Jedro

Pritožba utemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da ni pomembno, ali tožena stranka pri pridobivanju fotografskega materiala sodeluje z zunanjimi sodelavci in agencijami. Tožena stranka je namreč trdila, da dela za tožnika ni in ga nikoli niti ni bilo.

Ni nerelevantno pritožbeno opozorilo tožnika, da tožena stranka ni predložila seznama honorarnih sodelavcev, ki zanjo opravljajo fotografsko delo. Dokazno breme je na toženi stranki (84. člen ZDR-1).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi v II. in III. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2016 v višini 1.099,78 EUR ter mu po odvodu davkov izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2016 dalje do plačila (prvi odstavek), v presežku je zahtevek iz tega naslova zavrnilo (drugi odstavek). V II. točki izreka je zavrnilo tudi zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 27. 1. 2017, ki jo je tožnik prejel 15. 1. 2017; za ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi z dne 9. 1. 2017 ni prenehala veljati in da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki še vedno traja; da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in ga razporediti na delovno mesto novinar fotograf; da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati nadomestilo plače v bruto znesku 1.275,39 EUR mesečno za čas od 19. 3. 2017 do ponovnega nastopa dela, od teh zneskov odvesti davke in prispevke ter tožniku plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi; da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka. V III. točki izreka je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper zavrnilni del odločitve in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Meni, da je bila tožena stranka v postopku odpovedi dolžna uporabiti kriterije iz 16. in 17. člena Kolektivne pogodbe za poklicne novinarje (KPPN), saj je bila odpoved podana, ko še ni bilo pravnomočno odločeno, da KPPN ne velja (X Pdp 322/2017). Tožena stranka je arbitrarno spremenila kriterij, ki ga je uporabila v zadevah A.A. in B.B.. S sklicevanjem na 51. člen ZDR-1 uveljavlja, da je sodišče z izpodbijano sodbo poseglo v pravice, ki jih je pridobil na podlagi v času odločanja na prvi stopnji veljavne KPPN. Ugotovitvena sodba se nanaša le na obstoj pravnega razmerja v času zaključka glavne obravnave (Pdp 828/2016). Tožena stranka je sodbo X Pd 1363/2016 prejela šele 28. 2. 2017, zato je odločitev zanjo učinkovala šele od tega dne dalje. Sicer pa toženo stranko zavezuje tudi Kolektivna pogodba časopisno informativne, založniške in knjigotrške dejavnosti, ki kot kriterij za ohranitev zaposlitve določa dosežene delovne rezultate. Kriteriji, na podlagi katerih delodajalec opravi izbiro presežnega delavca, morajo biti objektivni (VIII Ips 27/2014). Tožena stranka ni navedla, katera delovna mesta zasedajo primerjani delavci in kakšna je njihova delovna doba, kar dokazuje, da primerjava sploh ni bila izvedena. Ker priče o tem tudi niso izpovedale, se sodišče o pravilnosti izbire presežnega delavca ni moglo prepričati (VIII Ips 88/2017). Tožniku je bila odpoved podana le zato, ker je uspel v sporu glede ugotovitve obstoja delovnega razmerja. Tožena stranka bi morala v postopku izbire upoštevati tudi prikrito zaposlene delavce. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za izročitev seznama honorarnih delavcev, ki za toženo stranko opravljajo fotografsko delo. Posledično ni pravilno ugotovilo delavcev, med katerimi bi tožena stranka morala opraviti primerjavo. Nerazumen je očitek sodišča, da tožnik ni navedel, katere honorarne sodelavce bi morala tožena stranka primerjati. Izpovedi prič glede narave dela zunanjih sodelavcev niso skladne. Tožena stranka bi morala v postopku izbire presežnega delavca primerjavo izvesti na ravni celotne družbe. Ne drži, da je tožena stranka izkazala obstoj ekonomskega razloga za odpoved. Zgolj zmanjšanje povprečne prodaje še ne utemeljuje poslovnega razloga (VIII Ips 233/2016). Tožena stranka je leto 2016 zaključila z dobičkom, delavcem je izplačala božičnico. Tožnik uveljavlja protispisnost ugotovitve sodišča, da je po izpovedi priče C.C. tožena stranka poslovala pozitivno in izplačala božičnico le zato, ker je znižala stroške. Sodišče bi moralo ugotavljati tudi obstoj in utemeljenost v odpovedi zatrjevanega organizacijskega razloga. Ne drži, da se je tožena stranka na ta razlog sklicevala le v okviru obrazložitve izdaje odredbe o čakanju na delo doma. Ker je bilo s pravnomočno sodbo I Pd 765/2015 (v zvezi s Pdp 828/2016) ugotovljeno, da je bil tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju in je imela tako tožena stranka zaposlene štiri fotografe, ne more držati, da je vseskozi potrebovala le tri. Tožena stranka bi morala dokazati, da je zaradi reorganizacije in racionalizacije poslovanja postalo tožnikovo delo nepotrebno. Poudarjala pa je predvsem to, da dela ni in ga nikoli ni bilo, ter da je strošek tožnika previsok. Ni obrazložila, kako naj bi odpoved prispevala k boljšemu poslovanju. Tožnik meni, da je pravico do regresa za leto 2016 pridobil še v času veljavnosti KPPN, zato je sodišče poseglo v njegove pridobljene pravice. Sodišče je v obrazložitvi sodbe sámo dopolnilo izpoved priče D.D., saj ta ni znala povedati, kako se imenuje uredba, po kateri je bil izplačan regres v letu 2016. Tožena stranka ni pojasnila, kakšna je bila organizacija dela fotografov, kolikšen delež fotografskega dela odpade na honorarno zaposlene fotografe. Kljub tožnikovemu pozivu tožena stranka ni predložila kadrovskega načrta za leto 2016, v katerem naj bi bilo za leto 2017 predvideno odpuščanje v uredništvu E.. Glede na pravnomočno odločbo I Pd 765/2015 bi morala navesti, na kakšen način se je od leta 2013 spremenila potreba po fotografskem delu. Pomanjkljivo trditveno podlago je dopolnjevala z izpovedmi prič. Sodišče bi moralo za popolno ugotovitev dejanskega stanja vpogledati v spis I Pd 715/2015. Vse zaslišane priče so zainteresirane za izid tega spora. Iz njihovih izpovedi izhaja, da sta postopek ugotavljanja potreb po delu in postopek izbire presežnega delavca potekala le v obliki neformalnih pogovorov, ter da tožena stranka ni storila ničesar, da bi mu zagotovila delo. Tožena stranka bi morala preveriti, ali je mogoče nadaljevanje tožnikovega delovnega razmerja. V pogodbi o zaposlitvi ni bilo določeno, za katero edicijo je dolžan opravljati delo. Tožena stranka za opravljanje fotografskega dela najema številne honorarne sodelavce in agencije. Veliko fotografij odkupi od agencije F., zato je potreba po fotografskem delu gotovo obstajala. Tudi je po podaji odpovedi zaposlovala nove delavce, sklepala pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas in najemala nove zunanje sodelavce. S predložitvijo oglasa z dne 16. 3. 2017 je želel dokazati, da se obseg dela širi. Sodišče ni ugotavljalo, kolikšen je obseg dela fotografov, kakšen del odpade na posameznega fotografa in kolikšen obseg dela opravijo honorarno zaposleni fotografi. Glede narave dela zunanjih sodelavcev je neutemeljeno kot verodostojno ocenilo izpoved D.D.. To, da nekateri honorarni sodelavci s toženo stranko sodelujejo že vrsto let, ne pomeni, da potrebe po delu fotografa ni. Sodišče je sámo dopolnilno izpoved priče G.G. (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Tožena stranka po izvršitvi odločbe I Pd 765/2015 ni storila ničesar, da bi mu zagotovila delo. Motiv za odpoved je bil osebne narave. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje nekdanje zakonite zastopnice H.H. in odvetnika I.I., ki je bil podan zaradi izjav tožene stranke v reviziji. H.H. bi bilo potrebno zaslišati tudi v zvezi s kriteriji za izbiro presežnega delavca. Sodišče je z zavrnitvijo predloga, naj toženi stranki naloži predložitev seznama honorarnih sodelavcev, onemogočilo ugotavljanje obsega dela in potrebe po delu. V zvezi s tem se sklicuje na VIII Ips 273/2016, VIII Ips 297/2016 in VIII Ips 182/2016. Sodišče ni opravilo poizvedb o tem, koliko zunanjih sodelavcev je morala tožena stranka zaposliti v letu 2016 in 2017. Inšpekcijska odločba dokazuje, da ima tožena stranka večje število prikritih zaposlenih delavcev. Redno zaposleni ne odražajo dejanskega obsega dela. Tožena stranka ni predložila seznama honorarnih sodelavcev, kadrovskega načrta, poročila o delu za 2016, kar ji je pri dokazovanju v škodo. Sodišče je številne tožnikove argumente zavrnilo s pavšalno utemeljitvijo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevku ugodi oziroma, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču v novo sojenje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, naštete v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je med drugim podana v primeru, če so razlogi glede odločilnih dejstev nejasni ali med seboj v nasprotju, zaradi česar ima sodba takšne pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti. To, da je sodišče prve stopnje k (pravilnemu) stališču, da tožena stranka tožnika ni bila dolžna prerazporediti na delovno mesto v drugo organizacijsko enoto, dodalo, da sicer pa tudi v ostalih uredništvih potrebe po delu fotografa ni bilo, ne predstavlja navedene postopkovne kršitve.

