Jedro

Ker se odločba o kazenski sankciji lahko izpodbija z zahtevo za varstvo zakonitosti le v okviru določb 5. točke 372. člena ZKP, bi bila odločba o pogojni obsodbi nezakonita le, če bi jo sodišče izreklo v nasprotju s pogoji iz 1. odstavka 50. člena ter 1. in 2. odstavka 51. člena KZ.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. S.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obs. S.K. je dolžna plačati 200.000,00 SIT povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila obs. S.K. obsojena zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja poneverbe po 2. odstavku 245. člena KZ na eno leto in tri mesece zapora, na podlagi 1. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bila oproščena obtožbe za kaznivo dejanje ponareditve poslovnih listin po 1. odstavku 240. člena KZ, na podlagi 4. točke 357. člena ZKP pa je bila zavrnjena obtožba za kaznivo dejanje zatajitve po 1. odstavku 215. člena KZ.

Zagovornik obsojenke je zoper obsodilni del sodbe vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi bila v tem, da je sodišče druge stopnje brez obravnave ugotovilo novo dejstvo, namreč, da je bilo kaznivo dejanje obsojenke odkrito po naključju, ter kršitve 51. člena KZ v smislu 4. točke 1. odstavka 372. člena ZKP, ker da naključno odkritje kaznivega dejanja ni okoliščina, v kateri je bilo kaznivo dejanje storjeno, zato bi moralo sodišče izreči pogojno obsodbo, razen tega pa sodišče ni ugotovilo, da je bil naklep obsojenke usmerjen v pridobitev velike premoženjske koristi, zato po subjektivni plati niso izpolnjeni znaki kvalificiranega kaznivega dejanja poneverbe. Predlaga, da se izpodbijani sodbi spremenita tako, da se dejanje obsojenke pravno opredeli kot kaznivo dejanje po 1. odstavku 245. člena KZ in se ji izreče pogojna obsodba.

Vrhovni državni tožilec odgovarja, da je odločba o kazni zakonita, če pa vložnik zahteve ne soglaša s sodiščem o tem, katere okoliščine naj se upošteva pri izbiri in odmeri sankcije, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar se s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati. Izrek sodbe obsojenki očita namen, da si s kaznivim dejanjem pridobi veliko premoženjsko korist, v obrazložitvi so navedene okoliščine, ki utemeljujejo obstoj tega namena, zato je sodišče pravilno pravno opredelilo kaznivo dejanje po 2. odstavku 245. člena KZ.

Zahteva zagovornika obs. S.K. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. in 2. odstavka 420. člena ZKP se lahko zoper pravnomočno sodbo vloži zahteva za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe, medtem ko se je zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne more vložiti. Upoštevaje te določbe se odločba o kazenski sankciji lahko izpodbija z zahtevo za varstvo zakonitosti le v okviru določb 5. točke 372. člena ZKP, torej, da je sodišče z odločbo o sankciji prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu.

Zahteva zagovornika za varstvo zakonitosti skozi zatrjevane kršitve kazenskega zakona in kazenskega postopka uveljavlja stališče, ki ga je zagovornik neuspešno uveljavljal že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, namreč, da bi sodišče moralo izreči pogojno obsodbo. Po določbah 1. odstavka 50. člena ter 1. in 2. odstavka 51. člena sodišče ne sme izreči pogojne obsodbe za kaznivo dejanje, za katero je predpisana kazen zapora najmanj treh let, za druga kazniva dejanja pa le, če je določilo kazen zapora več kot dveh let. Kazenski zakon ne vsebuje določbe, da sodišče mora izreči pogojno obsodbo, če so izpolnjeni predpisani pogoji, nasprotno, odločba o kazenski sankciji bi bila v smislu 5. točke 372. člena ZKP nezakonita samo v primeru, če bi sodišče izreklo pogojno obsodbo v nasprotju z omenjenimi pogoji iz 1. odstavka 50. člena ter 1. in 2. odstavka 51. člena KZ. Če so izpolnjeni ti pogoji, sodišče sme izreči pogojno obsodbo, kadar spozna, da obdolženec ne bo več ponavljal kaznivih dejanj. Po določbah 3. odstavka 51. člena KZ takšno spoznanje temelji na osebnih lastnostih obdolženca, njegovem prejšnjem življenju, obnašanju po storjenem kaznivem dejanju in drugih okoliščinah, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno. Če sodišče po presoji teh okoliščin spozna, da pogojna obsodba ni na mestu, ne krši kazenskega zakona.

V obravnavani zadevi je sodišče pri odločitvi, da ne izreče pogojne obsodbe, upoštevalo okoliščino, ki je po mnenju vložnika zahteve ne bi smelo. To stališče zahteve pa je zmotno, saj okoliščina, kakšna je bila vloga obdolženca pri odkrivanju, naznanitvi in dokazovanju kaznivega dejanja lahko v znatni meri vpliva na odločitev sodišča o izbiri in višini sankcije, zato ni zunaj okvira okoliščin, ki so navedene v 3. odstavku 51. člena KZ.

Neutemeljena je tudi trditev zahteve, da je pritožbeno sodišče oprlo sodbo na novo dejstvo, ki ga sodišče prve stopnje ni ugotovilo, namreč, da je bilo kaznivo dejanje obsojenke odkrito po naključju. To okoliščino je sodišče prve stopnje ugotovilo in obrazložilo v 1. odstavku na 11. strani in 1. odstavku na 13. strani sodbe v skladu z določbo 1. odstavka 355. člena ZKP na podlagi dokazov, ki so bili izvedeni na glavni obravnavi (izpovedbi prič M.O. in J.S. ter zagovora).

Ker zahteva zagovornika obs. S.K. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, 95. člena in 6. alinee 2. odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri višine povprečnine v tem postopku je sodišče v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP upoštevalo premoženjske razmere obsojenke (je zaposlena, solastnica stanovanja, nima preživninskih obveznosti) in ne posebno zamotanost vložene zahteve za varstvo zakonitosti.