Jedro

Tožena stranka je preuranjeno sklepala, da je tožnik glede opisa slabega ravnanja neverodostojen, saj ne samo, da ga ni soočila z nasprotjem v njegovih izjavah, ampak tudi v razgovoru ni podrobno preverjala, na kakšen način so ga policisti prisilili v podajo prošnje, ni ga vprašala o krajevnih in časovnih okoliščinah tega dogodka, koliko policistov je bilo, kaj so mu dejansko storili, niti ga ni povprašala o podrobnostih v zvezi z bivanjem v azilnem kampu. Osebni razgovor v tem delu po presoji sodišča ni bil opravljen dovolj temeljito, zato zaradi enega protislovja še ni mogoče sklepati, da bi bile njegove izjave o nečloveškem in ponižujočem ravnanju neresnične. Iz navedenega razloga je bilo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka opraviti ponovni razgovor s tožnikom v zvezi z njegovimi navedbami o razmerah v azilnem kampu in o zatrjevanem nečloveškem in ponižujočem ravnanju uradnih oseb. Tožnik je namreč na ta način smiselno navajal prav to, da v Romuniji obstajajo sistemske pomanjkljivosti, saj naj bi bil sam deležen neustreznega ravnanja. Te iste navedbe je potem ponovil tudi v tožbi, le da je v tožbi predložil tudi nekatere dokaze, ki naj bi to potrjevali.

V kolikor bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnika vrne v Romunijo, za katero pa tožnik zatrjuje, da so z njim tam nečloveško in ponižujoče ravnali. Ker je odprto vprašanje, ali je treba tem tožnikovim navedbam pritrditi, na katerega bo potrebno odgovoriti v ponovljenem postopku z zaslišanjem tožnika, je iz navedenega razloga sodišče predlogu za izdajo začasne odredbe ugodilo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-3648/2021/36 (1221-02) z dne 14. 1. 2022 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se izvršitev sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-3648/2021/36 (1221-02) z dne 14. 1. 2022 odloži do pravnomočne odločitve v tej zadevi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite (točka 1 izreka) ter odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje, saj bo imenovani predan Romuniji, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU (v nadaljevanju Dublinska uredba), odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (točka 2 izreka).

2. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik 4. 12. 2021 pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Tožniku so bili odvzeti prstni odtisi in poslani v Centralno bazo EURODAC, od koder je tožena stranka dobila podatek, da je bil 13. 11. 2021 vnesen v Centralno bazo EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito s strani Romunije. Glede na navedeno je tožena stranka pristojnemu organu Romunije v skladu z b. točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca. Najprej je prejela od pristojnega organa Romunije odgovor, da je bil tožnik v Romuniji evidentiran kot mladoletnik brez spremstva in da ga ne sprejmejo, če pa tožena stranka predloži medicinsko izvedeniško mnenje, pa so pripravljeni odločiti v primeru. Dne 4. 1. 2022 je bilo izdelano izvedensko mnenje s strani Inštituta za sodno medicino Univerze v Ljubljani in je mnenje potrdilo, da gre za osebo, starejšo od 18 let. Njegova starost v času pregleda je ocenjena na okvirno 22 let. Glede na navedeno je tožena stranka pristojnemu organu Romunije posredovala prošnjo za ponovno proučitev primera. Od le-tega je prejela odgovor, da je Romunija v skladu z b. točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

3. Pri svoji odločitvi se tožena stranka sklicuje na b. točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da mora država članica pod pogoji iz členov 23, 24 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje.

4. V prvem odstavku 5. člena Dublinske uredbe je določeno, da država članica s prosilcem opravi osebni razgovor. Tožnik je v razgovoru navedel, da po njegovem mnenju v Romuniji ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev. V Romuniji ni dobil nobene odločitve, saj je nastanitveni kamp, kamor je bil nastanjen, samovoljno zapustil po približno petih dneh. Najprej je navedel, da v Romuniji z njim niso nečloveško ali ponižujoče ravnali. Zatem pa je navedel, da so ga v Romuniji policisti prisilili, da je zaprosil za mednarodno zaščito. Pretepli so ga in ga šele čez dva dni odpeljali v azilni kamp, ki je bil zelo umazan. Tudi hrane v kampu ni bilo dovolj. Tam so mu rekli, da je kamp prepoln in da naj odide prenočit nekam drugam. V razgovoru je tudi povedal, da je v Slovenijo prišel s pomočjo tihotapca. Ta mu je rekel, da so ga tri osebe izdale policistom in mu pri tem zagrozil, da ga ne bo pustil pri miru in da ga bo ubil, če se še kdaj vrne v Romunijo.