7. Pritožba glede ugotovitve v sodbi, da je tožena stranka ravno zaradi ukrepov v smeri znižanja stroškov v letu 2016 poslovala pozitivno in delavcem izplačala božičnico, neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne gre za protispisno povzemanje izpovedi priče C.C.. Tudi ne drži, da je sodišče v obrazložitvi sodbe protispisno dopolnilo izpoved priče G.G.. Sicer drži, da priča ni izrecno izpovedala, da je na terenu le en fotograf tudi v primeru bolniških odsotnosti, a ker ne gre za odločilno dejstvo, tudi v tem primeru protispisnost ni podana.

8. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče za popolno in pravilno ugotovitev relevantnega dejanskega stanja vpogledati v spis I Pd 765/2015. Tožnik ob podaji tega dokaznega predloga niti ni npr. določno navajal, katere listine iz tega spisa naj sodišče vpogleda in kaj naj bi s tem dokazoval. Sicer pa je iz obrazložitve sodbe razvidno, da je sodišče vpogledalo tako v prvostopenjsko odločbo I Pd 765/2015 z dne 29. 8. 2016, kot tudi v odločbo pritožbenega sodišča Pdp 828/2016 z dne 1. 12. 2016, s katero je bila odločitev sodišča prve stopnje potrjena oziroma je postala pravnomočna.

9. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče H.H. in odvetnika I.I., ki ga je tožnik podal v potrditev navedb, da je tožena stranka zoper pravnomočno odločitev vložila revizijo, v kateri je nasprotovala tožnikovi reintegraciji. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi sodišče H.H. moralo zaslišati v zvezi z določitvijo kriterija za izbiro presežnega delavca, saj zaslišanja priče v tej smeri tožnik ni predlagal. 10. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi dokazni predlog za zaslišanje nekaterih odgovornih urednikov ostalih uredništev, ki ga je tožnik podal z namenom ugotavljanja, ali je tožena stranka v času pred podajo izpodbijane odpovedi pri njih poizvedovala o potrebi po delu fotografa. Ker tožena stranka tožnika ni bila dolžna premestiti v drugo uredništvo ali ga primerjati s fotografi iz ostalih edicij, to za odločitev ni bistveno. Okvir preverjanja potrebe po tožnikovem delu je znotraj uredništva E., kar je upoštevala tudi tožena stranka in nato tudi sodišče prve stopnje, ki pa vendarle ni raziskalo vseh relevantnih okoliščin za presojo zakonitosti odpovedi oziroma utemeljenosti odpovednega razloga.

