Jedro

V pravdi zaradi razveze zakonske zveze bi moralo sodišče 17-letnemu otroku omogočiti, da kot stranka v postopku samostojno opravlja procesna dejanja, če to želi in mu vročiti sodbo, glede na pravico do pritožbe. Otrok take starosti mora imeti pravico izraziti svoje mnenje o bistvenem, to je o njegovi dodelitvi in o preživnini.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se v 2. in 3. točki razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu (glede razveze zakonske zveze) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je s sodbo pod tč. 1 razsodilo, da se razveže zakonska zveza med tožnico M. K. in tožencem J. K.. V 2. točki je razsodilo, da se mladoletna otroka pravdnih strank A. K., rojena dne 20.11.1986 in M. K., rojena dne 15.1.1983, dodelita v varstvo in vzgojo materi M. K.. Pod tč. 3 je razsodilo, da mora toženec od 1.2.2000 dalje plačevati za preživljanje mladoletne M K. mesečno preživnino v znesku 5.000,00 SIT in za preživljanje mladoletne A. K. mesečno preživnino v znesku 15.000,00 SIT. Proti sodbi se pritožuje tožena stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP. V pritožbi navaja, da se toženec ne strinja z razvezo zakonske zveze, saj meni, da je življenjska skupnost s tožnico še vedno možna. Pravdni stranki še vedno živita skupaj. Toženec se stinja, da se mladoletna otroka dodeli v varstvo in vzgojo materi tožnici. Ne more pa se strinjati z višino preživnine, ki mu jo je določilo sodišče. Preživnina v višini 15.000,00 SIT za mladoletno Anjo je zanj absolutno previsoka. Tožnica je sama povedala, da za vsako od hčerk znašajo potrebe ob 20.000,00 do 25.000,00 SIT mesečno. To pomeni, da je sodišče tožencu naložilo plačilo preživnine za Anjo v več kot polovičnem deležu. Na tožnico bi odpadel le znesek 10.000,00 SIT. Tožnica pa zasluži mesečno veliko več od toženca, to je 150.000,00 SIT mesečno. Mladoletna Anja je res diabetik, vendar tožnica zaradi tega dobiva socialno podporo v višini 15.000,00 SIT, kar je tožnica zamolčala. Ne glede na to, pa toženec ni sposoben plačevati takšne preživnine. Ves čas dela na kmetiji in v bistvu za domače potrebe pridela kompletno hrano, tudi za oba otroka in tudi za tožnico. Ne pridela pa toliko hrane, da bi jo prodajal. Kmetijski zadrugi prodaja mleko, za kar prejme največ 10.000,00 SIT mesečno, morda na leto proda meso kakšne živali in dobi 60.000,00 do 70.000,00 SIT. V obliki hrane toženec dejansko veliko prispeva za preživljanje otrok, zasluži pa izredno malo in ni sposoben plačevati 20.000,00 SIT mesečno. Za hčerki torej ni sposoben plačevati 20.000,00 SIT mesečno. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka predlaga zavrnitev pritožbe in pojasnjuje razmere med pravdnima strankama, tožničine dohodke, toženčevo delo in njegove dohodke in poudarja, da je preživnina, ki jo je določilo sodišče, določena komaj v višini, ki krije le osnovne življenjske potrebe mladoletnih otrok. Pritožba je delno utemeljena. Glede razveze zakonske zveze pritožbeno sodišče nima pomislekov proti dejanskim ugotovitvam prvostopnega sodišča in materialno-pravnemu zaključku, da so podani pogoji iz 65. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) za razvezo zakonske zveze. Ugotovitve prvostopnega sodišča o nevzdržnosti zakonske zveze in o razlogih zanjo so prepričljive in jih pritožbena trditev, da toženec meni, da je življenjska skupnost s tožnico še vedno možna, ne more omajati. Ustrezno je ugotovljeno, da je zakonska zveza nevzdržna za tožnico zaradi toženčevega večletnega alkoholizma in grobosti, čemur toženec ni ugovarjal in je sam potrdil, da so med pravdnima strankama nesporazumi. Za pritožbeno tridtev, da je življenjska skupnost še vedno možna, pa toženec ni ponudil nikakršnih dokazov. Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da je v tem delu pritožba neutemeljena in da 1. točka izpodbijane sodbe ni obremenjena z nobeno kršitvijo postopka, ki se upošteva po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo tožene stranke glede 1. točke izpodbijane sodbe, to je razveze zakonske zveze, zavrnilo in sodbo v tem delu potrdilo. V zvezi s točkama 2 in 3 izpodbijane sodbe, to je z odločitvijo o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok pa je pritožba utemeljena, ker je prvostopno sodišče v tem delu storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Odločalo je o varstvu in vzgoji dveh mladoletnih otrok, ne da bi jima dalo možnost obravnavanja pred sodiščem (8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Mladoletna Maja K. je bila v času izdaje prvostopne sodbe stara 17 let in bi jo moralo sodišče