Jedro

Pri višini odškodnine zaradi neutemeljenega pripora je sodna praksa kot pravno odločilne okoliščine izpostavila predvsem trajanje pripora, ugled, ki ga je oškodovanec prej užival v svojem okolju, zdravstvene posledice, ki so morda nastale zaradi odvzema prostosti, in posredno tudi naravo kaznivih dejanj, za katere je bil oškodovanec obtožen.

O sodnikovem protipravnem ravnanju govorimo le, če ni uporabil povsem jasne zakonske določbe ali če je predpis namerno razlagal v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, seveda ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna prvemu tožniku plačati 8.030,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 2007 dalje do plačila, v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek prvega tožnika zavrnilo. V celoti je zavrnilo tudi odškodninske zahtevke druge tožnice ter tretjega in četrtega tožnika.

2. Tožniki se v pritožbi sklicujejo na nezakonitost in nepravilnost sodbe v zavrnilnem delu, torej v II. in III. točki izreka. Glede prisojene odškodnine prvemu tožniku zaradi neupravičenega pripora je sodišče dejansko stanje sicer pravilno ugotovilo, vendar je ugotovljene okoliščine pri odmeri odškodnine premalo upoštevalo. Za tako dolgotrajen odvzem prostosti in težave, ki mu jih je povzročil, prisojena odškodnina ne predstavlja pravične odškodnine. Sodišče je tudi premalo upoštevalo slabe bivalne razmere, v katerih je prvi tožnik prestajal pripor. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo tudi zahtevek prvega tožnika na povrnitev premoženjske škode zaradi izgube zaslužka v času, ko je bil v priporu. Prvi tožnik je jasno izpovedal, da se je ukvarjal s prodajo kosovnih odpadkov in koliko je na mesec zaslužil. Absurdne in neutemeljene so zahteve sodišča, da navede konkretne podatke v zvezi s to dejavnostjo in obsegom poslovanja. Že iz vrste dejavnosti je jasno, da tako natančnih podatkov prvi tožnik nima, saj ni vodil računovodstva. Zahtevki vseh tožnikov zaradi kršitve preostalih osebnostnih pravic so neutemeljeno zavrnjeni. V konkretnem primeru gre za odločitev sodnika, ki je bila v očitnem nasprotju z uveljavljeno sodno prakso. Zagovorniki prvega tožnika so v postopku kazenske preiskave Kpr 105/2006 na to ves čas opozarjali. Tudi policija je nedvomno ravnala protipravno. Sodišče se v celoti opre na izpovedbi kriminalistov, ki jim verjame, ne obrazloži pa, zakaj ne verjame tožnikom. Tožniki vztrajajo, da je hišna preiskava potekala na način, kot so opisali med postopkom, kar pomeni, da ni potekala v skladu z zakonom in predpisanim postopkom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku pri presoji odškodninskega zahtevka tožnikov pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo ter pri tem ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

5. Najprej so neutemeljene pritožbene trditve, da je sodišče prvemu tožniku v nasprotju z materialnim pravom in sodno prakso v podobnih primerih prisodilo prenizko odškodnino zaradi neupravičenega pripora. Poleg vseh ostalih okoliščin naj bi predvsem v premajhni meri upoštevalo slabe bivalne razmere, v katerih je prvi tožnik prestajal pripor. Presoja višine denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi okrnitve svobode se opravi na podlagi določbe 179. člena Obligacijskega zakonika - OZ. Po tem določilu se upoštevajo pri odmeri vse okoliščine posameznega primera, višina odškodnine pa je odvisna od intenzitete in trajanja duševnega trpljenja. Pri višini odškodnine zaradi neutemeljenega pripora je sodna praksa kot pravno odločilne okoliščine izpostavila predvsem trajanje pripora, ugled, ki ga je oškodovanec prej užival v svojem okolju, zdravstvene posledice, ki so morda nastale zaradi odvzema prostosti, posredno tudi naravo kaznivih dejanj, za katere je bil oškodovanec obtožen (1). Neutemeljeno odrejen pripor je po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča trajal 146 dni. Poleg dolžine pripora je sodišče prve stopnje v celoti pravilno ovrednotilo tudi vse ostale okoliščine tožnikovega primera (odtujenost od družine, na katero je bil zelo navezan, slabo telesno počutje v priporu, prizadetost zaradi reakcije okolja glede na dejstvo, da je kot pripadnik etnične skupine Romov kupil hišo in se z družino naselil v neromskem naselju). Pri odmeri odškodnine sodišče prve stopnje tudi ni prezrlo tožnikovih trditev o slabih pogojih bivanja v priporu (2), vendar je glede teh okoliščin utemeljeno sledilo trditvam tožene stranke, da so bili pogoji bivanja in nastanitve zagotovljeni v skladu z Zakonom o kazenskem postopku in Pravilnikom o izvrševanju pripora, da je imel tožnik tekom pripora možnost obiskov in telefoniranja ter mu je bilo zagotovljeno tuširanje in zdravstvena oskrba. Neugodne bivalne razmere, ki jih je tožnik brez dvoma moral v priporu prestajati, se v višini odškodnine ustrezno odražajo. V pritožbi navedena primera odškodnin zaradi okrnitve svobode II Ips 157/2008 in II Ips 767/2005, nista primerljiva (3).