11. Po prvi alineji prvega odstavka 89. člena Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) lahko delodajalec delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na njegovi strani preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Po drugem odstavku navedenega člena mora biti odpovedni razlog utemeljen in onemogočati nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

12. Z omenjeno odločbo I Pd 765/2015 v zvezi z odločbo Pdp 828/2016 je bilo tožniku priznano delovno razmerje pri toženi stranki za čas od 1. 7. 2013 dalje na delovnem mestu novinar ‒ fotograf za nedoločen čas, toženi stranki pa je bilo naloženo, naj tožnika pozove nazaj na delo. Stranki sta zato 9. 1. 2017 podpisali pogodbo o zaposlitvi s polnim delovnim časom za navedeno delovno mesto. Tožena stranka je tožniku še istega dne vročila odredbo, s katero ga je napotila na čakanje na domu, češ da mu od 9. 1. 2017 dalje do preklica ne more zagotavljati dela. Temu je 27. 1. 2017 sledila izpodbijana odpoved iz poslovnega razloga.

13. Sodišče prve stopnje je na podlagi pravilne ugotovitve, da toženo stranko od 1. 1. 2017 zavezuje Podjetniška kolektivna pogodba družbe J. d. o. o., ki kriterijev za izbiro presežnih delavcev ne določa, zavzelo pravilno stališče, da se je imela tožena stranka pravico samostojno odločiti, na podlagi katerega kriterija bo izbrala delavca, ki mu bo odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Zmotno je stališče pritožbe, da je bila tožena stranka dolžna to izbiro opraviti ob upoštevanju kriterijev iz Kolektivne pogodbe za poklicne novinarje (KPPN, Ur. l. RS, št. 31/91 in nasl.). Ta glede na sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani X Pd 1363/2016 z dne 26. 1. 2017, potrjeno s sodbo pritožbenega sodišča X Pdp 322/2017 z dne 4. 5. 2017, za toženo stranko že od 6. 5. 2009 dalje ne velja več.

14. V zvezi s tem ni pomembno, da je bila odpoved podana preden je sodba X Pd 1363/2016 postala pravnomočna. Tudi to, da je tožena stranka navedeno sodbo prejela 28. 2. 2017, torej že po podani odpovedi, ni odločilno. Zmotno je pritožbeno navajanje, da bi bilo treba sodbo pritožbenega sodišča X Pdp 322/2017 razumeti na način, da KPPN za toženo stranko ne velja (le) v času odločanja na pritožbeni stopnji. Nenazadnje tudi iz izreka sodbe X Pd 1363/2016 jasno izhaja, da KPPN za toženo stranko ne velja vse od 6. 5. 2009. Zato ne drži, da je sodišče prve stopnje z zavzetjem stališča, da tožena stranka kriterijev iz KPPN ni bila dolžna uporabiti, nedopustno poseglo v tožnikove pravice, pridobljene v času teka postopka na prvi stopnji, ko naj bi KPPN še veljala.

15. Tožnik v pritožbi sicer navaja, da je toženo stranko v času odpovedi zavezovala tudi Kolektivna pogodba časopisno informativne, založniške in knjigotrške dejavnosti, ki naj bi kot kriterij za ohranitev zaposlitve določala dosežene delovne rezultate, vendar navedb glede slednjega na prvi stopnji ni podal. Zato gre za nedopustno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

16. Zmotno je stališče pritožbe, da bi morala tožena stranka z namenom izbire delavca, ki mu bo odpovedana pogodba o zaposlitvi, primerjavo med delavci izvesti na ravni celotne družbe. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev, da so E. samostojno vpisane v razvid medijev, da so kot samostojna edicija drugačne od ostalih edicij tožene stranke, da imajo svojega odgovornega urednika in svoje stroškovno mesto, pravilno zaključilo, da je uredništvo E. zaključena organizacijska enota znotraj tožene stranke. Zato je tožena stranka v skladu z ustaljeno sodno prakso utemeljeno izvedla primerjavo med delavci le znotraj te enote.

17. Sodišče prve stopnje je raziskovalo le ekonomski razlog odpovedi, četudi se je ta sklicevala na organizacijski razlog. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na primer VIII Ips 233/2016, v katerem je delodajalec ekonomski razlog utemeljeval z upadom prometa v tekočem mesecu, ki se v času odpovedi še niti ni iztekel, zato ne gre za primerljivo zadevo. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi zakonite zastopnice tožene stranke K.K. in vodje kontrolinga C.C. ter listin "pregled poslovanja družbe J. d. o. o. v letu 2016" in "pregled prihodkov založniškega projekta E. v letu 2016" štelo za dokazane navedbe iz odpovedi glede upada prihodkov in naklad posameznih edicij.

18. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožena stranka v obrazložitvi odpovedi navedla, da so ji, glede na enako obdobje v letu 2015, padli prihodki od prodaje v obdobju od januarja do novembra 2016, pri čemer je bil največji izpad prihodkov od naklad in oglaševanja, poleg tega pa je v navedenem obdobju upadla naklada posameznih edicij ‒ E. so dosegle 94,5 % povprečne naklade glede na preteklo leto. Tožena stranka je zaradi nadaljnjega zniževanja naklad in prihodkov med drugim sprejela tudi ukrepe na področju znižanja stroškov dela. Ker je ugotovila, da je v uredništvu E. zaposlenih preveč fotografov in da je zaradi poslovnega razloga odpadla potreba po delu enega izmed njih, je izvedla primerjavo med delavci v tem uredništvu, ki opravljajo primerljivo delo in naloge na delovnih mestih novinar - fotograf in fotoreporter, in na podlagi kriterija najkrajše delovne dobe pogodbo o zaposlitvi odpovedala tožniku.

19. Tožnik v pritožbi izpostavlja, da je odpoved predvsem povračilni ukrep vodenja sodnega spora zoper toženo stranko, da je tožena stranka leto 2016 zaključila z dobičkom in v tem letu delavcem izplačala božičnico, ter da je tožena stranka na podlagi inšpekcijske odločbe v letu 2017 zaposlila več delavcev (resda ne na tožnikovo delovno mesto), kar naj bi kazalo na to, da ekonomski razlog ni bil pravi razlog odpovedi, medtem ko organizacijski razlog niti ni bil raziskan.

20. V zvezi z ekonomskim razlogom je pomembno, da so slabši poslovni rezultati kot posledica upada prihodkov in naklad lahko utemeljen poslovni razlog le v primeru, če zaradi tega dejansko preneha potreba po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Kot je v zadevi VIII Ips 273/2016 poudarilo tudi Vrhovno sodišče RS, lahko delodajalec k reorganizaciji in zmanjšanju števila zaposlenih pristopi le v primeru, če jim zaradi upada prometa resnično ne more več zagotavljati dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

21. Sicer pa za presojo utemeljenosti odpovednega razloga v obravnavani zadevi niso relevantne le ekonomske razmere, katerim je dalo poudarek sodišče prve stopnje, pač pa, ali je podan utemeljen organizacijski razlog za odpoved, bistvo katerega je dejansko vprašanje, ali se je obseg dela fotografa v ediciji E. res zmanjšal do te mere, da ni bilo potrebe po tožnikovem delu.

22. Napačno je razlogovanje sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni bila dolžna dokazati organizacijskega razloga odpovedi, češ da se je na ta razlog sklicevala le v okviru obrazložitve izdaje odredbe glede čakanja na delo na domu. Tožena stranka je namreč v obrazložitvi odpovedi navedla tudi to, da potrebe po delu tožnika v uredništvu E. ni in je tudi ni bilo, da je zato tožnikovo delovno mesto in njegovo delo nepotrebno, da je zaradi organizacijskega razloga reorganizirala in optimizirala svoj delovni proces in stroške povezane s tem, da je z izdajo odredbe o čakanju na delo doma utemeljen organizacijski razlog za odpoved ter da je zaradi navedenih organizacijskih razlogov odpadla potreba po opravljanju dela pod pogoji tožnikove pogodbe o zaposlitvi.

