaznivega dejanja – da naj bi tožnik zlorabil položaj, prirejal cenitve, naklepoma zamolčal dejstva, aktivno sodeloval s kreditojemalcem. Tožena stranka je v spis sicer res vložila razne akte, navodila itd., vendar kršitev teh aktov ni konkretizirala, prav tako pa ni uspela dokazati, da naj bi tožnik ravnal v nasprotju z ustaljeno prakso, saj iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da sta postopka odobritve obeh kreditov potekala skladno s pravili banke, navodili iz pravne pisarne in običajno prakso.

Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožene stranke, da dokaz o utemeljenosti odpovednega razloga izhaja že iz dejstva, da je tožnik v kazenskem postopku, kar je nedopustna pritožbena novota. Začetek kazenskega postopka ni razlog za nezaupanje oziroma nezmožnost za zaposlitev delavca pri toženi stranki, saj bi sicer brez službe ostal tudi predsednik uprave tožene stranke L.L., zoper katerega je bil septembra 2013 začet kazenski postopek in je bil 14 ur pridržan. Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 317/2008 z dne 26. 1. 2010 navedlo, da sodišče postopa po 118. členu ZDR v primeru, da tožena stranka zatrjuje in dokazuje okoliščine, zaradi katerih ob upoštevanju interesov strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Tožena stranka oz. njena direktorica pa razen splošnih navedb o nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja in splošnega sklicevanja na predlagane dokaze ni izpovedala ničesar. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da niso izpolnjeni pogoji za zavrnitev reintegracijskega zahtevka. Tožena stranka ni navajala nobenih posebnih okoliščin, zaradi katerih nadaljevanje ne bi bilo več mogoče, razen dejstva, da naj bi tožnik očitane kršitve storil, o teh okoliščinah pa tudi priči C.C. in D.D. nista izpovedali ničesar. Tožena stranka je le na splošno zatrjevala okoliščine, ki jih navaja 118. člen ZDR-1, ni pa jih konkretizirala niti ni podala nobenih drugih trditev ali dokazov o morebitnem porušenem zaupanju, ki bi nastalo po letu 2008 ali med sodnim postopkom. Tožnik meni, da okoliščina, da delodajalec delavca nekaj neutemeljeno obdolži, ne more biti razlog za sodno razvezo, zlasti če je delavec sicer varovan kot starejši delavec. To bi predstavljalo zlorabo prava.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju, po delni razveljavitvi prve sodbe, izdane v tem postopku (s sodbo in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 584/2014 z dne 6. 11. 2014), obravnavalo sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu. V navedenem razveljavitvenem sklepu je pritožbeno sodišče med drugim navedlo, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo vsebinsko presojo odpovedi (čeprav je bila izpodbijana izredna odpoved nezakonita že iz razloga, ker je bila podana prepozno zaradi zamude subjektivnega prekluzivnega roka s strani tožene stranke) kot bistveno pri odločanju o utemeljenosti reparacijskega in reintegracijskega zahtevka oziroma o predlogu tožene stranke za sodno razvezo po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 – ZDR-1), ker tožena stranka – razen izredne odpovedi in z njo povezane izgube zaupanja v tožnika – ni navajala nobenih drugih razlogov oziroma okoliščin, zaradi katerih bi bilo nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom nemogoče. Predlog tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi je temeljil le na tezi, da je porušeno zaupanje tožene stranke v tožnika, ki je opravljal pomembno in odgovorno delo, ker pri svojem delu ni ravnal skladno z internimi pravilniki in navodili nadrejenih, ampak v nasprotju s koristmi in interesi tožene stranke, vse pa le v povezavi z očitanimi hujšimi kršitvami z znaki kaznivega dejanja, ki so predmet izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

7. Ob dejstvu, da je tožnik vztrajal pri zahtevku za vrnitev na delo k toženi stranki, tožena stranka pa je izpostavila, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni mogoče, ker je zaupanje med njima porušeno, je prvostopenjsko sodišče v ponovnem postopku ugotavljalo, ali so podani pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po 1. odstavku 118. člena ZDR-1). V 1. odstavku tega člena je določeno, da lahko sodišče, če ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo, v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

