Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi skupne dokazne ocene, ki jo je skrbno in razumno argumentiralo (točki 30 in 31 obrazložitve), ugotovilo vsa relevantna dejstva za presojo upoštevnosti dekličinega mnenja skladno s 13. členom Konvencije, torej otrokovo zrelost ter pristnost njene izražene volje.

Izrek

I.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.

Upnica nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevo upnice za vrnitev mladoletne A. A. v Nemčijo (točka I izreka) ter odločilo, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom (točka II).

2.

Zoper citirani sklep vlaga pritožbo upnica (mama) z navedbo, da izpodbija sklep sodišča prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep spremeni oziroma podredno ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V uvodu povzema zaključke sodišča prve stopnje ter izpostavlja napotila Ustavnega sodišča v ponovljenem postopku, da bo moralo sodišče ponovno oceniti dekličino zrelost in njeno sposobnost avtonomnega odločanja ter njeno izjavo, da se ne želi vrniti v državo izvora. Navaja, da je sodišče pri tej oceni dalo pretežno težo zaključkom izvedenke in manjši del tudi mnenju CSD, kolizijske skrbnice in lastnim opažanjem na osebnem razgovoru sodnice z deklico. Izvedenka je na eni strani navajala razloge, ki ogrožajo dekličine koristi, in sicer škodljiva patološka navezanost in zlitost z očetom, očetova indoktrinacija deklice, očetova osebnostna motnja in zaradi tega onemogočanje dekličinega čustvenega osamosvajanja, po drugi strani pa potencialno ogrožanje njenih koristi v primeru vrnitve k upnici v Nemčijo. Izvedenka se je ob usmerjanju sodišča pretežno opredeljevala do vprašanja, ali bi bilo v največjo otrokovo korist, da se ga vrne upnici ali, da ostane pri dolžniku, kar pa je naloga sodišča in ne izvedenca. Izvedenka je tehtala med negativnimi posledicami ohranitve trenutnega stanja in potencialnimi posledicami v primeru vrnitve k mami in prišla do izračuna, da potencialne negativne posledice v Sloveniji presegajo trenutno nastajajoče negativne posledice vrnitve. Relevantno z vidika določbe odstavka 13. člena Konvencije o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok pa je vprašanje, ali je dekličino mnenje potrebno upoštevati ali ne. Za presojo le-tega je relevantna dekličina zrelost in njena sposobnost avtonomnega odločanja. Ustavno sodišče je izpostavilo, da je mnenje dovolj zrelega otroka neupoštevno le takrat, ko je vpliv starša, ki otroka neupravičeno zadržuje, po razumni presoji sodišča večji od običajnega, če torej gre za starševo načrtno manipuliranje z otrokom (točka 63 obrazložitve odločbe). Sodišče je v izpodbijanem sklepu povsem spregledalo navedeno stališča Ustavnega sodišča RS glede bistvenosti kriterija velikosti starševega vpliva na otroka, v primerjavi z običajnim vplivom starša. Čeprav je v obrazložitvi na strani 28 zapisalo, da dekličine izražene volje za nadaljnje bivanje z dolžnikom ni mogoče šteti izključno kot rezultat dolžnikovega manipulativnega vedenja ali njegovega siceršnjega vpliva, je nelogično presodilo, da je ta volja kljub temu avtonomna in pristna ter tudi, da je jasno in neomajno izražena. Iz te formulacije se zdi, da sodišče dejansko priznava temu dejavniku pretežni del zaslug za dekličino neomajno odločitev. Sodišče nadalje s sklicevanjem na stališče izvedenke priznava, da je dolžnik že pred ugrabitvijo deklice