po 1. odstavku 409. člena ZPP omogočiti, da kot stranka v postopku samostojno opravlja procesna dejanja, če to želi. Mladoletna Maja K. bi morala biti po 1. odstavku 410. člena ZPP vsaj (na primeren način) obveščena o tem pravdnem postopku in o pravici, da izrazi svoje mnenje, predvsem o dodelitvi v varstvo in vzgojo in o preživnini, ter ji po 3. odstavku 410. člena ZPP vročiti sodbo, glede na pravico do pritožbe. Za mladoletno Anjo K., ki je bila ob izdaji prvostopne sodbe stara 13 let in pol pa bi moralo sodišče postopati po 1. odstavku 410. člena ZPP. Poskus prvostopnega sodišča o obveščanju mladoletnih otrok preko Centra za socialno delo Domžale ni bil uspešen, saj iz poročila CSD Domažale (list. št. 7) ni razvidno, da bi bila starejša hčerka opozorjena na možnost in 1. odstavka 409. člena ZPP, poleg tega pa ni razvidno, da bi mladoletni hčerki kakorkoli izrazili svoje mnenje o bistvenem, to je o njuni dodelitvi in o preživnini. Za toženca je sporna preživnina in sicer v pritožbi nasprotuje predvsem preživnini v znesku 15.000,00 SIT mesečno za mladoletno Anjo, dejansko pa nasprotuje preživnini v celoti, saj v pritožbi trdi, da ni sposoben plačevati 20.000,00 SIT mesečno, kolikor je v izpodbijani sodbi določeno za obe mladoletni hčerki skupaj. Pritožbeno sodišče toženčevih pritožbenih trditev, da kot kmetovalec ni sposoben plačevati tolikšne preživnine, ne sprejema, ne glede na pomanjkljive ugotovitve izpodbijane sodbe o velikosti in pridobitni sposobnosti kmetije, saj je toženec sposoben za delo, kot je sam izpovedal in bi se torej moral zaposliti, da bi zagotovil primerno preživljanje mladoletnim otrokom. Nesprejemljivo je namreč toženčevo stališče, da je nezaposlen zato, ker je doma preveč dela na kmetiji, hkrati pa trdi, da kmetija ne prinaša dohodkov za plačevanje preživnine. Preživljanje s kmetijskimi pridelki namesto z denarno preživnino, na kar nakazuje toženec v pritožbi, pa za mladoletne otroke ni dovoljeno (1. odstavek 131. člena ZZZDR). Prvostopno sodišče je določilo preživnino za mladoletno Majo K. v znesku 5.000,00 SIT in za mladoletno Anjo K. v znesku 15.000,00 SIT. Sodišče je očitno sprejelo oceno tožnice, da so potrebe za vsako hčerko po 20.000,00 do 25.000,00 SIT mesečno. Za mladoletno Majo K., staro 17 let, je kljub ugotovitvi njenih potreb v navedenem razponu določilo preživnino, ki jo mora plačevati toženec, v znesku 5.000,00 SIT, ne da bi kakorkoli to višino utemeljilo, razen, da je po oceni sodišča primerna. Zakaj naj torej toženec za starejšo hčerko poravna samo 1/4 ali 1/5 njenih potreb, prvostopno sodišče ni pojasnilo, tako da je očitno, da manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih. Res je tožeča stranka zahtevala preživnino za starejšo mladoletno hčerko v znesku 5.000,00 SIT, vendar v sporih o varstvu, vzgoji in preživljanju otrok sodišče ni vezano na postavljene zahtevke (2. odstavek 408. člena ZPP in 2. odstavek 421. člena ZPP), tako da ta okoliščina ni ovira za morebitno določitev preživnine v drugačnem znesku, mladoletni Maji K. pa tudi ni bila dana že prej opisana možnost samostojnega opravljanja procesnih dejanj. Glede višine preživine za mladoletno Majo K. torej izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Za mladoletno Anjo K. je prvostopno sodišče določilo preživnino v znesku 15.000,00 SIT, upoštevaje njene potrebe 20.000,00 do 25.000,00 SIT mesečno, dodatne stroške za specifično prehrano diabetika, tožničin dohodek 150.000,00 SIT mesečno ter toženčevo delo na kmetiji in dohodke iz kmetije. Toženec v pritožbi navaja novo trditev o socialni podpori za mladoletno Anjo K. v znesku okrog 15.000,00 SIT, čemur tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje s trditvijo, da prejema dodatek za prehrano mladoletne Anje K. v višini 12.282,00 SIT. Navedeni dohodek, ki je novost pritožbenega postopka, v izpodbijani sodbi ni upoštevan, ni pa tudi ugotovljeno, kolikšni so dodatni stroški za specifično prehrano, tako da v izpodbijani sodbi niso pravilno oziroma dovolj ugotovljene potrebe mladoletne Anje K., niti niso pravilno ugotovljeni in upoštevani dohodki, konkretno dodatek za specifično prehrano. Zaradi opisanih kršitev postopka in zmotno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je pritožbeno sodišče pritožbi toženca delno ugodilo in izpodbijano sodbo v točkah 2 in 3 razveljavilo ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem postopku bo potrebno ustrezno omogočiti sodelovanje otrok, podrobneje ugotoviti potrebe otrok in možnosti staršev ter ponovno odločiti s sodbo, ki ne bo obremenjena s kršitvami določb pravdnega postopka.