5. Tožena stranka meni, da tožnikove izjave ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Njegove izjave na osebnem razgovoru so neverodostojne in med seboj nasprotujoče, saj je na začetku osebnega razgovora izjavil, da je bil, ko je zaprosil za mednarodno zaščito v Romuniji, nastanjen v nastanitveni kamp za prosilce za mednarodno zaščito v kraju Temišvar in ga po petih dneh zapustil in da z njim niso nečloveško ali ponižujoče ravnali. Ob koncu razgovora pa je začel dajati nasprotujoče izjave in sicer, da so ga policisti pretepli in prisilili k prošnji za mednarodno zaščito, dva dni zadrževali in nastanili v nastanitveni kamp, od koder so ga poslali ven in mu rekli, naj si sam poišče prenočišče. Te nasprotujoče izjave porajajo dvom v njegovo verodostojnost predvsem zaradi dejstva, ker se je v Romuniji registriral s podatki, na podlagi katerih je spadal v ranljivo skupino – kot mladoletnik brez spremstva. Za grožnje s strani tihotapca ni predložil nobenih dokazil niti jih ni prijavil ne policiji ne pristojnemu organu. Morebiten obstoj takih groženj niti ne predstavlja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom. Romunija ima po mnenju tožene stranke uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot v Republiki Sloveniji, zato vrnitev v to državo ne more biti sporna. Romunija je polnopravna članica Evropske unije (v nadaljevanju EU) in spoštuje pravni red EU in s tem Dublinsko uredbo. Tožnik ni dovolj prepričljivo navedel konkretnih dogodkov in posledično razlogov, zaradi katerih ga Republika Slovenija ne bi smela vrniti v Romunijo. Ob vrnitvi v Romunijo ne bo podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju.

6. Tožnik v tožbi navaja, da ga tožena stranka ni soočila glede ugotovljenih neskladnosti. S tem je storila bistveno kršitev postopka, saj je kršila tožnikovo pravico do izjave. V postopku ni upoštevala, da je tožnik nepismen ter ranljiv. Dublinska uredba v drugem in tretjem odstavku 3. člena določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah, država članica, ki izvede postopek odločanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice izhaja, da država prosilca za mednarodno zaščito ne sme predati drugi državi, če obstajajo tehtni razlogi za prepričanje, da obstaja realna nevarnost, da bo prosilec v tej državi izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Iz pridobljenih informacij o Romuniji izhaja, da prosilci za mednarodno zaščito nimajo dostopa do azilnih centrov, saj se Romunija spopada s pomanjkanjem nastanitvenih kapacitet. Migranti se zato nahajajo v zapuščenih stavbah v mestu Temišvar, razmere v centrih pa so zelo slabe. Vračanje v Romunijo bi za tožnika pomenilo hudo grožnjo njegovemu življenju, fizičnemu in duševnemu zdravju. Iz poročil izhaja, da prosilci za azil in begunci živijo izredno težko življenje, v strahu za lastno varnost, izpostavljeni so nasilju, brezdomstvu, katastrofalnim sanitarnim razmeram, pomanjkanju hrane in odsotnosti zdravniške pomoči. Tožena stranka bi morala tekom dublinskega postopka od pristojnih organov v Romuniji pridobiti zagotovilo oziroma garancije glede nastanitve tožnika v primeru vrnitve. Tožnik se v Romunijo ne želi vrniti tudi zato, ker mu grozi tihotapec, ki ga je pripeljal v Slovenijo. Tožena stranka bi morala vsaj preveriti, ali je Romunija tožniku sposobna nuditi zaščito pred individualnim preganjanjem. Morala bi preveriti, ali je tožnik žrtev trgovine z ljudmi in temu ustrezno prilagoditi tudi postopek. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi.

