Jedro

"Odgovor na obtožni predlog s predlogom za ustavitev postopka ter zavrženje obtožnega predloga" je zakonsko nepredvideno pravno sredstvo, ki ga sodna praksa lahko razume kot ugovor zoper obtožni predlog ali pa kot preliminarni odgovor na obtožbo v smislu 322. člena ZKP.

Meja ni ostro ločena in je odvisna od posameznega primera. Če vsebina vloge v pretežni meri zajema okoliščine iz prvega odstavka 437. člena ZKP potem gre za podobnost z ugovorom zoper obtožnico iz rednega kazenskega postopka, če pa se vlagatelj izjavlja le o tem, ali dejanje in premoženjskopravni zahtevek priznava in ali ima ugovore pravne narave, je posredi podobnost z odgovorom na obtožbo, ki ga obdolženec sicer poda po prebrani obtožnici ali zasebni tožbi in po podanih poukih iz 5. člena ZKP.

V prvem primeru je sodišče o "ugovoru", varujoč vlagateljevo pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave Republike Slovenije in posledično pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, četudi zgolj na formalni način, dolžno odločiti s posebnim sklepom, v drugem primeru pa so navedbe iz "odgovora" na obtožbo del predmeta odločanja o glavni stvari in zato posebna odločitev ni potrebna.

Izrek

Pritožba zagovornika obd. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je 08.11.2005 zavrglo ugovor zagovornika obd. zoper obtožni predlog pomočnice okrožnega državnega tožilca, s katerim ta obdolženemu očita storitev kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena Kazenskega zakonika (KZ).

Odločba je bila izdana s sklepom.

Zoper sklep se je pritožil obdolženčev zagovornik, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi kršitve kazenskega zakona, s predlogom, da pritožbeno sodišče "kazenski postopek prekine ter poda pobudo za ustavnopravno presojo člena 435 ZKP".

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sodnica posameznica na podlagi drugega odstavka 435. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredila vročitev obtožnega predloga obdolženemu in njegovemu zagovorniku. Takšno ravnanje implicira preizkus iz prvega odstavka 435. člena ZKP, po katerem mora sodnik po prejemu obtožnega predloga najprej ugotoviti, ali je sodišče pristojno in ali so podani pogoji, da se obtožni predlog zavrže. Kaj se zgodi, ko sodnik spozna, da sodišče ni stvarno in krajevno pristojno je predpisano v 436. členu ZKP, medtem ko so pogoji za zavrženje obtožnega predloga določeni v naslednjem, 437. členu ZKP.

Če sklepamo po nasprotnem (a contrario), potem odreditev vročitve obtožnega predloga ne pomeni nič drugega kot da je sodnica posameznica spoznala, da je Okrajno sodišče v Mariboru stvarno in krajevno pristojno za sojenje v tej zadevi (436. člen ZKP) ter da niso podani pogoji za zavrženje obtožnega predloga iz 437. člena ZKP.

Obdolženčev zagovornik je po prejemu obtožnega predloga podal "odgovor na obtožni predlog s predlogom za ustavitev postopka ter zavrženje obtožnega predloga".

Četudi je bilo podano s strani prava veščega procesnega udeleženca je treba opozoriti, da gre za zakonsko nepredvideno pravno sredstvo, ki ga sodna praksa v primeru, ko je to podano s strani laičnih vlagateljev razume kot ugovor zoper obtožni predlog ali pa kot preliminarni odgovor na obtožbo v smislu 322. člena ZKP.

V prvem primeru je sodišče o "ugovoru", varujoč vlagateljevo pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava) in posledično pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, dolžno odločiti s posebnim sklepom, v drugem primeru pa so navedbe iz "odgovora" na obtožbo del predmeta odločanja o glavni stvari in zato posebna odločitev ni potrebna.

Kdaj bo takšno pravno sredstvo razumljeno kot ugovor in kdaj kot odgovor je odvisno od njegove vsebine. Če ta v pretežni meri zajema okoliščine iz prvega odstavka 437. člena ZKP, potem gre za podobnost z ugovorom zoper obtožnico izrednega kazenskega postopka, če pa se vlagatelj izjavlja le o tem, ali dejanje in premoženjskopravni zahtevek priznava in ali ima ugovore pravne narave je posredi podobnost z odgovorom na obtožbo, ki ga obdolženec poda po prebrani obtožnici ali zasebni tožbi in po podanih poukih iz 5. člena ZKP. Meja seveda ni nikoli ostro ločena in je odvisna od okoliščin posameznega primera.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je navedeni odgovor obdolženčevega zagovornika razumelo in obravnavalo kot ugovor zoper obtožni predlog. Vsebina podanega odgovora namreč v znatni meri presega povzeto vsebino odgovora na obtožbo iz prvega odstavka 322. člena ZKP oziroma se skoraj v celoti nanaša na okoliščine iz prvega odstavka 437. člena istega zakona, zaradi česar je bilo treba, da ne bi bili kršeni navedeni ustavni pravici, o zagovornikovem odgovoru (sedaj torej ugovoru) odločiti še pred glavno obravnavo. Ker pa skrajšani kazenski postopek ne pozna posebnega, tako imenovanega ugovornega postopka, sproženega s strani obdolženca o podanem ugovoru zoper obtožni predlog drugače kot na formalni način ni mogoče odločiti.

Upoštevaje vrsto odločitve možnost ponovitve navedb iz ugovora zoper obtožni predlog oziroma njihova "transformacija" v odgovor na obtožbo ali v del obdolženčevega zagovora ni izključena, zaradi česar se ustavnopravna vprašanja, ki jih izpostavlja pritožnik v obravnavani zadevi ne zastavljajo (prvi odstavek 23. člena Zakona o ustavnem sodišču). Pritožbeno sodišče zato presoje ustavnosti in zakonitosti 435. člena ZKP ni zahtevalo, temveč je o pritožbi zagovornika obd.

odločilo tako kot izhaja iz izreka tega sklepa.