Jedro

Če ima odločitev o razdelitvi preostanka premoženja v likvidacijskem postopku oblikovalni učinek za pridobitev upravičenj na tem premoženju, ni razumnega razloga, da bi drugačen režim lahko veljal za premoženje, za katerega se je šele po zaključku likvidacijskega postopka ugotovilo, da je bilo del premoženja likvidiranega subjekta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeči stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožečih strank, s katerim sta zahtevali, naj se:

1. ugotovi, da sta tožeči stranki soimetnici blagovne znamke I. št. ... , ki je pri Uradu RS za intelektualno lastnino vpisana v register znamk pod št. ...;

2. prvo toženi stranki naloži izločitev iz likvidacijske mase citirane blagovne znamke št. ... in izstavitev listine, s katero bo pri Uradu RS za intelektualno lastnino mogoč vpis spremembe imetnika navedene blagovne znamke na ime tožečih strank in naložitev drugotoženi stranki priznanje le-tega, sicer bo to listino nadomestila pravnomočna sodba.

Sodišče prve stopnje je tožečima strankama naložilo povrnitev pravdnih stroškov prvotožene stranke v znesku 7.585,42 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo sta pravočasno vložili pritožbo tožeči stranki iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagali, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenima zahtevkoma ugodi, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Toženi stranki na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Dejanski okvir odločitve prvostopenjskega sodišča je naslednji:

1. na podlagi pravnomočne sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. III Ips 47/94 z dne 23.3.1995 je nosilec blagovne znamke I. št. ..., ki je predmet tožbenega zahtevka, I. - v likvidaciji (v nadaljevanju S. I.);

2. v posledici zaključenega likvidacijskega postopka je bil ta subjekt izbrisana iz sodnega registra;

3. citirana blagovna znaka predstavlja naknadno najdeno premoženje likvidiranega I. in predstavlja likvidacijsko maso v postopku pri prvostopenjskemu sodišču. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje materialnopravni utemeljitvi prvostopenjskega sodišča, kot je razvidna iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Tožnici sta tožbeni zahtevek uveljavljali v posledici prerekanja uveljavljanega izločitvenega zahtevka v likvidacijskem postopku nad naknadno najdenim premoženjem I. v likvidaciji. Uveljavljanje izločitve pravice v likvidacijskem postopku pomeni zahtevati izločitev stvari, ki ne pripada subjektu, nad katerim je uveljavljen likvidacijski postopek. Za uveljavljanje takšne pravice pa mora biti izkazan ustrezni pravni temelj nastanka te pravice že v času pričetka likvidacijskega postopka. Glede na časovne učinke pravnomočnosti sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. III Ips 47/94 z dne 23.3.1995 je (to je po pričetku začetka likvidacijskega postopka) tožeči stranki že iz tega razloga ne moreta uspeti zgolj s sklicevanjem na pravna razmerja pravnih prednikov tožečih strank in drugih članic, ki so bile združene v okvir S. I. v času pred pričetkom postopkom likvidacije. Iz tega razloga zgolj sklicevanje na pravno nasledstvo bivših članov S.I. ne more pripeljati do ugoditve zahtevka na ugotovitev "soimetništva" sporne blagovne znamke oziroma na izločitev te blagovne znamke iz likvidacijske mase naknadno najdenega premoženja.

Pravno zmotno je tudi pritožbeno stališče, s katerim pritožnici izpodbijata pravno podlago za vodenje likvidacijskega postopka nad naknadno najdenim premoženjem, zatrjujoč, da sta kot pravni naslednici izbrisanega S. I. neposredni soimetnici sporne blagovne znamke. Namen izvedbe likvidacijskega postopka v smislu določb Zakona o prisilni poravnavi stečaju in likvidaciji (ZPPSL) je med drugim tudi, da sodišče v ustreznem postopku po poplačilu upnikov dolžnika v likvidaciji odloči tudi o usodi in razdelitvi preostalega premoženja družbenikom oziroma imetnikom drugih članskih pravic dolžnika v likvidaciji (3. odst. 160. a člena ZPPSL). Zgolj okoliščina, da ZPPSL normativno ne ureja položaja usode naknadno najdenega premoženja subjekta v likvidaciji po zaključku likvidacijskega postopka, še ne pomeni, da ni podlage za vodenje likvidacijskega postopka tudi nad naknadno najdenim premoženjem. Pritožbeno sodišče je že večkrat v svojih odločbah s tem v zvezi zavzelo stališče, da je potrebno uporabiti ustrezno analogijo s postopkom dedovanja, kot je urejen v 221. čl. Zakona o dedovanju. Če ima odločitev o razdelitvi preostanka premoženja v likvidacijskem postopku oblikovalni učinek za pridobitev upravičenj na tem premoženju, ni razumnega razloga, da bi drugačen režim lahko veljal za premoženje, za katerega se je šele po zaključku likvidacijskega postopka ugotovilo, da je bilo del premoženja likvidiranega subjekta. Po mnenju pritožbenega sodišča je zato v konkretnem primeru materialnopravno zmotno stališče pritožnika, ko nasprotuje vodenju likvidacijskega postopka nad naknadno najdenim premoženjem s sklicevanjem na analogno uporabo zakonskih določb, ki urejajo položaj družbenikov izbrisane gospodarske družbe, upoštevaje odločbo U. s. opr. št. Navedeni pravni položaj, ki izhaja iz posledic izbrisa družb v smislu določb 3. poglavja Zakona o finančnem poslovanju podjetij, se v bistvenem razlikuje od konkretnega postopka v tem, da ZFPPod ureja postopek prenehanja pravne osebe brez izvedbe likvidacijskega postopka, medtem ko je v konkretnem primeru bil likvidacijski postopek izveden. V takem primeru je podlaga za pridobitev pravic na premoženju likvidirane osebe v ustreznem sklepu lividacijskega sodišča, kar mora enako veljati tudi za primer naknadno najdenega premoženja likvidiranega subjekta.

Iz gornjih razlogov je razvidno, da je materialnopravno pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek tožečih strank, ker nista izkazali podlage tožbenega zahtevka. Pravne podlage za uveljavljeni zahtevek pa ni mogoče utemeljevati zgolj s sklicevanjem na za tožeči stranki nesprejemljiva stališča toženih strank, podanih v likvidacijskem postopku nad naknadno najdenim premoženjem. O načinu izvedbe razdelitve preostale likvidacijske mase bo odločeno v likvidacijskem postopku, v katerem imata tožeči stranki izkazano upravičenje za sodelovanje v postopku in oblikovanje ustreznih predlogov kakor tudi za vlaganje pravnih sredstev zoper odločitve sodišča. V tem postopku pa bo sodišče moralo o navedenem vprašanju odločiti ob upoštevanju tako položaja tožečih strank kot tudi drugih potencialnih upravičencev do razdelitve likvidacijske mase, kakor tudi narave same pravice, ki je ostala kot predmet delitve.

Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 350. čl. ZPP in na podlagi zgoraj navedenih ugotovitev, je odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. čl. ZPP).

Odločitev o stroških postopka temelji na 1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP.