Jedro

Obravnavani spor spada med spore majhne vrednosti (zahtevek ne presega 2.000 EUR), za katere veljajo posebna pravila glede pritožbenega preizkusa. Tako se sodba v takšnem sporu lahko izpodbija le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Ugotovljeno dejansko stanje je tako neizpodbojna podlaga pritožbene odločitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je, potem ko je dopustilo objektivno spremembo tožbe, razsodilo, da je prva toženka tožniku dolžna plačati znesek 45,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 6. 2020 do plačila. Višji zahtevek zoper njo v višini 512,84 EUR je zavrnilo. V celoti je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek zoper drugega toženca za plačilo zneska 558,71 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe (III., IV. in V. točko izreka) se pritožuje tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po drugem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Opozarja, da iz izreka ni razvidno, kaj je sklep in kaj sodba, zato je nerazumljiv. Tožnik je vložil plačilni nalog in ne tožbo, kot se navaja v odločbi. Očita kršitev določbe 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker bi ga moralo sodišče po razveljavitvi plačilnega naloga pozvati na dopolnitev tožbe. Nerazumljivost je podana v navajanju oznak dokaznih listin, saj ni mogoče jasno razbrati, kateri dokazi so se prebrali. Prav tako ni jasno, katere vloge in dokazi so nedovoljeni/neupoštevni. Vpogled v zapuščinski spis II D 184/2006 je bil neutemeljeno zavrnjen. Sodišče bi se z izvedbo tega dokaza lahko prepričalo, kakšno delo je opravil in da preklic pooblastila ni bilo običajno dejanje ob uspešnem delu.

Zmotna je ugotovitev o neobstoju pasivne legitimacije drugega toženca, ki je nastopal v imenu in za račun svoje matere, prve toženke, torej namesto nje. Iz okoliščin primera, njegovega obnašanja in konkludentnih ravnanj izhaja, da je nastopal do tožnika kot pooblastitelj in kot plačnik ter so bile storitve tako opravljene tudi zanj kot naročnika.

Storitve po računu št. 47/19 je obračunal po Odvetniški tarifi (tar. št. 34/1), kar ob vrednosti garaže 10.000 EUR pomeni 500 točk. Ne gre za finančno disciplino, temveč škodovanje tožencev s preklicem pooblastila. Drugi lastniki garaž tožnika niso pooblastili istočasno. Pogodbo je sestavil sam, nahajala se je pri organu Republike Slovenije, na pogodbi je tudi njegov žig. Pogodbe se lastnikom garaž niso izročale preden niso bile stvari urejene z RS. (Ne)vročitev osnutka pogodbe ni relevantna. Sodišče očitno ni razumelo opravljenega dela in narave dela. Tožencu je bilo vročeno vse potrebno, da uredi nastali lastniški problem. Tožnikova presoja je bila, da obema tožencema izda račun v skladu z OT. Po preklicu pooblastila ni mogel narediti ničesar, razen izdati dovoljenja RS za korekcijo pogodbe, ko je prispel sklep o dedovanju. Sodišče v zvezi s tem ni upoštevalo listin. Toženec je plačal sporno postavko sestave pogodbe v višini 50 %. S tem je storitev, ki je bila ovrednotena po OT, priznal. Z računom št. 54/19 so bile obračunane razlike v ceni in dodatne storitve. Tožnik je zaradi stanja, ki ga je toženec povzročil s preklicem pooblastila, dodatno obračunal razlike storitev v letu 2018 in dodatne storitve v letu 2019. Sodišče ni obrazložilo, zakaj mu ne pripada korekcija obračunanih storitev. Zaradi ravnanja toženca so se posamične postavke povišale v skladu s OT. Zmotno je stališče, da ni mogoče zahtevati razlike/korekcije že obračunanih storitev z računoma 54/19 in 47/19 zaradi spremembe vrednosti odvetniške točke. Vrednost točke se obračuna v vsakem primeru na dan plačila. Odločitev sodišča prve stopnje odstopa od obstoječe sodne prakse.

