Jedro

Pogodba o distribuciji je mešana pogodba tako z elementi prodajne kot agencijske pogodbe. Niti za prvo niti za drugo pa zakon za njeno veljavnost ne predpisuje obličnosti. Morebitna pisna distribucijska pogodba tako služi le lažjemu dokazovanju njene vsebine. To pa ne pomeni, da obstoja pogodbe ni mogoče dokazovati na drug način. Pritožnik zato utemeljeno očita prvostopenjskemu sodišču, da ni izčrpalo vsega ponujenega dokaznega gradiva in ni zaslišalo direktorja tožeče stranke. To zaslišanje je zavrnilo z neobrazloženo vnaprejšnjo dokazno oceno, da z njim tožeča stranka ne bo uspela oziroma "bo obstoj ustnega dogovora težko dokazala". Pri tem se je sklicevalo na vsebino sporočila R. P. z dne 6. 6. 2018, ne da bi navedlo konkretno vsebino sporočila, ki je sodišče odvrnila od izvedbe dokaza z zaslišanjem direktorja tožeče stranke. Prav z navedenim sporočilom je namreč tožeča stranka dokazovala priznanje tožene stranke o obstoju ustnega dogovora.

Ker je prvostopenjsko sodišče neargumentirano (kot izhaja iz gornjih razlogov) zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem direktorja tožeče stranke, s katerim je tožeča stranka dokazovala obstoj ustnega dogovora o ekskluzivni prodaji, je tožeči stranki odvzelo možnost (celovitega) obravnavanja pred sodiščem.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrnilo predlog upnika za zavarovanje nedenarne terjatve z začasno odredbo, s katero naj bi toženi stranki prepovedalo vsakršno ponujanje za prodajo in prodajo pulznih polnilcev akumulatorjev serij 300W (komercialna oznaka AP-300), 800W (komercialna oznaka AP-800) in 3000W (komercialna oznaka AP-3000) in njihovih sestavnih delov ter programiranje navedenih polnilcev na trgu držav azijskega kontinenta: Afanistan, Armenija, Azerbajdžan, Bahrajn, Bangladeš,, Butan, Brunej, Filipini, Gruzija, Indija, Indonezija, Iran, Izrael, Japonska, Jemen, Jordanija, Južna Koreja, Kambodža, Katar, Kazahstan, Kirgizistan, Ljudska republika Kitajska, Kuvajt, Laos, Libanon, Malezija, Maldivi, Mongolija, Mjanmar, Nepal, Oman, Pakistan, Rusija, Saudova Arabija, Singapur, Severna Koreja, Sirija, Šrilanka, Tadžikistan, Tajska, Tajvan, Turkmenistan, Združeni Arabski emirati, Uzbekistan, Vietnam, Vzhodni Timor ter na trgu Združenih držav Amerike. Tako je odločilo, ker tožeča stranka ni izkazala verjetnosti nedenarne terjatve.

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve pravil postopka in napačne uporabe materialnega prava. Predlagala je spremembo izpodbijanega sklepa z ugoditvijo predlogu in izdajo začasne odredbe s stroškovno posledico, podrejeno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Tožeča stranka je v utemeljitev predlagane (regulacijske) začasne odredbe z vsebino, kot izhaja iz 1. točke tega sklepa navajala, da je tožeča stranka sofinancirala razvoj polnilnikov akumulatorjev, ki jih proizvaja tožena stranka in vlaga v razvoj prodajnih kanalov in da je s toženo stranko sklenila ustni dogovor o ekskluzivni prodaji polnilnikov akumulatorjev na azijskem in ameriškem trgu tako, da ima le ona izključno pravico prodaje. Kot dokaz je predložila elektronsko korenspondenco med strankama in predlagala zaslišanje tožeče stranke. Tožena stranka krši navedeni dogovor o ekskluzivni prodaji, ker je začela neposredno komunicirati in sklepati posle z azijskimi kupci, konkretno s tremi malezijskimi družbami. Potrebnost izdaje predlagane začasne odredbe je utemeljevala z grožnjo nastanka težko nadomestljive ji poslovne škode (cca 7,000.000,00 EUR) glede na finančne izkaze tožene stranke za leto 2017 iz katerih izhaja, da sredstev za kritje škode nima ter škode s krnitvijo ugleda tožeče stranke pri azijskih kupcih. Tožena stranka z izdajo začasne odredbe tudi ne bi utrpela nobene neugodne posledice, saj na azijskem trgu prodaja izdelke po enaki ceni, kot jih je tožeči stranki.