8. V obravnavanem primeru je tožena stranka svoj predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi utemeljevala z okoliščino, da je povsem porušeno zaupanje v tožnika in njegovo delo, ki ga je izgubila, ko je zvedela za vse kršitve njegovih delovnih obveznosti, to je z uvedbo postopka izredne odpovedi, zaupanje pa se ni več povrnilo, zlasti ne zato, ker je tožena stranka prepričana, da so vsi očitki iz izredne odpovedi utemeljeni, kar se izkazuje tudi v kazenskem postopku (ki je v fazi preiskave). Tožnik v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja, da tožena stranka ni navajala nobenih drugih posebnih okoliščin, zaradi katerih nadaljevanje ne bi bilo več mogoče, razen dejstva, da naj bi tožnik očitane kršitve storil, saj je le na splošno zatrjevala okoliščine, ki jih navaja 118. člen ZDR-1, ni pa jih konkretizirala, niti ni podala nobenih drugih trditev ali dokazov o morebitnem porušenem zaupanju, ki bi nastalo po letu 2008 ali med sodnim postopkom. Edine okoliščine, ki jih izpostavlja tožena stranka v zvezi s predlogom za sodno razvezo, se torej nanašajo na vsebinsko utemeljenost očitkov iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in izgubo zaupanja zaradi kršitev z znaki kaznivih dejanj, ki naj bi jih storil tožnik.

9. V podobnem primeru (odločba opr. št. VIII Ips 305/2015 z dne 23. 2. 3016, v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 367/2015), kot je obravnavani (ko je bila predmet spora presoja utemeljenosti reintegracijskega zahtevka oziroma predloga delodajalca za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi), je Vrhovno sodišče RS poudarilo, da tožena stranka ne more utemeljevati predloga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi z razlogi, ki jih je navedla v izredni odpovedi, ker ni mogoče mešati pogojev za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (po 110. členu ZDR oz. 109. členu ZDR-1) z okoliščinami in interesi iz prvega odstavka 118. člena ZDR-1. Nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja do poteka odpovednega roka se dokazuje z okoliščinami, zaradi katerih je ugotovljena kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja tako resna, da utemeljuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi kot najstrožjo sankcijo. Okoliščine in interesi iz 118. člena ZDR-1 pa se ugotavljajo, če je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita (torej že zato razlogi, ki so do odpovedi privedli, ne štejejo), pa nadaljevanje delovnega razmerja kljub temu ni možno. Praviloma bodo to okoliščine, ki nastopijo po podani odpovedi oziroma zaradi podane odpovedi. Kot okoliščino, relevantno za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, praviloma ni mogoče šteti teže kršitve in okoliščin v zvezi s kršitvijo – domnevno izgubo zaupanja v delavca, ki krši delovne obveznosti – če takšna kršitev in takšne okoliščine v sodnem postopku niso bile ugotovljene.

10. Pritožba poudarja, da je ugotavljanje možnosti nadaljevanja delovnega razmerja, ki izhaja predvsem iz okoliščine, ali so očitki v izredni odpovedi utemeljeni ali ne, izniči institut sodne razveze, ker je ta institut namenjen prav primerom, ko sodišče ugotovi, da odpoved ni bila utemeljena in jo razveljavi. Temu stališču, ki je v skladu s sodno prakso, predstavljeno v 9. točki te obrazložitve, pritožbeno sodišče sicer pritrjuje. Vendar pa je treba upoštevati, da tožena stranka tekom postopka v tem individualnem delovnem sporu ni zatrjevala nobenih drugih okoliščin, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom ne bi bilo mogoče, ampak je ves čas vztrajala pri stališču, da je tožnik storil očitane kršitve iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, glede katere je bilo s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je nezakonita iz procesnih razlogov – ker je bila podana prepozno. Kot bistveno je izpostavljala še dejstvo, da je zoper tožnika v teku kazenski postopek zaradi kaznivih dejanj, na katera se nanaša sporna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi (na podlagi ovadbe, ki jo je podala tožena stranka sama). V takem primeru pa je potrebno pri presoji predloga za sodno razvezo ugotavljati vsebinsko utemeljenost izredne odpovedi, kar je sodišče prve stopnje tudi izvedlo in presojalo, ali je tožnik storil očitane kršitve, opredeljene v izredni odpovedi, po 1. (če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja) in 2. alinei (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja) 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR).

