Jedro

Če pritožba zoper samostojni upravni akt nima vsebine, ki jo predpisuje ZUP, upravni organ o taki pritožbi ne more odločiti, ne da bi pred tem izvedel postopek po 68. členu ZUP.

Izrek

1. Pritožbi A. in M.N. zoper sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. U 1475/96 z dne 14.7.2000 se ugodi, sodba se razveljavi in zadeva vrne istemu sodišču v nov postopek.

2. Ob reševanju pritožbe J.N. se njegova tožba zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot sodišče prve stopnje, na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 29.8.1996. S to odločbo je tožena stranka odločila o pritožbi A.N. z dne 18.12.1995 in o pritožbi A., M. in T.N. z dne 27.12.1995 zoper odločbo Upravne enote L., Izpostava C. z dne 30.11.1995, popravljeno s sklepom z dne 4.12.1995, s katero je bilo odločeno, da se vzpostavi lastninska pravica na parceli št. 374, njiva, k.o. Š. v korist prejšnjih lastnikov A., J., A., M. in T.N., zavrne pa se zahteva za vrnitev v posest poslovnega prostora v izmeri 123 m2 v pritličju stavbe ..., v uporabi P., proizvodnja trikotažnih izdelkov, p.o. L. - v stečaju. Tožena stranka je pritožbo A.N. z dne 18.12.1995 zavrnila (1. točka izreka), pritožbo A., T. in M.N. z dne 27.12.1995 pa kot prepozno zavrgla (2. točka izreka). V izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje soglaša z odločitvijo tožene stranke, kot tudi z razlogi tožene stranke za zavrnitev pritožbe z dne 18.12.1995 in za zavrženje pritožbe z dne 27.12.1995. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe, ki se nanaša na zavrnitev pritožbe navaja, da se pritožba sklicuje na sklep o popravi pomote z dne 4.12.1995, s katerim je bila popravljena le obrazložitev, in to le glede oznake uradnega lista in člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, ki sta v popravnem sklepu pravilno navedena. Glede na to, in ker pritožba ne vsebuje pritožbenih razlogov, saj tožnica navaja le nejasnost odločbe, ki naj bi jo povzročil navedeni sklep, tožena stranka sklepa, da se pritožba nanaša le na obrazložitev odločbe, taka pritožba pa ni mogoča. Tožena stranka se sklicuje na določbe 1. odstavka 219., 1. odstavka 232. in 1. odstavka 240. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86). V tistem delu obrazložitve, ki se nanaša na zavrženje pritožbe z dne 27.12.1995 pa navaja, da je bila ta poslana z navadno pošto dne 28.12.1995 in jo je upravni organ prejel dne 29.12.1995, kar je razvidno iz dohodnega žiga in kuverte. Ker je bila z navedeno pritožbo izpodbijana odločba vročena tožnicam po skupnem pooblaščencu za vročitve J.N. dne 4.12.1995, kar je razvidno iz vročilnice, je 15 dnevni rok za pritožbo potekel dne 19.12.1995, zato je pritožba prepozna. Sodišče zavrača tožbeni ugovor, da ne gre za samostojno pritožbo, ampak le za obrazložitev pritožbe z dne 18.12.1995. Po presoji sodišča je pravilno stališče tožene stranke, da je časovno druga pritožba treh pritožnic samostojna pritožba in ne le obrazložitev pritožbe, ki jo je dne 18.12.1995 podala A.N. Tožniki v pritožbi uveljavljajo vse pritožbene razloge iz 72. člena ZUS. Ne strinjajo se s stališčem sodišča prve stopnje, da je pritožba z dne 27.12.1995 samostojna pritožba, zato je odločitev o zavrženju pritožbe napačna. Tožnica A.N. je namreč dne 18.12.1995, torej pravočasno, vložila pritožbo, v kateri je navedla tako številko kot tudi datum izpodbijane odločbe. V navedeni pritožbi tožnica sicer res ni navedla pritožbenih razlogov, je pa napovedala, da bo sodišču poslala obrazložitev pritožbe. Tako je njena pritožba z dne 27.12.1995 le dopolnitev pravočasno vložene pritožbe z dne 18.12.1995, ki bi jo morala tožena stranka upoštevati pri odločanju. Pa tudi sicer mora upravni organ, ne glede na pritožbene razloge in navedbe, po uradni dolžnosti preizkusiti izpodbijano odločbo, tako glede bistvenih kršitev določb postopka, kot tudi glede pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja in uporabe materialnega prava. Ker tožena stranka ni tako ravnala, je njena odločba nezakonita. Tožniki še navajajo, da so pritožbeni razlogi po določbi 232. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) obvezna vsebina pritožbe in če pritožba, tako kot v tem primeru, take vsebina nima, je upravni organ dolžan postopati po določbi 68. člena ZUP/86. Ker upravni organ ni tako ravnal, je s tem bistveno kršil določbe postopka in je tudi zato izpodbijana odločba nezakonita. Glede na navedeno predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje spremeni, tako, da tožbi ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K 1. točki izreka: Pritožba A. in M.N. je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je vloga z dne 27.12.1995, ki so jo v upravnem postopku vložile T., A. in M.N., samostojna pritožba ali dopolnitev pritožbe z dne 18.12.1995. Po presoji sodišča prve stopnje je navedeno vlogo šteti za samostojno pritožbo in ne za dopolnitev pritožbe, kar zatrjujejo tožniki. Po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje za tako presojo ni imelo podlage v podatkih predloženih upravnih spisov. Res je namreč, kar navajajo tožniki, da je tožnica A.N. že v pritožbi z dne 18.12.1995 navedla, da bo sodišču naknadno poslala obrazložitev pritožbe, kar je tudi storila, in to prav z vlogo z dne 27.12.1995, v kateri je izrecno navedla, da gre za dopolnitev pritožbe. Tožena stranka zato ni imela podlage za ločeno obravnavanje obeh vlog in tudi ne za odločanje o neobrazloženi pritožbi. Pritožba je posebna vrsta vloge, zato mora vsebovati tiste podatke, ki jih mora vsebovati vsaka vloga, poleg tega pa mora imeti še tisto vsebino, ki je določena za pritožbo v 232. členu ZUP/86. Po tej določbi mora biti navedena odločba, ki se izpodbija, organ, ki jo je izdal, ter številka in datum odločbe. Vse to je tožnica A.N. v svoji vlogi tudi navedla. Glede vsebine pritožbe pa po navedeni določbi ZUP zadošča, da pritožnik v njej razloži, v katerem pogledu z odločbo ni zadovoljen in ni potrebno, da bi pritožbo posebej utemeljeval. Če pritožba nima predpisane vsebine, upravni organ o taki nepopolni pritožbi ne more odločati, ne da bi pred tem izvedel postopek po določbi 68. člena ZUP. Namen tega postopka je, da se odpravijo pomankljivosti, in če so te odpravljene, bodisi po pozivu upravnega organa ali pa jih, tako kot v tem primeru, odpravi stranka sama, se šteje, da je bila vloga od samega začetka v redu. Glede na navedeno tožena stranka ni imela podlage za obravnavanje druge vloge kot samostojne pritožbe A.N. in za zavrženje njene pritožbe in tudi ne za reševanje prve nepopolne vloge, ampak bi morala vlogo A.N. z dne 18.12.1995 in z dne 27.12.1995 obravnavati kot eno pritožbo ter v skladu z določbo 239. člena ZUP/86 zadevo rešiti po vsebini, torej preizkusiti zakonitost in pravilnost prvostopne odločbe, tako z njene formalnopravne kot tudi materialnopravne strani. Izhodišče za tak preizkus je strankina zahteva, v tem primeru zahteva za denacionalizacijo, o kateri je bilo odločeno s prvostopno odločbo. Ker tožena stranka ni tako ravnala, ampak je pritožbo A.N. z dne 27.12.1995 zavrnila, ne da bi preizkusila zakonitost prvostopne odločbe, vlogo z dne 27.12.1995 pa je štela kot samostojno pritožbo in jo zavrgla kot prepozno, je s tem kršila določbo 239. člena ZUP, kar bi moglo vplivati na pravilnost odločbe. Glede na navedeno sodišče prve stopnje ni imelo podlage za zavrnitev tožbe.

Ker je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbo 2. točke 1. odstavka 25. člena ZUS, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v skladu z 74. členom ZUS razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

K 2. točki izreka: Sodišče prve stopnje je kršilo tudi določbo 5. točke 1. odstavka 34. člena ZUS. Po tej določbi namreč sodišče zavrže tožbo, če ugotovi, da stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo zoper upravni akt, pritožbe ni vložila. Vložena pritožba zoper upravni akt je torej procesna predpostavka za vložitev tožbe. Da bi v obravnavani zadevi tožnik J.N. vložil pritožbo zoper prvostopni upravni akt iz podatkov v predloženih upravnih spisov ne izhaja. Zato bi moralo sodišče prve stopnje njegovo tožbo zavreči in ker je ni, jo je zavrglo pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 75. člena ZUS.