Jedro

Tožnikov pravni prednik, niti tožnik, pa nikoli nista imela na predmetnem zemljišču pravice uporabe, še manj lastninske pravice, tega tožnik tudi ni trdil v tem pravdnem postopku, predmetna nepremičnina pa očitno tudi ni bila lastninjena po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL). Pritožbeno sodišče sprejema kot materialnopravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnikov pravni prednik na spornem zemljišču, ki je bilo v družbeni lasti, ni mogel pridobiti nobenih stvarnih pravic na podlagi predpisov o gradnji na tujem svetu in da tudi zatrjevan namen gradnje in uporaba gradnje tega ne morejo spremeniti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se odločitev v točki II. izreka izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se znesek "3.927,39 EUR" nadomesti z zneskom "3.571,48 EUR".

II. V preostanem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v še preostalih izpodbijanih in nespremenjenih delih.

III. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka 684,30 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, s katerimi je zahteval, naj se ugotovi, da je tožnik lastnik dela parcelne številke 606/0 k. o. ..., ki je v priloženem elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru, ki bo izdelan med sodnim postopkom, označen z rezervirano parcelno številko in da je toženec dolžan na novo odmerjenem delu parcele št. 606/0 k. o. ... dopustiti vpis lastninske pravice na ime tožnika v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, sicer bo vpis nadomestila pravnomočna sodba (točka I. izreka). Tožniku pa je naložilo dolžnost povrniti stroške pravdnega postopka tožencu v višini 3.927,39 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dneva po vročitvi sodbe tožniku dalje (točka II. izreka).

2. Tožnik je s pritožbo izpodbijal sodbo sodišča prve stopnja, uveljavljal je vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagal ugoditev pritožbi ter spremembo izpodbijane sodbe, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, zahteval je tudi povrnitev vseh stroškov pravdnega postopka. V pritožbi je tožnik navajal, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da namen gradnje, in sicer za potrebe SLO - splošnega ljudskega odpora in pod oznako zaupno, v ničemer ne vpliva na položaj in pravice graditelja, po mnenju tožnika so v konkretnem primeru še kako pravno pomembne okoliščine, v katerih je prišlo do izgradnje objekta. Tožnik je že navajal tekom postopka, da je potrebno upoštevati specifična dejstva, da je bil graditelj na tujem zemljišču (investitor) TOZD E. šlo je za podjetje D., v začetku 70. let pa je v Jugoslaviji prišlo do ustanovitve temeljnih organizacij združenega dela (TOZD). Pri TOZD je na podlagi ustavnih sprememb v takratni državi šlo za temeljno obliko združenega dela, samoupravljanja in gospodarjenja, njej je pripadala ustavna pravica do samoorganiziranja in s tem vse poslovne funkcije ter vsi rezultati dela. Takrat je veljal Zakon o združenem delu, ki je opredeljeval družbeno lastnino, definiral TOZD in urejal pridobivanje sredstev ter upravljanje družbenih sredstev glede pravice uporabe, upravljanja in razpolaganja z družbenimi sredstvi, osnovna sredstva so bila neodtujljiva pravica TOZD, slednje je veljalo za vsa zemljišča s katerim je razpolagala TOZD. V času gradnje je šlo pri investitorju za družbeno pravno osebo, ki je v skladu z Zakonom o združenem delu imela pravico v pravnem prometu družbenih sredstev sklepati samoupravne sporazume in pogodbe ter opravljati druge pravne posle in dejanja v okviru svoje pravne sposobnosti. Pri uveljavljanju pravice razpolaganja so imele družbene pravne osebe pravico prenašati družbena sredstva na druge družbene pravne osebe, pridobivati sredstva v družbeno lastnino od imetnikov lastninske pravice, odtujevati družbena sredstva iz družbene lastnine, jih oddajati v začasno uporabo, jih menjati in drugače razpolagati z družbenimi sredstvi. V primeru nepremičnine parc. št. 606/0, k.o. ... je šlo za takšno sredstvo, zaradi česar je takratni investitor TOZD E., kot družbena pravna oseba, imel pravico graditi na tem zemljišču, zaradi česar je tožbeni zahtevek tožeče stranke, kot pravne naslednice TOZD E., v celoti utemeljen, ne gre enačiti gradnje na tujem zemljišču, ki so jo opravile fizične osebe s tisto, katero so opravile družbene pravne osebe, saj so te dejansko gradile na lastnem zemljišču. Sodišče prve stopnje bi se do teh navedb moralo opredeliti ter obrazložiti, zakaj meni, da niso pravne pomembne. Ker tega ni storilo, sodbe ni mogoče preizkusiti in jo je potrebno razveljaviti. Tožnik izpodbija tudi stroškovni del sodbe s trditvijo, da ga ni mogoče preizkusiti, stroškovna odločitev je pomanjkljivo obrazložena, ne podaja nobene obrazložitve, na podlagi česa je sodišče prve stopnje odločalo o stroških in katere stroške je upoštevalo, v sodbi se ne sklicuje niti na Zakon o sodnih taksah, odvetniško tarifo in niti na stroškovnik. Toženec (verjetno prav: tožnik) ne ve, katere stroške je priglasil toženec in v kakšni višini, če je toženec priglasil tudi potne stroške, tožnik ne ve in ne more vedeti, kakšni so. Takšna pomanjkljiva obrazložitev terja razveljavitev tega dela sodbe. Sodišče prve stopnje pa tudi ni upoštevalo sporne vrednosti predmeta postopka, ki sta ga stranki sporazumno določili na naroku 8. 5. 2017 na 50.000,00 EUR, sodišče prve stopnje pa je očitno stroške določalo na podlagi vrednosti spornega predmeta, kot ga je določil tožnik v tožbi, to je 153.540,00 EUR. Ob vrednosti spornega predmeta 50.000,00 EUR bi toženec bil v skladu z veljavno Odvetniško tarifo upravičen kvečjemu do nagrade za odgovor na tožbo v višini 1000 točk in za 1. pripravljalno vlogo v višini 1000 točk, za 2. pripravljalno vlogo v višini 750 točk, za narok 8. 5. 2017 do 1000 točk, za narok 12. 6. 2017 500 točk, materialne stroške v skladu z 11. členom Odvetniške tarife ter 22 % DDV. Toženčevi stroški bi tako skupaj znašali največ 4250 točk oziroma 4335 točk, ob upoštevanju 2 % materialnih stroškov in DDV, kar znaša največ 2.427,51 EUR.

3. Toženec je v odgovoru na pritožbo prerekal pritožbene trditve, predlagal zavrnitev pritožbe in zahteval povrnitev zaznamovanih stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba je le delno utemeljena glede odločitve o stroških pravdnega postopka, sicer pa ni utemeljena.

5. Tožnik v pritožbi ne izpodbija pred sodiščem prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja; - da je bil v letu 1976 kot imetnik pravice uporabe parc. št. 606 k. o. ... G., - da je bilo zemljišče parc. št. 606 k. o. ... v postopku denacionalizacije z odločbo z dne 8. 11. 1993 vrnjeno denacionalizacijskim upravičencem in v njihovo korist vpisana lastninska pravica 12. 2. 1994, - da je toženec pridobil lastninsko pravico na predmetnem zemljišču na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 13. 9. 2003, - da je tožnikov pravni prednik gradil v letih od 1980 do 1986 na predmetnem zemljišču in na drugih parcelah, za gradnjo na predmetne zemljišču gradbeno dovoljenje ni bilo izdano.

6. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila do 12. 2. 1994 parc. št. 606 k. o. ... družbena lastnina, da je na njej imelo pravico uporabe G., zato tožnikov pravni prednik ni gradil na svojem zemljišču. 7. Glede na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravne določbe Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerij (ZTLR), ki je bil veljaven predpis v času gradnje na predmetnem zemljišču, niso pravna podlaga za pridobitev lastninske pravice za gradnjo na tujem svetu, ker določbe tega zakona po jezikovni in namenski razlagi predpostavljajo kot tuje zemljišče tisto zemljišče, ki je v lasti fizične osebe ali pravne osebe.

Tožnikov pravni prednik, niti tožnik, pa nikoli nista imela na predmetnem zemljišču pravice uporabe, še manj lastninske pravice, tega tožnik tudi ni trdil v tem pravdnem postopku, predmetna nepremičnina pa očitno tudi ni bila lastninjena po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL). Pritožbeno sodišče sprejema kot materialnopravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnikov pravni prednik na spornem zemljišču, ki je bilo v družbeni lasti, ni mogel pridobiti nobenih stvarnih pravic na podlagi predpisov o gradnji na tujem svetu in da tudi zatrjevan namen gradnje in uporaba gradnje tega ne morejo spremeniti. Če bi namreč bil zatrjevan namen gradnje in potreba gradnje pomembna okoliščina, predmetno zemljišče ne bi bilo predmet vrnitve v naravi v skladu z določbami Zakona o denacionalizaciji. Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje glede odločitve o tožbenem zahtevku je po presoji pritožbenega sodišča materialno pravno pravilna.

