Jedro

Ko gre za sklep o ugovoru zoper plačilni nalog, ki ga izda sodišče prve stopnje, je dolžno izpolniti zakonsko zahtevo po opozorilu stranki glede začetka teka roka za plačilo sodne takse sodišče prve stopnje, ko gre za pritožbo zoper sklep o ugovoru proti plačilnemu nalogu, pa se zakonska dolžnost opozorila nanaša na pritožbeno sodišče. Sedmi odstavek 34.a člena ZIZ govori o sodišču, ki pravnemu sredstvu ne ugodi, in o sodišču, ki mora v takem primeru stranko opozoriti glede začetka teka roka. Že glede na jezikovno razlago je torej mogoče razumeti, da gre za eno in isto sodišče, torej tisto sodišče, ki odloči o pravnem sredstvu in nato stranko tudi opozori na začetek teka roka. Sicer pa je bistveno, da stranka opozorilo dobi, s strani katerega sodišča je opozorjena, pa za varstvo njenih pravic niti ni pomembno.

Zakonska domneva fikcije umika vloge, ko je plačilo sodne takse procesna predpostavka, ima tudi ustavnopravne in konvencijske razsežnosti. Ustavna pravica do sodnega varstva in konvencijska pravica do poštenega sojenja namreč zagotavljata stranki vsebinsko odločanje o vlogi, če se vloga šteje za umaknjeno, pa je stranka za tako odločitev prikrajšana. Za učinkovito uveljavljanje pravice do sodnega varstva in pravice do izjave je potreben tudi pravilen pravni pouk. Kljub temu pa ni pravilno pritožbeno stališče, da mora biti opozorilo po sedmem odstavku 34.a člena ZST-1 v pravnem pouku sklepa in ne v njegovi obrazložitvi. Res je zavezujoč le izrek sodne odločbe, njena obrazložitev pa ne, ter je sestavni del sodne odločbe tudi pravni pouk. Vendar slednje ne velja za vse odločbe. Že iz prvega odstavka 324. člena ZPP izhaja, da mora imeti pisna sodba uvod, izrek in obrazložitev ter pravni pouk o pritožbi – torej le o pravnem sredstvu, in to le o rednem. Če so zoper sodno odločbo možna le izredna pravna sredstva, pravnega pouka v njej ni. Če torej zakon ne predpisuje, da mora biti stranka v pravnem pouku opozorjena o zakonsko sicer predvidenih izrednih pravnih sredstev, to še toliko bolj velja za opozorilo v zvezi s tekom roka za plačilo sodne takse.

Stranke v sodnem postopku nimajo le pravic, temveč tudi dolžnosti, ena od njih je zadostna procesna skrbnost. Že od povprečno skrbne stranke pa je utemeljeno pričakovati, da prebere tudi obrazložitev sodne odločbe, izdane v zvezi z njenim lastnim pravovrastvenim zahtevkom, čeprav sicer ta del odločbe ni zavezujoč. Nenazadnje je ustrezna obrazložitev pogoj za učinkovito vložitev pravnega sredstva in kot taka zato ni le postranskega pomena. Pritožbenega argumenta, da obrazložitev ne sodi med obvezno branje zato višje sodišče ne sprejema.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor zoper sklep o izvršbi z dne 14. 5. 2021 štelo za umaknjenega.

2. Dolžniki so zoper sklep vložili pravočasno pritožbo. Uveljavljajo vse pritožbene razloge. Navajajo, da konkretna pravna situacija vsebuje dva pravna problema: prvič, kdo (katero sodišče) mora dolžnika opozoriti v skladu s 34.a/VII. členom ZST-1; drugič, na kakšen način ga mora opozoriti. Stališče pritožnika je, da mora to storiti prvostopno sodišče, saj le to tisto, ki je plačilni nalog izdalo, prav tako pa je to tisto, ki drugostopni sklep vroča dolžniku. V vsakem primeru pa mora to sodišče storiti na dovolj očiten način. To preprosteje pomeni, da mora to storiti znotraj pravnega pouka, ne pa kot sestavni del obrazložitve drugostopnega sklepa. Stranke in tretji so namreč vezani zgolj na izrek sodnih sklepov (le ti postanejo pravnomočni), nenazadnje tudi na opozorila v pravnem pouku, znotraj katerih namreč iščejo svoj pravni interes. Branje obrazložitev sodnih odločb, zoper katere ni rednih pravnih sredstev (izredna pa so zelo omejena – ali naj v zvezi s plačilom sodne takse v konkretnem primeru pritožnik vlaga ustavno pritožbo?), ne spada med obvezno branje (tudi ne med posebej zanimivo branje), prav gotovo pa ne med branje, ki bi lahko samo po sebi nosilo kakšne bodoče pravne posledice. Kot že rečeno, pravne posledice sledijo iz (pravnomočnega, izvršljivega) izreka, v smislu bodočih pravnih posledic tudi iz pravnega pouka – nikakor pa ne iz obrazložitve sodnega sklepa. Drugačna razlaga in sodna praksa v zvezi s 34.a členom ZST-1 ni zgolj v nasprotju z vsebino »ratio« legis in sistemsko umestitvijo omenjene zakonske določbe, pač pa z ustavnopravnim in konvencijskim okvirjem, kot ga na primer ponujajo 22. in 23. člen Ustave RS ter 6/I. člen EKČP. Glede na navedeno dolžniki višjemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi, sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ).