Presoja o porušenem zaupanju delodajalca do delavca kot okoliščini, ki vpliva na odločitev o utemeljenosti sodne razveze, je namreč povezana z vsebino kršitev, ki so delavcu očitane v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitev delovnih obveznosti (ali redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga) in z vprašanjem, ali so bili očitki (čeprav je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita iz formalnih razlogov, tako kot v obravnavanem primeru, ko je bila odpoved podana prepozno) utemeljeni. Zlasti v primeru, kot je obravnavani, ko tožena stranka predloga za sodno razvezo ni utemeljevala z nobenimi drugimi okoliščinami, ki bi se nanašale na obnašanje ali nepravilnosti pri delu tožnika, niti drugih okoliščin na strani delodajalca, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja pri toženi stranki ni več mogoče. Sodišče prve stopnje je v tem okviru pravilno presojalo ravnanja tožnika, ki je bilo razlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

11. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami prvostopenjskega sodišča s tem v zvezi, ki jih izvedeni dokazi, tako listinski kot tudi izpovedi zaslišanih prič in tožnika, potrjujejo. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je uporabilo previsok dokazni standard in da je zasledovalo stopnjo gotovosti (namesto verjetnosti) pri presoji, ali so v ravnanju tožnika podani vsi znaki kaznivega dejanja zlorabe položaja in pravic po drugem odstavku 244. člena Kazenskega zakonika RS (Ur. l. RS, št. 63/1994 s spremembami - KZ) in kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika RS (Ur. l. RS, št. 55/2008 s spremembami – KZ-1). S tem v zvezi se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na sodno prakso, ki naj bi dopuščala nižji dokazni standard, saj gre za povsem drugačne primere kot je obravnavani, na kar pravilno opozarja tožnik v odgovoru na pritožbo. Za primere, ko se presoja zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu, ko se v sodnem postopku ugotavlja, ali je delavec storil kršitve pogodbenih in drugih delovnih obveznosti z vsemi znaki kaznivega dejanja, oziroma ali je delavcu dokazan odpovedni razlog po 1. ali 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR, nižjih dokaznih standardov zagotovo ni mogoče uporabiti.

