Jedro

Tožnica v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas, skladno z določbo 96. člena ZOFVI, ni bila strokovni delavec. V tej določbi so opredeljena delovna mesta strokovnih delavcev v dejavnosti vzgoje in izobraževanja. Med njimi ni določeno delovno mesto prodajalca v šolski okrepčevalnici. Zato tožena stranka ni imela podlage za sklenitev pogodbe o zaposlitvi s tožnica za določen čas na delovnem mestu prodajalke v šolski okrepčevalnici po določbi 109. člena ZOFVI iz razloga predvidenega zmanjšana obsega vpisa učencev v šolo ali zavod, ki se nanaša samo za strokovne delavce. Ker je tožena stranka s tožnico nezakonito sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas oz. to podaljšala z ankesom iz razloga, ki za njeno delovno mesto v zakonu ni bil predviden, je tožničino delovno razmerje iz določenega prešlo v nedoločen čas.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da pogodba o zaposlitvi z dne 29. 8. 2012, spremenjena z aneksom z dne 26. 9. 2012, ni prenehala veljati dne 31. 10. 2012 (I. točka izreka); ugotovilo je, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki trajalo tudi po dne 31. 10. 2012 in sicer vse od dne 1. 11. 2012 do dne 9. 6. 2013 ter od dne 16. 10. 2013 do dne 26. 2. 2014, kar je tožnica zahtevala več, pa je sodišče zavrnilo (II. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici izplačati odškodnino v znesku 4.578,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 2. 2014, v 8 dneh pod izvršbo (III. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnico za čas od dne 17. 2. 2013 do dne 9. 6. 2013 ter od dne 16. 10. 2013 do dne 26. 2. 2014 prijaviti v vsa obvezna zavarovanja iz naslova zaposlitve, ji za obdobje od dne 10. 6. 2013 do dne 15. 10. 2013 obračunati bruto razliko med plačo, ki jo je v tem času prejela pri drugem delodajalcu in plačo, do katere bi bila upravičena pri toženi stranki, ter ji po plačilu dajatev in prispevkov izplačati neto razliko plače, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki za posamezni neto znesek plače tečejo od 18. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo, medtem ko je višji in drugačen zahtevek tožnice, to je vrnitev nazaj na delo, prijavo v obvezna zavarovanja za obdobje, ko je bila zavarovana na drugih pravnih podlagah, plačilo celotnega nadomestila neto plače za obdobje med dnem 1. 11. 2012 do dne 16. 2. 2013 ter obračun ter izplačilo celotnega nadomestila plače od dne 10. 6. 2013 do dne 15. 10. 2013, zavrnilo (IV. točka izreka); in toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 619,15 EUR v roku 8 dni od vročitve sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (V. točka izreka).

Tožnica in tožena stranka sta se pritožili zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem.

Tožnica izpodbija sodbo v delu zavrnitve tožbenih zahtevkov. Tožnica se sicer ne protivi odločitvi, ki se nanaša na zavrnitev reintegracije, vendar pa navaja, da je imela željo, da ostane v delovnem razmerju pri toženi stranki, saj se je po izteku pogodbe o zaposlitvi prijavila na razpis za delovno mesto kuharja, na katerega pa ni bila izbrana. Tožena stranka ji je brez ustrezne podlage zaključila delovno razmerje, pri čemer je na njeno delovno mesto razporedila drugo delavko, kar pomeni, da potrebna po delu prodajalke v šolski okrepčevalnici dejansko še obstajala. Nekaj časa je bila prijavljena kot brezposelna pri zavodu za zaposlovanje, ves čas pa je iskala novo zaposlitev. Ne strinja se z odločitvijo, da za čas prijave pri zavodu za zaposlovanje, pri katerem je dobivala nadomestilo zaradi brezposelnosti, ni upravičena do pravic iz socialnega zavarovanja. V času brezposelnosti je upravičena do pripadajoče višine plače, kot če bi delala oz. do ustrezne razlike med nadomestilom med brezposelnostjo in plačo. Sodišče ji je odmerilo odškodnino zaradi ne vrnitve k toženi stranki v prenizkem znesku. Pri odmeri odškodnine bi moralo skladno z določbo 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe) upoštevati vse predpisane okoliščine. Odškodnina pomeni odmeno za bodočo škodo v posledici izgube zaposlitve in dejstva, da tožnica ne bo reintegrirana k toženi stranki. Bila je zaposlena v javnem sektorju na delovnem mestu, na katerem potreba po delu ne bi prenehala, zaradi česar bi bila varovana njena eksistenca. Vse navedene okoliščine pri odmeri odškodnine niso bile upoštevane v zadostni meri, zaradi česar ocenjuje, da ji zaradi izgube zaposlitve pri toženi stranki pripada odškodnina v višini 18 plač. V času, ko je bila prejemnica nadomestila, ni bila prijavljena v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zaradi česar bi ji moralo sodišče za navedeno obdobje obračunati bruto plačo v znesku 763,06 EUR. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da tožbenim zahtevkom v celoti ugodi oz. podrejeno, da v tem delu sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka izpodbija sodbo v delu ugoditve tožbenih zahtevkov. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da je potrebno glede sklepanja veljavnosti prenehanja in drugih vprašanj v zvezi s pogodbo o zaposlitvi skladno z določbo 11. člena ZDR izhajati iz določb obligacijskega prava. Tožnica je pogodbo o zaposlitvi za določen čas z dne 29. 8. 2012 in aneks k tej pogodbi z dne 24. 9. 2012 podpisala. V kolikor se z vsebino le-teh ne bi strinjala, bi toženo stranko o nepravilnosti gotovo obvestila, saj ima tudi izobrazbo diplomirane pravnice. Tožena stranka je prepričana, da v zadevi niso izpolnjeni pogoji za transformacijo delovnega razmerja iz določbe 54. člena ZDR. Tožena stranka se ne strinja z datumom sodne razveze 26. 2. 2014, saj sodišče po 8. 10. 2013 ni ugotavljalo okoliščin, če je prejemala denarno nadomestilo oz. je bila zaposlena. Sodišče bi moralo ugotoviti obstoj delovnega razmerja zgolj do dne 8. 10. 2013. Ne strinja se tudi z višino prisojene denarne odškodnine. V tej zvezi se sklicuje na sprejeto sodno prakso Vrhovnega sodišča RS in VDSS v sodbah opr. št. VIII Ips 234/2012, Pdp 1252/2010 in Pdp 1021/2011. Tožnica je bila pri njej zaposlena skupaj samo eno leto in dva meseca, stara je 33 let, po poklicu pa je univerzitetna diplomirana pravnica in organizatorka poslovanja v gostinstvu. Če bi ji prenehalo delovno razmerje iz poslovnih razlogov, bi bila glede na dolžino dobe pri toženi stranki upravičena zgolj do odpravnine v višini ene petine mesečne plače. Ker ji je sodišče priznalo odškodnino v višini 6 plač, je takšna odškodnina glede na navedena dejstva in kriterije previsoka. Poleg tega je bila tožnica po prenehanju delovnega razmerja upravičena do denarnega nadomestila za brezposelnost, sedaj pa je obvezno zavarovana po zunajzakonskem partnerju. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da tožbene zahtevke v celoti zavrne oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na tožničino pritožbo navaja, da je sodišče v izpodbijanem zavrnilnem delu sodbe pravilno razsodilo. Navaja, da je večletno zmanjševanje števila vpisanih dijakov imelo za posledico omejevanje zaposlitev novih delavcev, še posebej tistih za nedoločen čas. Določbo 109. člena Zakona o financiranju vzgoje in izobraževanje (ZOFVI; Ur. l. RS, št. 12/1996 in spremembe) je potrebno razlagati širše, to je za vse zaposlene na področju vzgoje in izobraževanja in ne le za strokovne delavce. S sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas in nadalje s sklenitvijo aneksa k tej pogodbi je bil dosežen namen, da traja delovno razmerje tožnice do 31. 10. 2012, s tem se je tožnica strinjala, saj bi v nasprotnem na pogodbo gotovo podala pripombe. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne tožničino pritožbo.