Sklepno opozarja, da je sodišče odločalo mimo njegovih navedb in dokazov. Omenja pripravljalno vlogo z dne 31. 5. 2022, ki jo v posameznih delih ponovno povzema. Navaja še, da mu glede na delni uspeh v postopku pripada povrnitev sorazmernega dela stroškov.

3. Toženca na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor spada med spore majhne vrednosti (zahtevek ne presega 2.000 EUR), za katere veljajo posebna pravila glede pritožbenega preizkusa. Tako se sodba v takšnem sporu lahko izpodbija le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Ugotovljeno dejansko stanje je tako neizpodbojna podlaga pritožbene odločitve.

6. Pritožnik na več mestih graja ugotovitve sodišča prve stopnje oziroma dokazno oceno s sklicevanjem na obstoj kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, oz. na tako imenovano protispisnost. Ta je podana v primeru, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, in med temi listinami, torej ko pride do napačnega prenosa podatka oziroma do kršitve tehnične narave, česar pa pritožnik ne zatrjuje. Zato njegovi očitki, s katerimi kritizira dokazno oceno posameznih listin in posledično ugotovljeno dejansko stanje, oziroma ponavlja (pravočasne) trditve in širše pojasnjuje videnje dejanskega stanja v zadevi, niso utemeljeni. Kot že rečeno, izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja in z njim povezane dokazne ocene izvedenih dokazov ne predstavlja dopustnega pritožbenega razloga (458. člen ZPP). Pritožbeno sodišče zato na pritožbene navedbe, ki v resnici želijo izpodbiti ugotovljeno dejansko stanje, ne bo odgovarjalo. Prav tako ne bo odgovarjalo na navedbe, ki niso pomembne za odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP) ali so povsem nekonkretizirane.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek o nerazumljivosti izreka odločitve. Sodišče je s sklepom odločilo o spremembi tožbe, s sodbo pa o tožbenem zahtevku s stroškovno posledico. Zaradi razveljavitve sklepa o plačilnem nalogu po ugovoru tožencev se je predlog (pravilno) obravnaval kot tožba. Zato zapis v izpodbijani sodbi, da je tožnik s tožbo uveljavljal plačilo odvetniških storitev, ni napačen.

8. Čeprav pritožba pravilno opozarja, da je sodišče v izpodbijani sodbi navedlo le številke prilog (listinskih dokazov), ki jih je upoštevalo, in redne številke dveh vlog, ki jih ni upoštevalo, ne gre za kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba bi bila sicer bolj jasna, če bi sodišče listinske dokaze vsebinsko opredelilo, pri vlogah pa navedlo datume, a se odločitev lahko preveri z vpogledom v spis. Iz njega izhaja, da sodišče ni upoštevalo tožnikove vloge z 8. 10. 2021 (r. št. 32) in k njej priloženih dokazov z vlogo z 12. 10. 2021 (r. št. 33; priloge A37 do 42: stran iz rokovnika, elektronska pošta po posvetu, izpis iz zemljiške knjige, elektronsko sporočilo z dne 8. 7. 2020), ker je štelo, da so bili vloženi v nasprotju z določbo 452. člena ZPP.

9. Drži, da bi sodišče tožnika po vložitvi plačilnega naloga moralo pozvati na dopolnitev tožbe. A zatrjevana kršitev 452. ZPP pomeni zgolj relativno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki v sporu majhne vrednosti glede na prvi odstavek 458. člen ZPP ni upoštevna. Tožnik ni izkazal da bi ta kršitev prerasla v absolutno bistveno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni pojasnil, katere trditve in dokaze bi moralo sodišče dodatno upoštevati, pa jih ni. Iz pritožbe izhaja, da tožnik sodišču očita odločanje mimo trditev in predlaganih dokazov glede spornih dejstev, podanih v pripravljalni vlogi z 31. 5. 2021, kar pa ne drži, saj je sodišče to vlogo s priloženimi dokazi (r. št. 26, priloge A15-35) štelo za pravočasno in jo pri odločitvi obravnavalo. Očitek o odvzemu možnosti obravnavanja pred sodiščem prve stopnje zato ni podan.