8. Pritožba je le delno utemeljena glede odločitve o stroških pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje res ni obrazložilo odločitve o stroških postopka, zato je odločitev v tem delu obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker pa obravnavanje odločitve o stroških ni potrebno, je to bistveno kršitev odpravilo pritožbeno sodišče samo tako, da je na podlagi toženčevega stroškovnika, vloženega na zadnji glavni obravnavi, ki se nahaja v spisovnem gradivu na list. št., 51, preverilo pravilnost priglašenih stroškov, oziroma skladnost priglašenih stroškov z določbami Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015). Sodišče prve stopnje pa je sicer pravilno navedlo kot podlago za odločitev o stroških postopka 154. člen ZPP, ki opredeljuje uspeh pravdnih strank kot odločilen za odločitev o povrnitvi stroškov pravdnega postopka. Na podlagi stroškovnika toženca na list. št. 51 je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je priglasil stroške pravdnega postopka: za odgovor na tožbo 1500 točk, za 1. pripravljalni spis 1500 točk, za 2. pripravljalni spis 1375 točk, za prvi narok za glavno obravnavo 1500 točk, za odsotnost iz pisarne 50 točk in kilometrino za 50 km po 0,37 EUR, za drugi narok za glavno obravnavo 750,00 EUR in odsotnost iz pisarne 50 točk ter kilometrino za 50 km po 0,37 EUR, 2 % materialnih stroškov in 22 % davek na dodano vrednost, kar skupaj po izračunu sodišča prve stopnje znaša 3.927,39 EUR.

9. Po pregledu spisovnega gradiva je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sta pravdni stranki sporazumno dogovorili znižanje vrednosti spora od 153.540,00 EUR na 50.000,00 EUR na prvem naroku za glavno obravnavo 8. 5. 2017, do takrat pa je toženec vložil že odgovor na tožbo in 1. in 2. pripravljalno vlogo. Toženec je zato za vse te vloge upravičen do nagrade pooblaščencu v višini 1500 točk za odgovor na tožbo po tar. št. 19/1 OT, za 1. pripravljalno vlogo tudi 1500 točk po tar. št. 19/1, za 2. pripravljalno vlogo pa 1125 točk (in ne 1375 točk, kot je priglasil), po tar. št. 19/2 OT, za pristop na prvi narok za glavno obravnavo 8. 5. 2017 je upravičen toženčev pooblaščenec do nagrade 1500 točk po tar. št. 20/1 OT in za 50 točk za odsotnost po četrtem odstavku 6. člena OT ter do 18,50 EUR kilometrine po tretjem odstavku 10. člena OT. Za pristop na drugi narok za glavno obravnavo 12. 6. 2017 je toženčev pooblaščenec upravičen do nagrade 500 točk po tar. št. 20/2 OT (od že znižane vrednosti spora), do 50 točk za odsotnost iz pisarne po četrtem odstavku 6. člena OT, do kilometrine 18,50 EUR po tretjem odstavku 10. člena OT, do 2 % materialnih stroškov od nagrade 1000 točk, od nadaljnjih točk pa v višini 1 % po tretjem odstavku 11. člena OT in do 22 % DDV po drugem odstavku 2. člena OT. V skladu z določbami OT nastali stroški tožencu pred sodiščem prve stopnje znašajo tako 6297,25 točk, kar skupaj ob vrednosti 0,459 EUR za točko in ob upoštevanju kilometrine znaša 3.571,48 EUR in to so tudi potrebni stroški pravdnega postopka, ki jih je imel toženec pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 155. člena). Ker je tožnik s tožbenim zahtevkom popolnoma propadel, je v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP dolžan tožencu povrniti vse potrebne stroške pravdnega postopka, torej znesek 3.571,48 EUR in ne 3.927,39 EUR, kot je delno zmotno odločilo sodišče prve stopnje.

10. Glede na vse obrazloženo je pritožba delno utemeljena le glede odločitve o stroških pravdnega postopka, zato ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in odločitev o stroških v točki II. izreka izpodbijane sodbe delno spremenilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (6. alineja 358. člena ZPP), v preostalem delu pa je pritožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo v točki I. izreka (353. člen ZPP).

11. Ker je tožnik izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje v celoti, uspel pa je le delno glede stroškov postopka v znesku 355,91 EUR, je pritožbeno sodišče njegov pritožbeni uspeh ocenilo kot zanemarljiv (0,66 % od izpodbijane vrednosti). Zato mora tožnik sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka in povrniti tožencu njemu nastale potrebne stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP.

12. Toženec je v pritožbi zaznamoval stroške za odgovor na pritožbo 1200 točk, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, kar skupaj znaša 685,42 EUR. Po pregledu stroškovnika je pritožbeno sodišče ugotovilo, da materialni stroški niso priglašeni v skladu z določbo tretjega odstavka 11. člena OT, saj znašajo 2 % le od vrednosti 1000 točk, od nadaljnjih točk pa le 1 %, zato ti znašajo 22,00 EUR in ne 24,00 EUR, kot je to priglasil toženec. Toženčevi potrebni stroški pritožbenega postopka tako skupaj znašajo 684,30 EUR in toliko stroškov mu je dolžan povrniti tožnik v roku 15 dni od vročitve te sodbe.