5. Sodišče prve stopnje je z napadenim sklepom ugovor dolžnikov zoper sklep o izvršbi z dne 14. 5. 2021 štelo za umaknjenega (peti odstavek 29. b člena ZIZ), ker je ugotovilo, da dolžniki niso plačali sodne takse niti v roku osmih dni od vročitve sklepa Višjega sodišča v Ljubljani II Ip 1355/2021 z dne 22. 9. 2021,1,2 s katerim je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo zoper sklep z dne 8. 7. 2021 o zavrnitvi ugovora dolžnikov proti plačilnemu nalogu z dne 14. 6. 2021, ki je bil dolžnikom izdan za plačilo sodne takse za postopek z ugovorom zoper sklep o izvršbi.

6. Odločilno vprašanje v tem pritožbenem postopku se nanaša na uporabo določbe sedmega odstavka 34.a člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), po kateri v primeru, če sodišče pravnemu sredstvu iz prvega ali četrtega odstavka tega člena ne ugodi, začne teči rok za plačilo takse naslednji dan po vročitvi sklepa, s katerim je odločeno o pravnem sredstvu, na kar mora sodišče stranko opozoriti. Vložitev ugovora zoper plačilni nalog (prvi odstavek 34.a člena ZST-1) oziroma pritožbe zoper sklep o ugovoru proti plačilnemu nalogu (četrti odstavek 34.a člena ZST-1) torej takrat, ko stranka s pravnim sredstvom nato ne uspe, zadrži tek roka za plačilo sodne takse, določenega v izpodbijanem plačilnem nalogu. Kot izhaja iz citirane zakonske določbe, je namreč v takem primeru začetek teka roka za plačilo vezan na vročitev odločbe o vloženem pravnem sredstvu, pri čemer zakon sodišču nalaga, da na navedeno pravilo stranko opozori.

7. Prva pravna dilema, ki jo izpostavlja pritožba, je, katero sodišče je dolžno izpolniti zakonsko zahtevo po opozorilu stranki glede začetka teka roka za plačilo sodne takse, prvostopenjsko ali instančno. Ni mogoče pritrditi pritožbenemu stališču, da je to vselej sodišče prve stopnje. Po presoji višjega sodišča navedeno drži le v primeru, ko gre za sklep o ugovoru zoper plačilni nalog, ki ga izda sodišče prve stopnje, ko gre za pritožbo zoper sklep o ugovoru proti plačilnemu nalogu, pa se zakonska dolžnost opozorila nanaša na pritožbeno sodišče. Sedmi odstavek 34.a člena ZIZ govori o sodišču, ki pravnemu sredstvu ne ugodi, in o sodišču, ki mora v takem primeru stranko opozoriti glede začetka teka roka. Že glede na jezikovno razlago je torej mogoče razumeti, da gre za eno in isto sodišče, torej tisto sodišče, ki odloči o pravnem sredstvu in nato stranko tudi opozori na začetek teka roka. Sicer pa je bistveno, da stranka opozorilo dobi, s strani katerega sodišča je opozorjena, pa za varstvo njenih pravic niti ni pomembno.

8. Drugi v pritožbi izpostavljeni pravni problem je v zvezi s pravno dilemo, v katerem delu sklepa se mora nahajati opozorilo po sedmem odstavku 34.a člena ZST-1. Po mnenju dolžnikov namreč ni pravilno, da je opozorilo v obrazložitvi, temveč bi moralo biti v pravnem pouku sklepa. Branje obrazložitev sodnih odločb, zoper katere ni rednih pravnih sredstev, namreč ne spada med obvezno branje, zavezujoče pravne posledice izhajajo le iz izreka, v smislu bodočih pravnih posledic tudi iz pravnega pouka. Višje sodišče tudi tega stališča ne sprejema. Res je sicer, da ima zakonska domneva fikcije umika vloge, ko je plačilo sodne takse procesna predpostavka (peti odstavek 29.b člena ZIZ), tudi ustavnopravne in konvencijske razsežnosti. Ustavna pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave RS) in konvencijska pravica do poštenega sojenja (6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin – EKČP) namreč zagotavljata stranki vsebinsko odločanje o vlogi, če se vloga šteje za umaknjeno, pa je stranka za tako odločitev prikrajšana. Poleg tega drži, da je za učinkovito uveljavljanje pravice do sodnega varstva in pravice do izjave (22. člena Ustave RS) potreben tudi pravilen pravni pouk.