10. Dokaznega predloga za vpogled v zapuščinski spis II D 184/2006 sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo. Tožnik na narok ni pristopil, zato so se vsi njegovi dokazni predlogi, razen predloženih listin, šteli za umaknjene (prvi odstavek 455. člen ZPP). Ta dokazni predlog je bil tudi sicer nekonkretiziran, saj tožnik v postopku pred nižjim sodiščem ni določno navedel, katero listino naj sodišče vpogleda, kaj z njo dokazuje ter kako bi izvedba tega dokaza vplivala na rezultat postopka. Držijo tudi razlogi sodbe, da je dokaz nerelevanten, saj ni bil predlagan v zvezi z vtoževanimi storitvami.

11. Sodišče je ugotovilo, da je prva toženka pooblastila tožnika kot odvetnika za vodenje in zastopanje v postopku za vpis garaže ter vodenje in zastopanje v zapuščinskem postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani II D 184/2006, kar je razbrati tako iz preklica pooblastila (priloga B29), kot tudi iz pooblastila toženke (priloga A 21, 26), ki ga omenja/povzema pritožba. Med tožnikom in toženko je bila torej na podlagi njenega pooblastila, ki ga je tožnik sprejel, sklenjena mandatna pogodba (766. člen Obligacijskega zakonika - OZ), ta pa je prenehala s preklicem pooblastila dne 5. 3 2019. Zakaj je do preklica prišlo, za odločitev v obravnavani zadevi ni odločilno, zato je (tudi sicer pavšalen) očitek o neupoštevanju s tem povezanih navedb brez pomena.

12. Pravilna je odločitev, da drugi toženec za plačilo vtoževanega zneska ni pasivno legitimiran. Na podlagi ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano, je bila v mandatnem razmerju s tožnikom le prva toženka, drugi toženec pa je z njim komuniciral namesto toženke, svoje matere, kot njen pooblaščenec. Drugi toženec je urejal zadevo v imenu in za račun matere, saj sam niti ni bil dedič A. A. Tožnik tako ni uspel dokazati, da bi tudi drugi toženec pooblastil tožnika, da bi v njegovo korist opravljal odvetniške storitve. Nastopanje drugega toženca kot pooblaščenca prve toženke napram tožniku pa še ne vzpostavlja mandatnega razmerja med tožnikom in tožencem. Ugotovitev, da je bil drugi toženec pooblaščenec prve toženke, ne vodi v sklep, da se je zavezal kot naročnik in plačnik odvetniških storitev. Nasprotna pritožbena trditev predstavlja nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, ki ga v tovrstnem sporu ni dovoljeno izpodbijati.

13. Tožnik v pravdi vtožuje neplačana računa št. 47/19 in 54/19. V računu 54/19 so specificirane storitve, ki naj bi bile opravljene v letih 2018 in 2019. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnik s tem računom za leto 2018 obračunal premalo obračunane storitve iz prejšnjih računov, storitve v letu 2019 pa naj bi bile opravljene po preklicu pooblastila. Račun 47/19 se nanaša na sporno storitev s 24. 9. 2018 (sestava in pošiljanje pogodbe) v višini 500 odvetniških točk. Toženec je vsebinsko ugovarjal posamičnim postavkam in drugačno pritožbeno navajanje ni utemeljeno.

14. Sodišče prve stopnje je zahtevek v zvezi z računom 54/19 pravilno zavrnilo. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka (v katerem je poleg upoštevanja in presoje listin zaslišalo tudi drugega toženca) je ugotovilo, da v primeru opravljenih opravil v letu 2019 (pošiljanje e-maila in posveti) ni šlo za odvetniške storitve po mandatni pogodbi, temveč za reševanje spora med tožnikom in prvo toženko, ki je privedel do preklica pooblastila. V tej zvezi so neutemeljeni pritožbeni očitki o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, saj jih ni mogoče upoštevati. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem, da ni šlo za opravilo, ki bi ustrezalo opredelitvi iz 1. in 2. člena OT, saj ni šlo za plačilo storitev ali izdatkov, ki bi jih bila stranka dolžna plačati za izvršene pravne storitve odvetnika, za delo, izvršeno na podlagi pooblastila naročnika, ali za odvetniške storitve. Opravila ne izhajajo iz pooblastilnega razmerja in zato v obračunanih postavkah ni šlo za odvetniške storitve, ki bi jih tožnik opravil za toženko, temveč za zastopanje lastnega interesa, torej reševanja situacije/spora v zvezi s preklicem pooblastila.