6. Neutemeljeni so tudi nadaljnji pritožbeni očitki zaradi zavrnitve zahtevka prvega tožnika za plačilo premoženjske škode zaradi izgube dohodka. Odločitev sodišča je pravilno oprta na ugotovitev, da zgolj pavšalna navedba prvega tožnika, da se je pred priporom ukvarjal s prodajo kosovnega odpada in mesečno s tem zaslužil 1.251,88 EUR, ne zadostuje in s tem tožnik ni dokazal niti, da bi v času pripora opravljal takšno delo, še manj, da bi s prodajo kosovnih odpadkov dosegel prav takšen dobiček (torej višino izgubljenega zaslužka). Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi sodbe, da tožnik predvsem višine izgubljenega zaslužka zgolj s predložitvijo pisne izjave N. ni dokazal. Pritožba se neupravičeno sklicuje na absurdnost zahtev sodišča, da bi moral prvi tožnik navesti konkretnejše podatke o obsegu poslovanja pred priporom, češ da prvi tožnik ni vodil računovodstva. Iz podatkov v spisu izhaja, da prvi tožnik pred priporom ni bil redno zaposlen, iz pritožbenih navedb pa, da naj bi očitno opravljal delo na črno. Ne glede na to je v vsakem primeru na pritožniku dokazno breme dokazovanja obstoja in višine premoženjske škode v obliki izgubljenega zaslužka, ki pa je ni dokazal. 7. Glede odškodninskih zahtevkov vseh tožnikov zaradi kršitve osebnostnih pravic, ki naj bi bile posledica protipravnega ravnanja sodišča in policistov, pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost odločitve in razlogov sodbe o tem, da ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke, saj protipravnega ravnanja v sodnem postopku in še posebej ob hišni preiskavi sodnikom in policistom ni mogoče očitati. Drži, da imajo nepravilnosti v sodnem postopku in v policijskih postopkih lahko za posledico odškodninsko odgovornost države, saj Ustava RS v 26. členu omogoča vsakomur pravico do povračila škode, ki mu jo povzroči v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Predpostavka odgovornosti države za škodo, ki je posledica nepravilnosti v sodnem ali policijskem postopku, je kumulativen obstoj vseh elementov civilnega delikta. Kot je bilo v tem postopku glede trditev tožeče stranke o protipravnosti ravnanja sodnikov že poudarjeno, je treba izhajati iz narave sodnikovega dela. Zato protipravnosti ni mogoče enačiti z vsemi razlogi, zaradi katerih bi bila sodna odločba lahko spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi. O sodnikovem protipravnem ravnanju govorimo le, če ni uporabil povsem jasne zakonske določbe ali če je predpis namerno razlagal v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, seveda ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera. Pritožba v zvezi s tem ponavlja, da preiskovalna sodnica ob izdaji odredbe o hišni preiskavi svojega dela ni opravila s potrebno skrbnostjo, ker pri odločitvi ni uporabila odločbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 333/2005, na katero naj bi zagovorniki prvega tožnika ves čas opozarjali sodišče. Navedeni očitek brez dvoma ne zadošča in ne ustreza pojmu protipravnosti sodnikovega ravnanja, kot pravilno izhaja iz obrazložitve sodbe. Podobno velja glede očitkov o protipravnem ravnanju policistov pri izvedbi hišne preiskave. Tudi glede njihovega ravnanja se pritožbeno sodišče v celoti strinja z ugotovitvami sodbe, da pri izvedbi preiskave in uporabi prisilnih sredstev niso ravnali v nasprotju s policijskimi pooblastili, ampak po običajnih metodah dela in v skladu s službenimi dolžnostmi. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene prvostopenjskega sodišča, ki ne temelji zgolj na izpovedi kriminalistov, prisotnih ob hišni preiskavi, temveč je sodišče njune izpovedi presojalo v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi (8. člen ZPP). Vsi ti dokazi pa niso potrdili nezakonitega ravnanja policistov pri postopanju s tožniki ob izvedbi hišne preiskave. Ker tožeča stranka ni dokazala odškodninske odgovornosti tožene stranke zaradi odsotnosti protipravnosti ravnanja njenih organov, je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je odškodninski zahtevek tožnikov zaradi kršitve preostalih osebnostnih pravic zavrnilo.

8. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo pritožbenih razlogov, niti tistih, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

(1) Na primer odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 531/2007, II Ips 91/2000. (2) V zvezi s tem se tožnik sklicuje na poročilo varuha človekovih pravic.

(3) Prvi primer ne, ker je v njem zajeta tudi odškodnina zaradi telesnih bolečin, kar pritožba sama ugotavlja. Oškodovanec v drugem primeru je bil tujec, krajinski arhitekt, priprt zaradi zamenjave z drugo osebo. V priporu je doživel tako hud stres, da mu je sodišče zaradi posledic le-tega priznalo kot obliko pravno priznane škode odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti.