Jedro

Toženi stranki sta gospodarski družbi, torej pravni osebi in v takšnem svojstvu ne moreta biti zaslišani kot stranki, temveč je lahko v njunem imenu zaslišan kot stranka zakoniti zastopnik ali druga pooblaščena oseba, ki zastopa pravno osebo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v 2. tč. izreka delno spremeni tako, da se znesek 97.746,00 SIT zniža na 72.000,00 SIT.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo razsodilo, da je prvotožena stranka dolžna tožnici izplačati razliko neto plače za čas od meseca maja do decembra 1997 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov, razvidnih iz izreka sodbe (1. tč. izreka); da je prvotožena stranka dolžna tožnici po obračunu davka izplačati ostanek regresa za letni dopust v znesku 97.746,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1.1.1998 dalje do plačila (2. tč. izreka); da je drugotožena stranka dolžna tožnici plačati razliko neto plače za mesec avgust 1996 in april 1997 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov, razvidnih iz izreka sodbe (3. tč. izreka); zavrnilo pa zahtevek, da je prvotožena stranka dolžna tožnici plačati odpravnino zaradi prenehanja delovnega razmerja (4. tč. izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (5. tč. izreka). Toženi stranki sta se pritožili zoper sodbo v delu (v 1., 2., 3. in 5. tč. izreka), v katerem je bilo ugodeno tožničinim zahtevkom iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99), ki se v skladu z določbo 1. odst. 14. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94) uporablja tudi v postopkih pred delovnimi sodišči. Navajata, da sodišče prve stopnje na naroku glavne obravnave ne bi smelo odreči predlaganemu dokaznemu predlogu po zaslišanju obeh direktorjev, ki bi obrazložila, iz kakšnih razlogov sta zniževala tožnici osnovno plačo. Dokaz z zaslišanjem strank je bil predlagan tudi v tožbi in kasneje ni bil umaknjen. Če je sodišče zaslišalo tožnico kot stranko, bi tako moralo ravnati tudi z zaslišanjem nasprotne stranke. Tožnica je bila delavka, ki je imela sklenjeno individualno pogodbo, v kateri so bili določeni pogoji in pristojnost za ocenjevanje njenega dela in korigiranja plače. V času delovnega razmerja se nikoli ni protivila izplačilu znižane plače. To se je spomnila šele ob vložitvi tožbe. Poleg tega je bila vodja financ in računovodstva, zaradi česar ji je bilo v tem svojstvu znano poslovanje obeh podjetij. Nadalje se pritožba ne strinja s prisoditvijo neizplačanega dela regresa za letni dopust, katera višina ni v skladu s kolektivno pogodbo. Zato predlagata, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu razveljavi sodbo oz. odločitev o regresu spremeni tako, da iz tega naslova obveznost plačila ne bi presegla zneska 72.000,00 SIT ter v preostalem vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba je delno utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postoka ter zmotno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu v izpodbijanem delu sodbe ni ugotovilo bistvenih postopkovnih kršitev. Sodišče prve stopnje je v sporu glede prisojenih zneskov pravilno ugotovilo odločilna dejstva, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo (razen po višini glede regresa, kar bo obrazloženo v nadaljevanju). Zato pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami še dodaja: Po določbi 257. čl. ZPP se sporna dejstva, ki so pomembna za odločbo, lahko ugotovijo tudi z zaslišanjem strank, pri čemer je z določbo 258. čl. ZPP opredeljeno, v katerih primerih lahko sodišče odloči, da se zasliši samo ena stranka. Tudi v pravdnem postopku velja pravilo, da ima dokaz z zaslišanjem stranke zgolj subsidiaren pomen. Njegova izvedba pride v poštev, če ni drugih dokazov za ugotovitev odločilnih dejstev. Nadalje mora stranka, če se želi sklicevati na določena dejstva, le-ta določno navesti in v tej zvezi predlagati dokaze, ki naj se izvedejo (266. čl. ZPP). K takšnemu ravnanju jo zavezuje tako trditveno kot dokazno breme. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča toženi stranki v sporu nista predlagali izvedbo dokaza z zaslišanjem strank, temveč samo tožnica. V tej zvezi je potrebno poudariti, da sta toženi stranki pravni osebi, pri čemer v takšnem svojstvu ne moreta biti zaslišani kot stranki, temveč je lahko v njunem imenu zaslišan kot priča zakoniti zastopnik ali druga pooblaščena oseba, ki zastopa interese pravne osebe. Zato je podano zmotno opozarjanje pritožbe, da bi sodišče moralo izvesti dokaz z zaslišanjem obeh toženih strank. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo, da bi toženi stranki v odgovoru na tožbo in kasneje na naroku glavne obravnave izrecno zatrjevali, da je bila tožnica v spornem obdobju odgovorna za nedoseganje plana oz. neizpolnjevanje direktorjevih navodil, kar bi bila podlaga za znižanje plače v skladu s pogodbo o zaposlitvi. Toženi stranki sta zgolj navedli, da takrat nista dosegli postavljenih planov, saj sta bili v velikih likvidnostnih težavah, kar je bilo tožnici znano. Zato ji je bila plača znižana v skladu s finančno situacijo v podjetju, pri čemer ji iz istega razloga tudi ni mogel biti izplačan celoten regres za letni dopust. Nadalje je iz zapisnika glavne obravnave v zvezi s sklepom, da je zadeva zrela za odločitev, razvidnen predlog pooblaščenke toženih strank za zaslišanje direktorja V., I. pa kot pričo. Vendar pooblaščenka ni navedla, da bi z njuno izpovedbo dokazovala tožničino vlogo pri realizaciji plana podjetja oz. neizpolnjevanje navodil direktorja. Zato je sodišče prve stopnje sprejelo pravilen zaključek v sodbi in ga tudi ustrezno obrazložilo, da toženi stranki nista dokazali utemeljenega zniževanja tožničine plače v spornem obdobju. Iz teh razlogov pritožba toženih strank zaradi priznanih razlik nadomestila plače, ki niso sporne tudi po višini, ni utemeljena. Pritožbeno sodišče v zvezi z obveznostjo delodajalca, ki se nanaša na plačilo regresa za letni dopust, navaja, da so delavci do regresa upravičeni ne glede na negativno solventno stanje podjetja. Slab ekonomski položaj namreč ne odvezuje delodajalca za plačilo takšne obveznosti, ki je določena z zakonom in kolektivno pogodbo. V skladu z določbo 51. čl. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97) pripada delavcu regres za letni dopust enkrat letno, ki se lahko izplača v dveh delih v višini, določeni v tarifni prilogi k SKPgd. Po 3. tč. tarifne priloge je delavec upravičen do plačila regresa za letni dopust v bruto znesku 102.000,00 SIT oz. največ do 127.746,00 SIT, če finančno stanje delodajalca to omogoča. V konkretnem primeru, ko je prvotožena stranka le delno izplačala tožnici regres za leto 1997 in sicer v bruto znesku 30.000,00 SIT, je lahko tožnica upravičena še do preostale razlike regresa do bruto višine 102.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je priznalo tožnici razliko v znesku 97.746,00 SIT. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 4. tč. 358. čl. ZPP v izpodbijanem delu v 2. tč. izreka sodbe spremenilo odločitev tako, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati še del regresa v bruto znesku 72.000,00 SIT, kot je to razvidno iz izreka te sodbe. V preostalem pa je zavrnilo pritožbo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih tožena stranka v pritožbi ni priglasila.