15. Pravilno je tudi stališče, da tožnik ni upravičen do plačila razlike že zaračunanih storitev (opravljenih predhodno). Odločitev je obrazložena in jo je mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, da spreminjanje (višanje) postavk že izdanega računa ni utemeljeno. Kot je razumeti pritožnikovo trditveno podlago, so bile storitve v letu 2018, ki jih je toženec s predhodnim računom plačal, prenizko obračunane. Tudi če je tožnik kot odvetnik posamezna opravila, obračunana s predhodnimi računi, iz takšnih ali drugačnih razlogov obračunal nižje, gre za njegov riziko in mora posledice takšnega obračuna nositi sam. Ponovni obračun, upoštevajoč pri tem bodisi višjo vrednost predmeta postopka ali višjo tarifno postavko za posamezno storitev, ne more iti v breme stranke. Tožnik je namreč odvetnik, ki stranki za svoje delo zaračuna plačilo po določilih OT, ki mu je kot pravnemu strokovnjaku znana.

16. Utemeljeno je bil zavrnjen tudi zahtevek v zvezi z računom št. 47/19 v znesku 139,39 EUR. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje na podlagi dokaznega postopka (listin in zaslišanja toženca) ugotovilo, da tožnik pogodbe ni sestavil in da ni uspel izkazati, da je bilo delo dejansko opravljeno v tem obsegu, zato do plačila ni upravičen. Že ta ugotovitev daje podlago za zavrnitev zahtevka. Obsežne pritožbene navedbe (s katerimi ponavlja pravočasno podane trditve pred sodiščem prve stopnje ter hkrati širše pojasnjuje videnje zadeve) v smeri njegove sestave pogodbe in njene korekcije ter v smeri vročanja le-te, predstavljajo nedovoljeno izpodbijanje dejanskih ugotovitev prvostopenjske sodbe. Tožnik pa se nenazadnje tudi ni odzval vabilu na narok, na katerem bi o izpostavljenih spornih dejstvih lahko pravočasno izpovedal. 17. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo zahtevek za plačilo zneska 116,98 EUR, ki ga je tožnik zaradi spremembe vrednosti točke zaračunal kot razliko po vtoževanih računih št. 54/19 in 47/19. Drugi odstavek 12. člena OT določa, da je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, povečano za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo v Republiki Sloveniji. Vendar je po stališču pritožbenega stališča določilo potrebno razlagati tako, da se „čas plačila“ nanaša na čas, ko je obveznost plačila naložena oziroma izdan račun (tako je tudi v primeru odločbe sodišča z vidika odmere stroškov postopka bistven čas odločanja sodišča).1 V času izdaje enega računa, s plačilom katerega naj bi toženec zamujal, je bila odvetniška točka določena v vrednosti 0,459 EUR. Zato sprememba vrednosti odvetniške točke, ki je bila uveljavljena 6. 4. 2019, na toženčevo obveznost plačila odvetniških stroškov ne more vplivati. Posledica morebitne zamude pri plačilu so lahko le zakonske zamudne obresti. Glede drugega računa pa velja opozoriti na že omenjeno obveznost odvetnika iz 16. člena OT, da mora stranki račun za opravljeno odvetniško storitev izstaviti najkasneje osmi dan za tem, ko je opravljena. Če je prišlo v času izdaje (prvotnih) računov iz takšnih ali drugačnih razlogov do prenizkega obračuna opravil, je to tožnikov rizik in za iste storitve ni dopustno izdajati dodatnih obračunov, upoštevajoč drugačno vrednost točke.

18. Izpodbijana odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške, temelji na drugem odstavku 154. člena ZPP. Razlogi sodbe, ki jim pritožnik konkretno ne oporeka, potrjujejo njeno pravilnost. 19. Glede na navedeno pritožbeni razlogi niso podani. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep in sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Ker tožnik ni uspel s pritožbo, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Odločitev o njih je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

1 Glej odločbo VSL II Cp 2064/2021 id.