23. Pritožba utemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da ni pomembno, ali tožena stranka pri pridobivanju fotografskega materiala sodeluje z zunanjimi sodelavci in agencijami. Tožena stranka je namreč trdila, da dela za tožnika ni in ga nikoli niti ni bilo. Sodišče je nekritično sledilo izpovedi odgovornega urednika E., G.G., da zunanji sodelavci toženi stranki le "pošiljajo fotografije", ter da tožena najmanj v obdobju zadnjih 8 let v uredništvu E. ni potrebovala štiri, temveč vseskozi le tri fotografe. To ne more držati - upoštevaje že zgolj odločitev v zadevi I Pd 765/2015, da so med tožnikom (dotedanjim zunanjim sodelavcem) in toženo stranko v obdobju od aprila 2011 do junija 2013 obstajali vsi elementi delovnega razmerja za polni delovni čas. In sicer ravno v zvezi s spornim delovnim mestom, na katerem je tožena stranka imela zaposlene tri fotografe, delovno razmerje pa je bilo priznano tudi tožniku. Pritožba utemeljeno opozarja tudi na izpoved vodje kadrovske službe pri toženi stranki D.D. glede dela zunanjih sodelavcev, ki za toženo stranko opravljajo fotografska dela. Priča je najprej izjavila, da tožena stranka z zunanjimi sodelavci ne sodeluje, nato pa, da sodeluje le z zunanjimi sodelavci, s katerimi sodeluje že vrsto let. Ni nerelevantno pritožbeno opozorilo tožnika, da tožena stranka ni predložila seznama honorarnih sodelavcev, ki zanjo opravljajo fotografsko delo. Dokazno breme je na toženi stranki (84. člen ZDR-1).

24. Sodišče prve stopnje zaradi zmotnega stališča, da je za presojo odpovedi relevanten le ekonomski razlog (katerega, kot že obrazloženo, niti ni presojalo z vseh relevantnih vidikov), dejanskega stanja v smeri, ali je podan organizacijski razlog odpovedi, sploh ni ugotavljalo. V prvotnem postopku ni dalo nobenega pomena časovnemu zaporedju dogodkov glede sodnega spora, reintegracije in podaje odpovedi. Celo ugotovljeni obstoj poslovnega razloga ne izključuje možnosti, da je bila odpoved v resnici podana iz nekega drugega, osebnega, nedopustnega razloga. Okoliščine, da je tožena stranka že prvi dan po izvršitvi pravnomočne sodbe tožniku odredila čakanje na delo na domu in mu manj kot tri tedne zatem podala odpoved iz poslovnih razlogov, pri čemer je bila izbira kriterija za določitev presežnega delavca, ki se je pokazal za tožnika neugoden, izključno v njeni pristojnosti, niso nepomembne za presojo utemeljenosti tožnikovih navedb, da je bila odpoved podana zaradi uspeha v predhodnem sodnem postopku zoper toženo stranko. Zato je ostalo dejansko stanje v pretežnem delu neraziskano.

25. Zaradi navedenih razlogov je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi zoper odločitev v II. točki izreka sodbe ugodilo, ta del odločitve o glavni stvari, posledično pa še odločitev o stroških postopka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da ob upoštevanju zgoraj izpostavljenih stališč pritožbenega sodišča ponovno presodi zakonitost izpodbijane odpovedi.

26. Sodišče prve stopnje pa je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za obračun in izplačilo regresa za letni dopust za leto 2016 v znesku, ki presega znesek 1.099,78 EUR s pp. Ker se KPPN za toženo stranko ne uporablja že od 6. 5. 2009 dalje, je zmotno stališče pritožbe, da je tožnik upravičen do regresa za leto 2016 v višini po omenjeni kolektivni pogodbi. Sodišče prve stopnje je tožniku vtoževani regres utemeljeno prisodilo na podlagi v letu 2016 veljavne podjetniške kolektivne pogodbe, v skladu s katero se ta delavcem izplača v najvišji še neobdavčeni višini (tj. 70 % poprečne plače v RS za predpretekli mesec). Ne drži, da je sodišče prve stopnje v zvezi s tem sámo dopolnilo izpoved priče D.D.. To, da je na podlagi njene izpovedi o tem, da je tožena stranka v letu 2016 svojim delavcem izplačala regres po "uredbi o stroških", štelo, da je bil regres izplačan po Uredbi o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznavajo kot odhodek (Ur. l. RS, št. 72/93 in nasl.), ne pomeni nedopustnega dopolnjevanja njene izpovedi. V posledici izpovedi priče je zgolj pravilno uporabilo materialno pravo.

27. Ker glede slednjega dela odločitve niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zoper odločitev v drugem odstavku I. točke izreka zavrnilo in sodbo v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

28. Tožnik stroškov pritožbenega postopka ni priglasil. Tožena stranka kot delodajalec sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (5. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih ‒ ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.).

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.