Stranski intervenient se v celoti strinja s pritožbo tožene stranke in njenim odgovorom na tožničino pritožbo. Navaja, da je odškodnina v višini 6 mesečnih bruto plač prisojena previsoko. Tožnica ima glede na dve vrsti pridobljene strokovne izobrazbe in delovne izkušnje veliko možnosti, da dobi novo zaposlitev. Določbo 109. člena ZOFVI je potrebno razlagati v gramatikalnem smislu. Strokovni delavci so v večini odstavkov te določbe izrecno navedeni, razen v njenem 2. odstavku, kjer je določeno soglasje k objavi prostega delovnega mesta, v 6. odstavku, kjer je določena možnost sklepanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas s kandidatom, ki ne izpolnjuje zahtevanih pogojev, in v 7. odstavku, kjer sta določena primera, v katerih se lahko sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas. Skladno z navedenimi razlogi se lahko zaključi, da velja določba 109. člena ZOFVI za vse zaposlene na področju vzgoje in izobraževanja in ne le za strokovne delavce.

Pritožbi tožnice in tožene stranke nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere sta opozorili pritožbi in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe obeh strank še odgovarja: Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih ugotovilo, da je bila med strankama pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 29. 8. 2012 in v tej zvezi aneks k tej pogodbi z dne 24. 9. 2012 s trajanjem delovnega razmerja do 31. 10. 2012 sklenjena nezakonito, saj v konkretnem primeru ni obstajal zakonsko dopusten razlog za njeno sklenitev, zaradi česar je skladno z določbo 54. člena ZDR tožničino delovno razmerje za določen čas prešlo v delovno razmerje v nedoločen čas. Sodišče prve stopnje je po določbi 118. člena ZDR razvezalo pogodbo o zaposlitvi z dnem zadnje glavne obravnave 26. 2. 2014, za navedeno obdobje ji je priznalo delovno razmerje s pripadajočimi reparacijami, razen za čas, ko je bila zaposlena pri drugem delodajalcu oz. prijavljena pri zavodu za zaposlovanje. V tej zvezi ji je priznalo tudi odškodnino v višini 6 povprečnih plač.

V tem sporu gre za presojo, če je tožena stranka dejansko in iz utemeljenega zakonskega razloga sklenila s tožnico pogodbo o zaposlitvi za določen čas, podaljšano z aneksom do dne 31. 10. 2012. Pogodba o zaposlitvi za določen čas predstavlja izjemo od pravila, določenega v 1. odstavku 10. člena ZDR, saj se pogodba o zaposlitvi običajno sklepa za nedoločen čas. Da je sklepanje delovnega razmerja za določen čas izjemne narave, izhaja tudi iz 6. točke splošnih ugotovitev Direktive 1999/70/ES. V tej zvezi je pogodbo o zaposlitvi za določen čas mogoče skleniti izključno iz razlogov, predvidenih v določbi 52. člena ZDR oz. v dejavnosti vzgoje in izobraževanja za strokoven profil delavcev tudi po določbi 109. člena ZOFVI. Če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo, ali če ostale delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo, se po določbi 54. člena ZDR šteje, da je sklenil pogodbo za nedoločen čas.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, da tožnica v spornem času skladno z določbo 96. člena ZOFVI, ko je sklenila pogodbo za določen čas, ni bila strokovni delavec. V navedeni določbi so opredeljena delovna mesta strokovnih delavcev v dejavnosti vzgoje in izobraževanja. Vendar med njimi ni določenega delovnega mesta prodajalca v šolski okrepčevalnici, kar pomeni, da takšen delavec ne spada med strokovne delavce. Zato je zmotno pritožbeno uveljavljanje tožene stranke, da je potrebno navedeno določbo ZOFVI razlagati širše in med strokovne delavce zajeti tudi delavca na drugih tehnično-administrativnih ali podobnih servisnih delih.

V skladu z navedenimi ugotovitvami tako tožena stranka v primeru tožnice ni imela podlage za sklepanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas na delovnem mestu prodajalke v šolski okrepčevalnici po določbi 109. člena ZOFVI iz razloga predvidenega zmanjšana obsega vpisa učencev v šolo ali zavod, ki se nanaša samo za strokovne delavce. V tej zvezi je potrebno poudariti, da tudi določba 52. člena ZDR ne predvideva razloga sklepanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi predvidenega zmanjšanega obsega vpisa dijakov v šolo ali zavod. Podobno je odločilo tudi Vrhovno sodišče RS v sporu opr. št. VIII Ips 59/2009 z dne 10. 1. 2011. Zato je tožena stranka s tožnico nezakonito sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas oz. to podaljšala z ankesom iz razloga, ki za njeno delovno mesto v navedenih zakonskih določbah ni bilo predvideno. Iz tega razloga je njeno delovno razmerje iz določenega prešlo v nedoločen čas. V tej zvezi poskuša pritožba tožene stranke uveljaviti drugačno pravno stališče, ki pa glede na podane ugotovitve v tej sodbi ne more biti sprejemljivo.

Sodišče prve stopnje je tožnici do datuma sodne razveze pogodbe o zaposlitvi pravilno priznalo zaostalo plačo za obdobje, ko ni bila zaposlena oz. ustrezno razliko plače z vsemi pravicami iz delovnega razmerja. Vendar pa tožnica zmotno opozarja, da ji sodišče prve stopnje za čas prijave pri zavodu za zaposlovanje, ko je prejemala nadomestilo za brezposelnost, ni priznalo vseh pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, saj so tudi osebe, ki prejemajo nadomestilo za brezposelnost, deležne pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja oz. se jim ta čas veljavno šteje v pokojninsko dobo.

Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru, ko je ugotovilo nezakonitost sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas in jo transformiralo delovno razmerje v nedoločen čas, utemeljeno priznalo tožnici odškodnino iz naslova sodne razveze po določbi 118. člena ZDR. V tej zvezi je pravilno upoštevalo datum zadnje glavne obravnave 26. 2. 2014, ko je v sporu razsodilo, in ne datum glavne obravnave 8. 10. 2013, ko je pretežno izvajalo dokaze po vsebini, kot se to zmotno zavzema pritožba tožene stranke. Sodna praksa je pri odškodnini zaradi sodne razveze že zavzela stališče, da gre pri njej za odmeno zaradi neintegracije delavca k delodajalcu in s tem izgube zaposlitve. Pri višini odškodnine se upošteva skupna doba delavca, delovna doba pri delodajalcu, pri katerem je delavcu prenehalo delovno razmerje, zaposlitvene možnosti delavca, starost, izobrazba, poklic, zdravstveno stanje, razmerje na trgu dela ter aktivnosti delavca pri iskanju nove zaposlitve. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine tožnici v višini 6 povprečnih plač pravilno upoštevalo okoliščine na njeni strani ter razloge, zakaj je priznalo takšno odškodnino, tudi ustrezno obrazložilo. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je nesprejemljivo sklicevanje tožene stranke na dejstvo, da ima tožnica pridobljeno tako visoko kot višjo izobrazbo oz. na tej podlagi dva poklica, ter tako dobre možnosti za zaposlitev, saj če bi bilo temu tako, v nadaljevanju ne bi iskala dela za določen čas oz. se celo zaposlila za nekaj mesecev pri delodajalcu A. v kraju B., to je na nižjih delih, kot je bila usposobljena.

Ostali pritožbeni razlogi, ki sta jih poskušali še uveljaviti pritožbi tožnice in tožene stranke glede višine odškodnine, pa niso utemeljeni oz. ne vplivajo na drugačno sodno presojo.

Tožnica je v zvezi s pritožbo in odgovorom na pritožbo priglasila stroške. Ker v pritožbenem postopku ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).