pričel z načrtnimi manipulacijami pripravljati teren za kasnejšo ugrabitev, že v oktobru 2023 deklice ni pomiril zaradi njenega nezadovoljstva, ampak je nezadovoljstvo izkoristil in nanjo projiciral svoj sklep, da bo deklica zaradi materine takratne partnerske zveze in rojstva polbratca postala manj pomembna za upnico. Pri tem se indoktrinacije s strani očeta niso končale, ampak kot trdi izvedenka, se indoktrinacija, ki je ena od podvrsti čustvene zlorabe, dogaja še zmeraj. Izvedenka je pojasnila motive in psihološka ozadja za takšno početje (narcisoidna osebnostna motnja, strah pred zapuščenostjo). Izvedenka je v izvedenskem mnenju pri odgovoru pod številko 51 zapisala, da je A. A. izražena volja pod izrazitim vplivom dolžnika, pod številko 53 pa, da v zameno za veliko svobode pri zadovoljevanju dekličinih potreb, od nje zahteva le to, da deklica iz svojega doživljanja izbriše in razvrednoti materin del družine. Zapisala je tudi, da dolžnik deklico čustveno duši, jo na nek način kupuje z brezpogojnim sprejemanjem, s pretirano čustveno navezanostjo, ki deklici onemogoča razvoj zdrave avtonomnosti. Sklicujoč se na stališče Ustavnega sodišča RS je v zvezi z upoštevnostjo izražanja volje otroka relevantna zgolj njegova zrelost in sposobnost avtonomnega odločanja. Glede na vse ugotovitve izvedenke je po mnenju pritožbe možen zgolj en zaključek, da deklica zaradi svoje zrelosti in patološke zlitosti z dolžnikom, ki je posledica njegovih večletnih sistematičnih naporov, ni sposobna oblikovati upoštevne volje. Pri deklici gre za psevdoodraslost, deklica intenzivno skrbi za svojega očeta in njegovo blagostanje. V izpodbijanem sklepu povsem izostaja opredelitev sodišča do dekličine zrelosti, čeprav Haaška konvencija v drugem odstavku 13. člena to karakteristiko eksplicitno navaja kot kriterij za presojo upoštevnosti otrokovega mnenja. Cilja Haaške konvencije sta zgolj dva, in sicer 1. zagotoviti čimprejšnjo vrnitev otrok, ki so bili nezakonito odpeljani ali zadržani ter 2. zagotoviti, da se pravice do skrbi za otroka in osebnih stikov z njim po zakonu ene izmed pogodbenic dejansko spoštujejo v drugi pogodbenici. Sodišče ni zadovoljilo nobenega od teh ciljev. Postopek traja že leto in pol. Glede na to, da je mati po pravu države izvora izključno skrbnica svoje hčerke in že eno leto razpolaga s pravnomočno odločbo nemškega sodišča, ki dolžniku nalaga takojšnjo vrnitev otroka edini skrbnici ter da so njeni stiki z deklico samo začasno urejeni z odločbo o enkrat mesečnih osebnih stikih, ni zadoščeno niti drugemu cilju konvencije. Tehtanje koristi in škodnih posledic pri odločanju o zahtevi po Haaški konvenciji je pravno povsem zgrešeno, saj za to ni pravne podlage in je v nasprotju z osnovnim namenom tega pravnega akta, to je sprejem čim hitrejše odločitve na podlagi jasno postavljenih pravnih kriterijev konvencije, brez presojanja potencialnih koristi in škodljivih posledic. Življenjsko je nesprejemljivo, da se staršu, ki protipravno odvzame in v tujino odpelje otroka drugemu staršu in edinemu skrbniku, pri tem več let indoktrinira otroka proti skrbniku, ga celo skriva, da bi preprečil njegovo vrnitev, daje pravno varstvo, z naslavljanjem na otrokovo voljo, ki mu jo je v glavo vcepil ugrabitelj. Sklicuje se na restriktivno razlago določb drugega odstavka 13. člena Haaške konvencije in očita, da te izjeme niso bile uporabljene restriktivno.

3.

Pritožba ni utemeljena.

4.

