Jedro

Namen zavarovalnih začasnih odredb je zavarovati možnost kasnejše izvršbe, namen regulacijskih začasnih odredb pa je v varstvu stanja ali pravne sfere pred grozečim nasiljem ali nenadomestljivo škodo.

Tako v teoriji kot v upravnosodni praksi ni sporno, da je mogoče izdati začasno odredbo tudi z vsebino, ki se pokriva z vsebino tožbenega zahtevka, vendar pa je treba pri tem upoštevati, da se z izdajo začasne odredbe zavaruje obstoječe stanje pred škodo, ki bi tožniku nastala zaradi izvršitve s tožbo izpodbijanega akta.

Tožnica s predlagano začasno odredbo ne varuje svojega pravnega položaja, saj uveljavljanega statusa (pred izdajo izpodbijane odločbe) nima priznanega.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo zahtevo tožeče stranke (v nadaljevanju pritožnica) za izdajo začasne odredbe, s katero naj se do izdaje pravnomočne odločbe v predmetnem upravnem sporu A. A., televizija ..., podeli status nepridobitnega televizijskega programa posebnega pomena za televizijski program ...

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje med drugim navedlo, da to, kar želi pritožnica doseči s predlagano začasno odredbo, je stanje, kakršno bi bilo, če bi pridobila zaprošeni status. Zatrjevano škodo gradi pritožnica na predpostavki, da ji je bila z izpodbijano odločbo vzeta pravica, ki naj bi jo že imela. Takšno razumevanje pritožničinega pravnega položaja pa je zmotno. Kot težko popravljivo škodo navaja škodo, ki naj bi ji nastala zaradi nepriznanja zaprošenega statusa, vendar ta škoda, ki jo zatrjuje, ne more biti pravno priznana. Ne more uveljavljati škode zaradi nepriznanja določenega statusa (oziroma pravice), ki ga sploh še ni imela, in iz naslova nepriznanja tega statusa uveljavljati materialne škode.

3. Pritožnica v pritožbi poudarja, da je zmotno razlogovanje sodišča prve stopnje glede začasne odredbe, saj ne gradi na predpostavki, da naj bi ji bila odvzeta pravica, ki jo je že imela. S svojim predlogom za izdajo začasne odredbe želi stabilizirati svoj sicer zelo negotov položaj, ki je posledica napačne odločitve, ki se izpodbija v tem upravnem sporu. Podelitev predmetnega statusa predlaga samo za obdobje do pravnomočne odločitve v zadevi, s tem bi se ji omogočilo, da bi morebitna ugodilna sodba v času njene izdaje sploh še bila relevantna. Obstoj tožeče stranke med tem postopkom je ogrožen zaradi okoliščin, ki jih natančneje navede, zatrjevana škoda pa pravno upoštevna. Tako ne uveljavlja le premoženjske škode, temveč tudi nepremoženjsko v obliki izgube kadra in izgube težko pridobljenih licenc, do česar se prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sploh ni opredelilo. Pritožnica bo ne samo prenehala, temveč tudi izgubila dragocen kader, zelo težko pridobljene licence in predmetne vloge pred toženo stranko ne bo mogla ponovno vložiti, nasprotno pa tožena stranka ne bo utrpela nikakršne škode, hkrati pa bo nastala korist za televizijske gledalce. Škodo torej gradi na pravici, ki bi ji morala biti podeljena, saj je zanjo izpolnjevala in izpolnjuje vse zakonske pogoje, tožena stranka pa pri podeljevanju nima diskrecijske pravice. Tako tožena stranka pritožnici povzroča tudi škodo v obliki izgubljenega dobička.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K. I točki izreka:

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tožnik pa lahko iz razlogov iz drugega odstavka tega člena zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1).

7. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnilo, da je sicer temeljni vsebinski pogoj, ki mora biti izpolnjen za izdajo vsake začasne odredbe, verjetnost nastanka težko popravljiva škoda, ki bi stranki nastala z izvršitvijo izpodbijanega akta. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in obseg oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva, na njej je tako trditveno kot dokazno breme.

8. Kadar se izpodbijani akt neposredno ne izvršuje, je mogoče začasno urediti stanje z ureditveno začasno odredbo. Če stranka predlaga ureditveno začasno odredbo, pa mora poleg navedenega še konkretno predlagati, na kakšen način in kako naj se začasno uredi stanje.

9. Kot izhaja iz smisla zakona, je namen zavarovalnih začasnih odredb zavarovati možnost kasnejše izvršbe, namen regulacijskih začasnih odredb pa je v varstvu stanja ali pravne sfere pred grozečim nasiljem ali nenadomestljivo škodo.(1)

10.

Tako v teoriji kot v upravnosodni praksi ni sporno, da je mogoče izdati začasno odredbo tudi z vsebino, ki se pokriva z vsebino tožbenega zahtevka, vendar pa je treba pri tem upoštevati, da se z izdajo začasne odredbe zavaruje obstoječe stanje pred škodo, ki bi tožniku nastala zaradi izvršitve s tožbo izpodbijanega akta. Poleg tega pa mora stranka izkazati, da brez izdaje začasne odredbe tudi namena sodnega varstva kljub morebitni pozitivni odločitvi o tožbenem zahtevku več ne bi mogla doseči.(2)

11. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča pritožnica v zahtevi za izdajo ureditvene začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 predlaga izdajo začasne odredbe, s katero zahteva več pravic, kot jih je imela pred izdajo izpodbijane odločbe, ki je predmet tega upravnega spora. Pritožnica dejansko uveljavlja ureditev stanja z začasno odredbo, kakršnega (še) ni imela in ji (še) ni bilo priznano. Tega statusa, glede katerega je bila izdana izpodbijana zavrnilna odločba, pred izdajo odločbe pritožnica namreč ni imela. Izdaja predlagane ureditvene začasne odredbe pa bi bila (ob izpolnjevanju vseh drugih pogojev) sicer mogoča, če bi pritožnica prej ta status imela in bi si s predlagano začasno odredbo želela zavarovati svoj položaj do pravnomočne odločitve v upravnem sporu.

12. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da si lahko pritožnica le tako zavaruje svoj pravni položaj, da se z izdajo predlagane začasne odredbe doseže, da bo sodno varstvo učinkovito, saj bi se z izdajo predlagane začasne odredbe omogočilo, da bi morebitna ugodilna sodba v času njene izdaje sploh še bila relevantna. Kot že pojasnjeno, tožnica s predlagano začasno odredbo ne varuje svojega pravnega položaja, saj uveljavljanega statusa (pred izdajo izpodbijane odločbe) nima priznanega.

13. Glede same zatrjevane težko popravljive škode pa Vrhovno sodišče dodaja, da je vsa pritožničina organizacija (prilagoditev ustanovitvenega akta, finančni načrt, kadrovski načrt, pridobivanje licenc in dovoljenj) temeljila (le) na pričakovanjih, torej je vsebovala elemente tveganja, s čimer je morala pritožnica računati.

14. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče, ker niso podani razlogi, ki jih uveljavlja pritožba, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

K II. točki izreka:

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. (1) A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2000, stran 100 in naslednje.

(2) Ibidem.