12. Glede na pravilno ugotovitev, da tožniku očitane kršitve z znaki kaznivega dejanja (1. alinea prvega odstavka 111. člena ZDR) niso dokazane, prav tako pa ni dokazan odpovedni razlog po 2. alinei istega člena ZDR, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da pogoji za sodno razvezo niso podani, saj drugih okoliščin, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče, tožena stranka niti ni zatrjevala. Zgolj dejstvo, da je v teku kazenski postopek (ki je v konkretnem primeru v fazi preiskave) zaradi istih dejanj, ki se tožniku očitajo v izredni odpovedi, pa samo po sebi še ni okoliščina, zaradi katere bi bilo onemogočeno nadaljevanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki. Pri tem je potrebno upoštevati, da je bila tožniku sicer podana izredna odpoved iz razlogov po 1. in 2. točki prvega odstavka 111. člena ZDR, vendar izključno zaradi ravnanja, ki se nanaša na odobritev spornih kreditov dvema komitentoma, z znaki kaznivih dejanj po 2. odstavku 244. člena KZ (zloraba položaja in pravic) ter 2. odstavka 240. člena KZ-1 (zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti) (tožnik naj bi dvema kreditojemalcema omogočil, da jima je M. d.d. odobrila neustrezno zavarovan kredit in izplačala denar, ki ob dospelosti niti kasneje ni bil plačan, s čimer ji je povzročil materialno škodo najmanj v višini 1.999.336,08 EUR in nenadomestljivo nematerialno škodo z zmanjšanjem ugleda in dobrega imena M. d.d.). Tožniku se namreč v okviru odpovednega razloga po 2. točki prvega odstavka 111. člena ZDR, kot izhaja iz izredne odpovedi, ne očitajo nobene druge opustitve ali nepravilnosti pri delu v zvezi z odobritvijo spornih premostitvenih posojil (ki ne bi predstavljale kršitev z znaki kaznivih dejanj), oziroma konkretne kršitve splošnih aktov in ZDR, ki naj bi jih storil kot direktor regijske organizacijske enote … banke – Podružnice N. in O. Iz izredne odpovedi je razvidno le, da „opisano ravnanje predstavlja kršitev pogodbe o zaposlitvi, Priročnika za odobravanje kreditov fizičnim osebam, Meril in postopkov za odobravanje naložb v M. d. d., Priročnika za zavarovanje naložb v M. d. d., metodologije oslabitev terjatev in oblikovanja rezervacij za kreditna tveganja ter 31., 32., 33. in 35. člena ZDR, hkrati pa ima vse znake kaznivih dejanj ...“. Zato pritožba neutemeljeno graja ugotovitev sodišča, da tožena stranka v izpodbijani izredni odpovedi ni opisala, s katerimi dejanji je tožnik storil posamezne konkretne kršitve splošnih aktov in ZDR, zaradi česar naj tega ne bi bilo mogoče preveriti. Takšna ugotovitev sodišča prve stopnje ni niti napačna niti v nasprotju z listinskimi dokazi. Tožena stranka je splošne akte, na katere se je sklicevala v izredni odpovedi, skupaj s kreditnimi mapami, sicer res predložila sodišču, nikakor pa ni „določno navedla internih aktov, ki jih je (tožnik)... kršil“, kot neutemeljeno zatrjuje v pritožbi. Le v primeru, da bi tožena stranka bodisi v odpovedi ali vsaj med sodnim postopkom konkretno navedla očitke tožniku, ki se nanašajo posebej na odpovedni razlog po 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZPP, bi jih bilo v okviru vsebinske presoje utemeljenosti očitkov v odpovedi v sodnem postopku mogoče preveriti. Ker to iz razlogov na strani tožene stranke (to je zaradi nekonkretiziranega odpovednega razloga po 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZPP) ni bilo mogoče, pa je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ker je preverjalo le obstoj kršitev z vsemi znaki kaznivih dejanj oziroma utemeljenost očitkov tožniku, povezanih z odpovednim razlogom po 1. alinei prvega odstavka 110. člena ZPP. Na tej podlagi je namreč ugotovilo, da v ravnanju tožnika niso podani vsi znaki kaznivega dejanja po drugem odstavku 244. člena KZ oziroma po drugem odstavku 240. člena KZ-1, ker ni dokazano, da je tožnik zlorabil svoj položaj ali dano zaupanje ali prekoračil pravice ali opustil dolžnosti, ki jih ima na na podlagi zakona, drugega predpisa ali akta pravne osebe ali pravnega posla glede razpolaganja s tujim premoženjem. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost in prepričljivost dokazne ocene sodišča prve stopnje, tudi v delu, v katerem se je oprlo na izpovedi prič in tožnika oziroma na listinske dokaze, pri čemer ni mogoče pritrditi pritožbenemu stališču, da bi sodišče prve stopnje, če bi upoštevalo izpovedi tožniku podrejenih delavk A.A. in B.B., prišlo do drugačnih zaključkov. Izpovedi navedenih prič sami zase niti v povezavi z drugimi dokazi namreč ne dokazujeta znakov kaznivega dejanja v ravnanju, ki se je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitalo tožniku, zlasti ne očitka, da je tožnik pri predstavitvi in zagovarjanju kreditnega predloga za oba kredita naklepoma zamolčal dvom v ustreznosti hipotekarnega zavarovanja in namenoma predstavil kredit kot koristen za banko, čeprav je vedel, da ni tako, ter da si je izrazito prizadeval za okoriščenje kreditojemalcev na škodo tožene stranke. Prav tako pa ni mogoče pritrditi splošni kritiki tožene stranke glede dokazne ocene izpovedi priče E.E., saj tožena stranka ni navedla nobenega utemeljenega razloga za dvom v njeno verodostojnost, razen pavšalnega očitka, da naj bi bila tudi ta priča (glede na njene zadolžitve na delovnem mestu) odgovorna za sporne kredite. Tudi izpoved priče D.D., ki je pri toženi stranki zaposlena kot direktorica sektorja P., in je izpovedala, da je tožena stranka v tožnika in njegovo delo izgubila zaupanje (zaradi očitkov, ki so bili predmet izredne odpovedi) in da pri toženi stranki velja ničelna toleranca do takšnih ravnanj ali opustitev določenih ravnanj na vseh delovnih mestih, je bila v dokaznem postopku pravilno ocenjena. Iz izpovedi navedene priče jasno izhaja, da je izpovedovala o izgubi zaupanja izključno zaradi očitkov, ki so bili predmet izredne odpovedi, za katere pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da (po vsebini) niso utemeljeni, ker niso dokazani vsi znaki očitanih kaznivih dejanj.