V postopku za vrnitev otroka po Konvenciji o civilnopravnih vidikih mednarodnega protipravnega odvzema otrok (Uradni list RS, št. 23/93 in 92/12, MP, št. 6/93 in 14/12 - Haaška konvencija iz leta 1980 - v nadaljevanju Konvencija1) sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku zadevo obravnava drugič2. V prvem postopku je sodišče očetu naložilo, da mladoletno A. A. takoj vrne v Nemčijo z izročitvijo materi, sodišče druge stopnje pa je to odločitev v pritožbenem postopku potrdilo3, Ustavno sodišče pa ugodilo očetovi ustavni pritožbi, oba sklepa razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ponovno ugotovilo, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni konvencijski znaki mednarodnega protipravnega odvzema otroka iz 3. člena Konvencije, kot tudi, da očetu ni uspelo z zahtevanim dokaznim standardom izkazati obstoj okoliščin, ki bi lahko bile razlog za zavrnitev materine zahteve za vrnitev otroka na podlagi točke b prvega odstavka 13. člena Konvencije4. V okviru izpostavljenih razlogov ustavnega sodišča, da je bila izraženo mnenje enajst letne hčerke udeležencev premalo upoštevano5, je sodišče prve stopnje, skladno z določbo 13. člena Konvencije, ponovno ugotavljalo dejstva, relevantna za presojo upoštevnosti otrokove volje.

5.

V skladu s 350. členom ter 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) preizkusi sodišče druge stopnje sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v mejah pritožbenih razlogov in opravi uradni pritožbeni preizkus. Pri tem kršitev ni ugotovilo.

6.

Pritožba izpodbija odločitev sodišča, s katero je zavrnilo materino zahtevo za vrnitev mladoletne hčerke A. A. v Nemčijo, z bistveno navedbo, da je sodišče materialnopravno zmotno zaključilo, da je na podlagi določbe drugega odstavka 13. člena Konvencije v obravnavanem postopku potrebno upoštevati voljo mladoletneA. A. Prito
7eba graja, "da sodi
61
0de ni sledilo stali
61
0du Ustavnega sodi
61
0da (to
0dka 63 obrazloeitve Odlodba Up-635/2024-25, z dne 14.11.2024), da je mnenje dovolj zrelega otroka neupo
61tevno, ko je vpliv star1a, ki otroka neupravideno zadreuje, po razumni presoji sodi
61
0da, ve
0dji od obidajnega, ter da je v izpodbijanem sklepu povsem izostala opredelitev sodi
61
0da do deklidine zrelosti. Prito
7eba meni, da je glede na vse ugotovitve izvedenke mo
7een zgolj en zakljudek, da deklica zaradi svoje zrelosti in patolo1ke zlitosti z dolenikom, ki je posledica njegovih ve
0dletnih sistematidnih naporov, ni sposobna oblikovati upo1tevne volje".

7.

Drugi odstavek 13. člena Konvencije določa, da lahko sodni ali upravni organ zavrne otrokovo vrnitev, če ugotovi, da otrok nasprotuje vrnitvi, in da je dopolnil tisto starost in je na taki stopnji zrelosti, ko je treba upoštevati njegovo mnenje. Iz 21. člena Uredbe Bruselj IIb, ki ga je treba skladno s 26. členom Uredbe Bruselj IIb uporabiti tudi v postopkih vrnitve otroka na podlagi Konvencije, pa izhaja, da mora sodišče otroku, zmožnemu oblikovati lastno mnenje, v skladu z nacionalnim pravom in postopkom, zagotoviti dejansko in učinkovito možnost, da to mnenje izrazi, bodisi neposredno bodisi prek zastopnika ali ustreznega organa, ter da sodišče v takem primeru ustrezno upošteva to mnenje glede na otrokovo starost in zrelost.

8.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje mladoletnemu dekletu postavilo kolizijsko skrbnico, izpeljalo proces zagovorništva pri varuhu človekovih pravic, vse z namenom, da je lahko A. A. v nevtralnem okolju ob pomoči strokovno usposobljenih oseb, po utemeljenem razmisleku, ponovno izrazila svoje mnenje. Nadalje je sodišče angažiralo tudi izvedenko klinične psihologije, z nalogo, da je ocenila stopnjo zrelosti in dekličino sposobnost razumevanja pomena svoje izjave in sposobnost avtonomnega odločanja, torej tudi pristnost dekličine volje in tudi ugotavljanje razlogov za dekličino odklonilno stališče do vrnitve k materi v Nemčijo.