7. Hkrati s tožbo vlaga tožnik tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero predlaga, naj sodišče izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do pravnomočne odločitve v tej zadevi. Če bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnika lahko izroči Romuniji, kjer bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena EKČP. Če bi se to zgodilo, bi imelo to za tožnika tudi tako pravno posledico, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, čeprav bi v tem upravnem sporu uspel. Tožnik se ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije in bi to pomenilo, da ne bi bil več pod jurisdikcijo naše države. Zaradi tega ne bi mogel več izkazovati pravnega interesa, ker bi mu z izročitvijo Romuniji le ta prenehal. 8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je preučila pridobljene informacije o Romuniji, ki jih tožnik prilaga tožbi in meni, da v konkretnem primeru niso merodajne. Niti eden od priloženih člankov ne opisuje situacije oseb, ki so vrnjene v Romunijo v dublinskem postopku. Predloženi članki izvirajo iz prve polovice leta 2021 in leta 2020, ko so bili v celotnem evropskem območju zaradi pandemije sprejeti dodatni ukrepi in so povzročili veliko težav z nastanitvami migrantov. V zvezi s povečevanjem števila prosilcev za mednarodno zaščito v Romuniji niti Evropska komisija niti mednarodne organizacije niso predlagale nobenih dodatnih ukrepov v zvezi z vračanjem v dublinskih postopkih. Tožena stranka oporeka tudi navedbam, da bi morala od pristojnih organov v Romuniji pridobiti zagotovila glede nastanitve tožnika v primeru vrnitve. Glede na dejstvo, da je bil že takoj po prihodu v Romunijo nastanjen v azilni center, ni mogoče verjeti, da bi bilo ob vrnitvi v Romunijo kakorkoli drugače. Glede groženj s strani tihotapca pa tožena stranka navaja, da iz dokumentacije ne izhaja, da bi tožnik sodeloval kot priča v kazenskem postopku proti tihotapcem, ampak je bil sam obravnavan zaradi nedovoljenega vstopa v Republiko Slovenijo. Tožnik pa ni niti ob podaji prošnje za mednarodno zaščito navajal nobenih indicev, ki bi lahko kazali na dejstvo, da je žrtev trgovine z ljudmi. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

9. Sodišče je v navedeni zadevi dne 31. 1. 2022 razpisalo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v upravni in sodni spis, zavrnilo pa je dokaz z zaslišanjem tožnika in za pridobitev izvedenskega mnenja, ali je tožnik žrtev trgovine z ljudmi. Tožnik do izdaje izpodbijanega akta ni navajal, da bi bil žrtev trgovine z ljudmi in je tako zatrjevanje nedovoljena tožbena novota. Zaslišanje tožnika pa ni potrebno, ker je sodišče izpodbijani akt odpravilo prav iz razloga, ker meni, da bo potrebno ponovno zaslišanje s strani tožene stranke v zvezi z njegovimi navedbami, da so ga v Romuniji prisilili, da je zaprosil za azil, da so ga pretepli ter v zvezi z navedbami o slabih razmerah v azilnem domu. Dejansko stanje se namreč ugotavlja v upravnem postopku, sodišče pa v upravnem sporu preverja, ali je postopek potekal pravilno, ali je odločitev pravilna in zakonita ter ali je upravni organ pravilno in popolno ugotovil dejansko stanje. Sodišče v upravnem sporu ne more prevzeti vloge upravnega organa, ki je pristojen za odločanje v upravnem postopku, katerega del je tudi ugotavljanje dejanskega stanja, saj je to potrebno ugotoviti v upravnem postopku.

K točki I izreka:

10. Tožba je utemeljena.

11. Sodišče ocenjuje, da v obravnavani zadevi ni sporno, da se je tožnik pred vložitvijo prošnje v Republiki Sloveniji nahajal v Romuniji, kjer je že zaprosil za mednarodno zaščito. Dublinska uredba v b. točki prvega odstavka 18. člena določa, da je odgovorna država po tej uredbi zavezana, da pod pogoji iz členov 23., 24., 25. in 29. ponovno sprejme prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. Obstoj teh okoliščin torej ni sporen. Vendar pa drugi odstavek 3. člena Dublinske uredbe določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Kadar predaja v skladu s tem odstavkom ni mogoča v nobeno državo članico, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, postane odgovorna država članica. V tem upravnem sporu je sporno to, ali je Romunija taka država, kjer bi obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom.