13. Sodišče ni v nobenem primeru, niti pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitve, ki ima vse znake kaznivega dejanja, niti pri presoji, ali je porušeno zaupanje med delavcem in delodajalcem zaradi ravnanj delavca, vezano na odločitev sodišča v kazenskem postopku, ker ta vprašanja presoja samo v okviru delovnega spora (13. člen ZPP). Vezano je le na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca, kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku. Zato so pritožbene navedbe tožeče stranke s tem v zvezi neutemeljene.

14. Prav tako pa niso sprejemljivi očitki o „selekcioniranju“ dokazov, s katerimi je sodišče prve stopnje lahko utemeljilo stališče, da tožnik očitanih kršitev ni storil oziroma o naklonjenosti sodišča tožniku, kar naj bi bilo nedopustno, ker je šlo za res zavržno ravnanje (tožnika), zaradi katerega je toženi stranki nastala ogromna škoda. Za takšno oceno ni nobene podlage niti v razlogih izpodbijane sodbe niti v podatkih iz spisa, iz katerega je razvidno, da je postopek pred sodiščem prve stopnje potekal zakonito in korektno.

15. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi v smislu 118. člena ZDR-1 in utemeljeno ugodilo reintegracijskemu zahtevku tožnika. Ker nista dokazana utemeljena odpovedna razloga iz 1. oz. 2. alinee prvega odstavka 110. člena ZDR za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku in izpodbijana izredna odpoved po vsebini ni bila utemeljena, se tožena stranka ne more sklicevati na nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja zaradi porušenega zaupanja v tožnika, ki ga je izgubila, ko je izvedela za vse kršitve njegovih delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja. Drugih argumentov, ki bi kazali na objektivno nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki, pa tožena stranka ni predstavila. Dvom tožene stranke v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da niso dokazani vsi znaki očitanega kaznivega dejanja v zvezi z očitki, ki se nanašajo na ravnanje tožnika v zvezi s spornimi krediti, glede na pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje s tem v zvezi ni utemeljen. Zato je brez podlage tudi prepričanje tožene stranke, da so vsi očitki iz izredne odpovedi utemeljeni. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da je nadaljevanje delovnega razmerja tožnika še vedno mogoče, pravilen, izpodbijana odločitev o reintegracijskem in reparacijskem zahtevku pa zakonita in v skladu z določbami ZDR-1. 16. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi oz. razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.

17. Tožena stranka ni priglasila stroškov pritožbe, odgovor na pritožbo pa ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi, zato ne gre za potrebne stroške. Iz navedenega razloga je pritožbeno sodišče odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo (165., 155. člen ZPP).