9.

Sodišče prve stopnje je na podlagi skupne dokazne ocene, ki jo je skrbno in razumno argumentiralo (točki 30 in 31 obrazložitve), ugotovilo vsa relevantna dejstva za presojo upoštevnosti dekličinega mnenja skladno s 13. členom Konvencije, torej A. A. zrelost ter pristnost njene izražene volje. Zaključilo je, da deklica odločno nasprotuje vrnitvi in nato presodilo, da je upoštevanje mnenja otroka, tudi ob upoštevanju drugih okoliščin primera, v njeno največjo korist6. Argumentiralo je, da deklica svoje odločno nasprotovanje vrnitvi v državo izvora utemeljuje z razumljivimi, življenjsko prepričljivimi razlogi ter, da je njena volja odraz njenih osebnostnih lastnosti in preteklih izkušenj ter tudi vpliva očeta, s katerim je "zlita ter nanj patološko navezana." Sledilo je zaključkom izvedenke, da čeprav njena volja ni v celoti avtonomna, vendarle v zadostni meri temelji na osebnostnih lastnostih ter preteklih izkušnjah.

10.

V pritožbenem postopku ni sporno, da je A. A. tudi v izjavah, ki jih je podala po postavitvi kolizijske skrbnice in ureditvi zagovorništva, vztrajala pri svoji, skozi celoten postopek izraženi želji, da ostane pri očetu v Sloveniji, kjer se počuti dobro, je uspešna v šoli in v obšolskih dejavnostih, kjer ima prijatelje, medtem ko je v Nemčiji menjala več šol v nekaj letih in zaradi pogostih selitev ni imela prijateljev. Tudi v neformalnem razgovoru s sodnico je vztrajala, da želi ostati v Sloveniji, da bi mater in njene sorodnike obiskala med počitnicami, vendar jo skrbi, da je v tem primeru mati ne bi pustila več nazaj v Slovenijo.

11.

Izvedensko mnenje sta povzela CSD in A. A. kolizijska skrbnica, tudi mati zaključkov izvedenke v pritožbi ne graja. Iz ugotovitev izvedenke izhaja, da je mladoletna A. A., ob nadpovprečnih intelektualnih kapacitetah in ustreznih zmožnostih izražanja, sposobna razumeti pomen in posledice svoje izjave. Izvedenka potrjuje, da je dekličina volja, da ostane v Sloveniji, izražena jasno, da pri njej močno vztraja in je neomajna. Sodišče je upoštevalo tudi ugotovitve izvedenke, da je ta volja sicer oblikovana v okoliščinah, da deklica vse od oktobra 2023 biva v Mariboru s svojim očetom, kjer si je ustvarila tudi svoje socialno okolje. Sodišče je pravilno izpostavilo, da je ob presoji vpliva očeta na izraženo otrokovo mnenje, torej pri oceni, ali je ta vpliv večji od običajnega, torej ali gre za očetovo načrtno manipuliranje s hčerko, nujno upoštevati objektivne vplive in okoliščine, ki so se izoblikovali v času od oktobra 2023 do ponovne odločitve v obravnavani zadevi: starost A. A., dolgo obdobje odkar A. A. živi v Sloveniji pri očetu, vzpostavljena socialna mreža, obiskovanje šole, vključitev v prostočasne dejavnosti, neuspeli poskus v izvršilnem postopku vrnitve A. A. v Nemčijo, vpliv nasilne prekinitve vezi z očetom, veliko tveganje, da bi nasilna vrnitev v celoti negativno vplivala na dekličin odnos z materjo in preprečila vsakršno možnost za nadaljnji razvoj pozitivnega odnosa. Na podlagi skrbne presoje vseh konkretnih in relevnatnih okoliščin je pritrditi, da v konkretnem primeru ni v največjo korist deklice7, da se vrne v okolje, ki ga zavrača, ker večina razlogov, s katerimi utemeljuje svoje nasprotovanje vrnitvi, tudi po njeni vrnitvi v Nemčijo ne bo mogla biti odpravljena, deklica pa bi bila z ugoditvijo predlogu, iztrgana iz socialnega okolja, ki ga prav tako dobro pozna in v katero želi biti vključena še naprej.