12. Tožnik je na osebnem razgovoru v upravnem postopku sicer res najprej rekel, da v Romuniji z njim niso nečloveško ali ponižujoče ravnali, vendar pa je že pri naslednjem vprašanju, ki se je glasilo, ali so uradne osebe v Romuniji kdaj z njim nečloveško ali ponižujoče ravnale, odgovoril pritrdilo in pri tem navedel, da so ga policisti prisilili, da je zaprosil za azil. Povedal je, da so ga pretepli in ga šele čez dva dni odpeljali v azilni kamp, ki je bil zelo umazan in tudi hrane ni bilo dovolj. Na nadaljnje vprašanje, ali so z njim kot prosilcem za azil kdaj nečloveško ali ponižujoče ravnali, je odgovoril, da je bil kamp prepoln in da so jim rekli, naj odidejo prenočit kam drugam. Rekel je, da so mu datum rojstva napisale uradne osebe po svoje, sam pa je nepismen in ne zna nobenega drugega jezika. Tožena stranka je iz tega razloga in pa zato, ker je sprva odgovoril nikalno na vprašanje, ali so z njim nečloveško ali ponižujoče ravnali, štela, da so tožnikove izjave o nečloveškem in ponižujočem ravnanju uradnih oseb neverodostojne. Pri tem pa ga v razgovoru ni soočila s tem, da so nadaljnje izjave v osebnem razgovoru v nasprotju z prvotnim nikalnim odgovorom na vprašanje, ali so kdaj z njim nečloveško ali ponižujoče ravnali. Ker s tem ni bil soočen, je utemeljen tožbeni očitek, da je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke.

13. Poleg tega je po presoji sodišča tožena stranka preuranjeno sklepala, da je tožnik glede opisa slabega ravnanja neverodostojen, saj ne samo, da ga ni soočila z nasprotjem v njegovih izjavah, ampak tudi v razgovoru ni podrobno preverjala, na kakšen način so ga policisti prisilili v podajo prošnje, ni ga vprašala o krajevnih in časovnih okoliščinah tega dogodka, koliko policistov je bilo, kaj so mu dejansko storili, niti ga ni povprašala o podrobnostih v zvezi z bivanjem v azilnem kampu. Osebni razgovor v tem delu po presoji sodišča ni bil opravljen dovolj temeljito, zato zaradi enega protislovja še ni mogoče sklepati, da bi bile njegove izjave o nečloveškem in ponižujočem ravnanju neresnične. Iz navedenega razloga je bilo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka opraviti ponovni razgovor s tožnikom v zvezi z njegovimi navedbami o razmerah v azilnem kampu in o zatrjevanem nečloveškem in ponižujočem ravnanju uradnih oseb. Tožnik je namreč na ta način smiselno navajal prav to, da v Romuniji obstajajo sistemske pomanjkljivosti, saj naj bi bil sam deležen neustreznega ravnanja. Te iste navedbe je potem ponovil tudi v tožbi, le da je v tožbi predložil tudi nekatere dokaze, ki naj bi to potrjevali.

14. Iz zgoraj navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker je sodišče sklep odpravilo zaradi procesnih kršitev in zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, se do vseh navedb strank v postopku ni opredeljevalo.

K točki II izreka:

15. Sodišče je zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo iz naslednjih razlogov:

16. V skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

17. Sodišče v obravnavani zadevi ugotavlja, da je izpodbijani sklep že postal izvršljiv, saj je v pravnem pouku izrecno navedeno, da tožba zoper sklep ne zadrži izvršitve sklepa. V kolikor bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnika vrne v Romunijo, za katero pa tožnik zatrjuje, da so z njim tam nečloveško in ponižujoče ravnali. Ker je odprto vprašanje, ali je treba tem tožnikovim navedbam pritrditi, na katerega bo potrebno odgovoriti v ponovljenem postopku z zaslišanjem tožnika, je iz navedenega razloga sodišče predlogu za izdajo začasne odredbe ugodilo. Odložitev izvršitve izpodbijanega akta pa tudi ne nasprotuje javni koristi. Ne strinja pa se sodišče z navedbo tožnika v zahtevi za izdajo začasne odredbe, da v primeru, če bi bil izročen Romuniji, ne bi več izkazoval pravnega interesa, češ da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja na bi bila več mogoča. Tretji odstavek 19. člena Dublinske uredbe namreč določa, da če je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena po tem, ko je bila predaja izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme. Zaradi tega je vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja mogoča. 18. Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1.