5. Prvostopenjsko sodišče je pri presoji obstoja pogojev za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve (prepoved prodaje polnilcev akumulatorjev in njihovih delov na azijskem in ameriškem trgu) po 272. členu ZIZ ugotovilo, da tožeča stranka svoje terjatve ni verjetno izkazala, ker ni niti s stopnjo verjetnosti izkazala obstoj zatrjevane ustne pogodbe o ekskluzivni prodaji. Presodilo je, da elektronska korenspondenca med pravdnima strankama, ki govori o zakritju spletne strani tožene stranke na azijskem trgu na prošnjo tožeče stranke in o zagotovilu direktorja tožene stranke, da ga ni kontaktiral niče od azijskih kupcev, ne potrjuje navedb tožeče stranke o sklenitvi dogovora o njeni pravici do ekskluzivne prodaje polnilnikov na azijskem in ameriškem trgu. V breme tožeči stranki je štelo tudi dejstvo, da je tožeča stranka v letu 2017 podpisala z družbo C. C. pogodbo o izključnem zastopanju in bi zatrjevan ustni dogovor lahko sklenila tudi v pisni obliki, kar je med gospodarskimi subjekti običajno. Tožeča stranka bo obstoj zatrjevanega ustnega dogovora težko dokazala s predlaganim zaslišanjem direktorjev pravdnih strank glede na vsebino elektronskega sporočila R. P. z dne 6. 6. 2018. 6. Navedene argumente prvostopenjskega sodišča glede pisne oblike sklenjenega dogovora in neizčrpanega dokaznega postopka z zaslišanjem direktorja tožeče stranke utemeljeno graja pritožnik.

7. Pogodba o distribuciji je mešana pogodba tako z elementi prodajne kot agencijske pogodbe. Niti za prvo niti za drugo pa zakon za njeno veljavnost ne predpisuje obličnosti. Morebitna pisna distribucijska pogodba tako služi le lažjemu dokazovanju njene vsebine. To pa ne pomeni, da obstoja pogodbe ni mogoče dokazovati na drug način. Pritožnik zato utemeljeno očita prvostopenjskemu sodišču, da ni izčrpalo vsega ponujenega dokaznega gradiva in ni zaslišalo direktorja tožeče stranke. To zaslišanje je zavrnilo z neobrazloženo vnaprejšnjo dokazno oceno, da z njim tožeča stranka ne bo uspela oziroma "bo obstoj ustnega dogovora težko dokazala". Pri tem se je sklicevalo na vsebino sporočila R. P. z dne 6. 6. 2018, ne da bi navedlo konkretno vsebino sporočila, ki je sodišče odvrnila od izvedbe dokaza z zaslišanjem direktorja tožeče stranke. Prav z navedenim sporočilom je namreč tožeča stranka dokazovala priznanje tožene stranke o obstoju ustnega dogovora.

8. Vrhovno sodišče RS (sklep X Ips 233/2014, sodba I Ips 1639/2010) je že zavzelo stališče, da je vnaprejšnja dokazna ocena neizvedenih dokazov sprejemljiva le izjemoma, kadar sodišče izčrpno in prepričljivo argumentira, zakaj predlagani dokaz ne bi vplival na odločitev: izhajati mora iz predpostavke, da bi predlagani dokazi uspeli, ne glede na to pa bi sodišče glede na prepričljivost ostalih dokazov odločilo enako. Ker je prvostopenjsko sodišče neargumentirano (kot izhaja iz gornjih razlogov) zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem direktorja tožeče stranke, s katerim je tožeča stranka dokazovala obstoj ustnega dogovora o ekskluzivni prodaji, kot pravilno opozarja pritožnik, pa v okviru zatrjevanega poslovnega sodelovanja med pravdnima strankama tudi ni presojalo navedb o vlaganju tožeče stranke v razvoj polnilcev, je tožeči stranki odvzelo možnost (celovitega) obravnavanja pred sodiščem in s tem zagrešilo bistveno postopkovno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

9. Utemeljeni pritožbi je zato pritožbeno sodišče ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Izrek o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.