Sodišče druge stopnje pritrjuje argumentaciji, da je mnenje, ki ga deklica izraža skozi ves postopek, in ki ga je sodišče v ponovnem postopku ponovno pridobilo in natančno presojalo (točke od 25 do 31 obrazložitve), volja dovolj zrelega otroka, ter da vpliv očeta na dekličino mnenje ni tolikšen, da bi ga lahko ocenili kot načrtno manipuliranje z otrokom. Sodišče je pri presoji pravilno upoštevalo, da je deklica že pred protipravnim odvzemom poznala slovensko okolje, ker se je v času, ko je bila pri očetu v Sloveniji, to je zadnji dve leti, vzporedno šolala tako v Nemčiji kot v Sloveniji. Zato je sodišče pravilno upoštevalo, da temelji dekličina izpoved o tem, zakaj ne želi nazaj v Nemčijo oziroma zakaj se želi šolati v Sloveniji, predvsem na njenih lastnih izkušnjah. Deklica je navajala predvsem lastne, njeni starosti primerne razloge za zavračanje vrnitve v državo izvora (želi se šolati v Sloveniji, saj ji je šolanje tu na podlagi preteklih izkušenj bolj všeč, zdi se ji lažje, tu se bolje razume s sošolci, ne želi se seliti v druge kraje v Nemčiji, kjer nikogar ne pozna). Dekličino zavračanje vrnitve v Nemčijo je torej predvsem posledica njene razumne primerjave življenja pred neupravičeno premestitvijo tako v Nemčiji kot v Sloveniji, ki temelji na njenih lastnih izkušnjah in občutkih. Ko gre za, v ponovnem odločanju trinajstletno deklico, ki svoje nasprotovanje vrnitvi utemeljuje z dovolj konkretiziranimi razlogi, za katere ima realno podlago, je tako mnenje (kljub zaznanemu vplivu očeta na določene dekličine poglede) sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot upoštevno. Prav konkretizirana utemeljitev dekličinega mnenja pa utemeljuje tudi njeno zadostno zrelost ter sposobnost avtonomnega odločanja. Kot neutemeljene je zato potrebno zavrniti navedbe, da je sodišče povsem spregledalo stališče Ustavnega sodišča RS glede bistvenega kriterija, to je stopnje starševskega vpliva na otroka, v primerjavi z običajnim vplivom starša.

Prav tako so v celoti neutemeljene pritožbene navedbe, da v obrazložitvi povsem izostaja opredelitev sodišča do dekličine zrelosti. Sodišče se je z razlogi v točki 25 (na strani 24 obrazložitve) dovolj natančno opredelilo do dekličinih zmožnosti in sposobnosti razumevanja pomena in posledic njenega mnenja, da ostane pri očetu v Sloveniji. S tem je v celoti pravilno uporabilo drugi odstavek 13. člena Konvencije, torej ustrezno napolnilo tudi A. A. zrelost kot kriterij za presojo upoštevanja otrokovega mnenja.