9. Dalje ima pritožba prav, da je zavezujoč le izrek sodne odločbe,3 njena obrazložitev pa ne, ter da je sestavni del sodne odločbe tudi pravni pouk. Vendar slednje ne velja za vse odločbe. Že iz prvega odstavka 324. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ izhaja, da mora imeti pisna sodba uvod, izrek in obrazložitev ter pravni pouk _o pritožbi_ – torej le o pravnem sredstvu, in to le o rednem.4 Če so zoper sodno odločbo možna le izredna pravna sredstva (odločba višjega sodišča) pravnega pouka v njej ni.5 Če torej zakon ne predpisuje, da mora biti stranka v pravnem pouku opozorjena o zakonsko sicer predvidenih izrednih pravnih sredstev, to še toliko bolj velja za opozorilo v zvezi s tekom roka za plačilo sodne takse.

10. Poleg navedenega je treba tudi upoštevati, da stranke v sodnem postopku nimajo le pravic, temveč tudi dolžnosti, ena od njih je zadostna procesna skrbnost. Že od povprečno skrbne stranke pa je utemeljeno pričakovati, da prebere tudi obrazložitev sodne odločbe, izdane v zvezi z njenim lastnim pravovarstvenim zahtevkom, čeprav sicer ta del odločbe ni zavezujoč. Nenazadnje je ustrezna obrazložitev pogoj za učinkovito vložitev pravnega sredstva in kot taka zato ni le postranskega pomena. Pritožbenega argumenta, da obrazložitev ne sodi med obvezno (in tudi ne med prav posebej zanimivo branje), zato višje sodišče ne sprejema. Saj končno stranka sploh ni dolžna brati niti izreka ali pravnega pouka sodne odločbe oziroma le-te niti ni dolžna prevzeti, pa to ne pomeni, da je ne morejo doleteti neugodne posledice. Nasprotno, če vsega navedenega ne stori, trpi (pogosto zelo hude) pravne posledice svoje neaktivnosti in neskrbnosti sama (na primer 318. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Poleg tega pa dolžnike v obravnavani zadevi zastopa kvalificiran pravni strokovnjak – odvetnik, od katerega se pričakuje še višja stopnja skrbnosti. Glede na vse navedeno pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi opozorilo o začetku teka roka za plačilo sodne takse moralo biti v pravnem pouku, oziroma da je drugačna razlaga sedmega odstavka 34.a člena ZST-1 v nasprotju z ratio legis in sistemsko umestitvijo omenjene zakonske določbe ter z ustavnopravnim ter konvencijskim okvirjem 22. in 23. člena Ustave in 6. člena EKČP. 11. Po povedanem in ker dolžniki niti ne izpodbijajo ugotovitve sodišča prve stopnje, da sodna taksa za ugovor ni bila pravočasno plačana ali da niso izpolnjeni pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse (peti odstavek 29.b člena ZST-1), pritožba ni utemeljena. Višje sodišče jo je zato zavrnilo in sklep potrdilo, saj ni našlo nobenih uradno upoštevnih pritožbenih razlogov (2. točka 365. člena ZPP v zvezo s 15. členom ZIZ).

1 Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je dolžniki ne izpodbijajo, je bila sodna taksa za ugovor plačana dne 14. 10. 2021 (s strani dolžnice A. A.), kar je prepozno, saj je rok za plačilo potekel 8. 10. 2021. 2 Dolžnikom je bil sklep višjega sodišča vročen po pooblaščencu, odvetniški pisarni B. 3 Le ta namreč postane pravnomočen in izvršljiv. 4 V sedmem odstavku 324. člena ZPP pa so predpisane posamezne sestavine pravnega pouka v zvezi s pravico do pritožbe. Podoben pravni pouk je tudi v sklepu o izvršbi v zvezi s pravico do ugovora in pritožbe. 5 Mora pa imeti odločba višjega sodišča pravni pouk o pravici do pritožbe zoper sklep iz prvega odstavka 357.a člena ZPP.