Tudi ni mogoče pritrditi, "da je tehtanje koristi in škodnih posledic, v primeru vrnitve A. A. v Nemčijo, povsem zgrešeno, ker za to ni pravne podlage v postopku odločanja o zahtevi po Konvenciji". Sodišče je pravilno upoštevalo konkretno ugotovljene okoliščine; da sta od ugrabitve deklice do odločanja pretekli dve leti in pol, ter da se zato ni bilo mogoče izogniti ocenjevanju trenutno močne navezanosti deklice na očeta in negativnim posledicam oziroma škodi, ki bi jo A. A. utrpela v primeru prisilne vrnitve. Sodišče je za takšno presojo imelo ustrezne strokovne zaključke v izvedenskem mnenju. Vendar je sodišče prve stopnje, z ugotavljanjemvseh konkretnih okoliščin ter koristi in škodljivih posledic, le še dodatno utemeljilo svojo odločitev, a vse ob upoštevanju določb Konvencije.

Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ter 366. člen ZPP).

Ker upnica s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške (določba 154., 155. in 165. člena ZPP).

-------------------------------

1Sodišče je svojo odločitev oprlo tudi na določbe Uredbe Sveta (EU) 2019/1111, z dne 25. junija 2019 o pristojnosti, priznavanju in izvrševanju odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o mednarodnem protipravnem odvzemu otrok (UL  L 178/1, 2. 7. 2019 - v nadaljevanju Uredba Bruselj IIb).

2Sodišče druge stopnje je poudarilo, da namen Haaške konvencije ni vsebinsko reševanje sporov glede vprašanja starševskih pravic, temveč vzpostavitev prejšnjega stanja tako, da se zagotovi čim prejšnja vrnitev v kraj, kjer je imel otrok običajno prebivališče pred protipravnim odvzemom in se tako pristojnim organom te države omogoči, da v skladu s svojim pravom odloči o pravicah staršev do skrbi za otroka.

319. člen Haaške konvencije določa, da se odločba na podlagi te Konvencije v zvezi z vrnitvijo otroka, ne šteje za meritorno odločbo o katerem koli vprašanju v zvezi s pravico do skrbi za otroka. Ker pri odločanju o vrnitvi otroka ne gre za vsebinsko odločitev, temveč le za začasno ureditev, ki naj zavaruje nemoteno izvedbo postopka, v katerem bo odločeno o pravicah in obveznostih staršev do otroka, je sklep o vrnitvi otroka najbližji začasni odredbi, zato za te postopke veljajo pravila Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). V zadevi II Ips 457/2001, z dne 10.09.2001, se je VSRS izreklo o tem, katera postopkovna pravila so za odločanje najprimernejša: "Ker ne gre pri odločanju o vrnitvi otroka za meritorno odločitev, temveč le za začasno ureditev, ki naj zavaruje nemoteno izvedbo postopka, v katerem bo odločeno tudi o pravicah in obveznostih staršev do otroka, je sklep o vrnitvi otroka najbližji začasni odredbi, tako da za te postopke veljajo pravila ZIZ, ZPP pa le, če ni specialnih določb v ZIZ." Podobno tudi dr. Končina Peternel M.: Mednarodna ugrabitev otrok, Pravosodni bilten, 3/2013, Ljubljana 2013, str. 53.

4Odločba Up-635/2024-25, z dne 14.11.2024: "Upoštevaje vse navedeno in ker je v obravnavani zadevi stališče sodišč o neobstoju zadržkov iz točke (b) prvega odstavka 13. člena Haaške konvencije iz leta 1980 uglašeno s stališčem Ustavnega sodišča iz odločbe št. Up-377/01, da lahko uporabo navedene izjemne klavzule utemeljijo le neobičajno težke okoliščine, ki bi lahko resno ogrozile otrokove koristi, je treba pritožnikove očitke o kršitvi 22. člena Ustave oziroma procesnega vidika pravice do družinskega življenja iz 8. člena EKČP kot neutemeljene zavrniti."

5Določba drugega odstavka 13. člena Konvencije.

6Da je otrokova korist glavno vodilo tudi v teh postopkih, je Ustavno sodišče že poudarilo v odločbi št. Up-377/01, 9. točka obrazložitve.

7Da je otrokova korist glavno vodilo tudi v teh postopkih, je Ustavno sodišče že poudarilo v odločbi št. Up-377/01, 9. točka obrazložitve.