Jedro

Do dokončnosti predsodnega postopka ni bil izpolnjen dejanski stan iz 1. alineje 2. odst. 63. člena ZPIZ-2, po kateri je v I. kategorijo invalidnosti mogoče razvrstiti tiste zavarovance, ki več niso zmožni opravljati organiziranega pridobitnega dela ali opravljati svojega poklica in nimajo preostale delovne zmožnosti. Torej tedaj, ko je izkazana popolna izguba delazmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se stroškovni izrek sodbe (VI. točka izreka) spremeni tako, da se znesek 1.967,88 EUR zviša na znesek 2.030,86 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem izpodbijanem delu (II. in V. točke izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnik nosi sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 30. 7. 2015 in iste št. z dne 28. 4. 2015 (I. tč. izreka), tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami, da gre za lažje fizično delo, brez ročnega premeščanja težjih bremen, brez dela na višini ali nad globino, v ugodnih mikroklimatskih pogojih, kjer ni izpostavljen toplotnim obremenitvam, brez dela preko polnega delovnega časa in brez nočnega dela, polni delovni čas od 20. 1. 2015 dalje (II. tč. izreka). Izreklo je, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločila tožena stranka v 30-ih dneh po pravnomočnosti sodbe (III. tč. izreka) in da je delodajalec A. d. o. o., B. dolžan tožniku zagotoviti pravico do premestitve (IV. tč. izreka). Tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in priznanje pravice do invalidske pokojnine od 20. 1. 2015 dalje je zavrnilo (V. tč. izreka). Hkrati je izreklo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške v višini 1.967,88 EUR v 15-ih dneh, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi (VI. tč. izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe in odločbo o stroških se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predloga ponovno razveljavitev, vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje in priznanje vseh stroškov postopka z zakonskimi zamudni obrestmi. Priglaša stroške pritožbe.

Načeloma soglaša, da je pri njem podana invalidnost, vendar se ne strinja s priznano kategorijo ter omejitvami, ob katerih naj bi glede na preostalo delovno zmožnost lahko delal po premestitvi na drugo delovno mesto. Po mnenju Fakultetne komisije in specialista dr. C.C. ni zmožen za voznika avtocisterne z nevarnimi snovmi, saj je delo fizično in psihično prenaporno, za vodenje komercialne operative in naloge prokurista pa naj bi bil sposoben v polnem delovnem času z omejitvami. Kljub takšni oceni je sodišče pridobilo še mnenje Inštituta D. ter zaslišalo prof. dr. E.E., vendar to ni popolno v delu, ki se nanaša na vpliv psihičnih obremenitev, predvsem stresa pri vodenju komercialne operative in prokurista. Splošno znano je, da je stres tihi ubijalec, o čemer obstaja vrsta zapisov v strokovni in poljubni literaturi. Prilaga članek, objavljen v portalu F. na katerega ga je opozoril lečeči zdravnik in povzema njegovo vsebino. Že pri zdravem človeku se telo in um na stres odzivata z glavoboli, izčrpanostjo, povišanjem krvnega tlaka, holesterola, izpostavljenost pa pripelje do bolezenskih stanj, predvsem srca in ožilja. Nihče od izvedencev doslej ni raziskal vpliva izpostavljenosti stresu na preostalo delovno zmožnost. Ni dopustno le pojasnilo, da objektivna določitev vpliva stresa na somatsko bolezen ni mogoča, saj obstajajo načini, da se med omejitve in prilagoditve delovnega mesta uvede izogibanje stresu ali časovno omeji izpostavljenost. Sodišče veže načelo materialne resnice zato bi moralo postopati po 254. členu ZPP in odrediti dokaz z novim izvedencem. Ker tega ni storilo, je kršilo 8. člen ZPP, saj je štelo za dokazana dejstva, ugotovljena v nasprotju z navedenim določilom.

Kršen je tudi 155. člen ZPP, ker niso priznani stroški za prihod na naroke dne 6. 1. 2017, 7. 12. 2017 in 3. 12. 2018 češ da niso bili potrebni, saj na obravnavo ni bil vabljen. Stranki ni dopustno odrekati pravico udeležbe na naroku niti posledično šteti, da potni stroški niso potrebni. Udeležba na obravnavah predstavlja z ustavo zajamčeno pravico stranke iz 23. člena Ustave RS, odrekanje povračila stroškov pa kršitev te pravice. Sklicuje se na zadevo Psp 366/2018. 3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Čeprav pritožba izrecno izpodbija zavrnilno V. tč. in stroškovno VI. tč. izreka sodbe, je glede na pritožbena izvajanja, ki se nanašajo še na ugoditveno II. tč. izreka, preizkušen tudi ta del sodne odločbe. Preostali neizpodbijani del sodbe o odpravi zavrnilnih odločb z dne 30. 7. 2015 in 28. 4. 2015 (I. tč. izreka), odreditev, da o pravici in višini nadomestila za invalidnost odloči tožena stranka v 30-ih dneh po pravnomočnosti sodbe (III. tč. izreka), in da je delodajalec A. d. o. o., B. dolžan tožniku zagotoviti pravico do premestitve (IV. tč. izreka) je že pravnomočen.

5. Po preizkusu ugoditvene II. in zavrnilne V. tč. izreka v mejah pritožbenih razlogov in v skladu z 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 sodišče ugotavlja, da pritožba zoper del sodbe iz spora o glavni stvari ni utemeljena, temveč je utemeljena le zoper stroškovno VI. tč. izreka, oboje iz razlogov, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

O pritožbi zoper stroškovno VI. točko izreka sodbe

6. Zaradi uspeha v sporu je sodišče prve stopnje v skladu s 155. členom v zvezi s 154. členom ZPP ter Odvetniško tarifo (OT)2 tožniku priznalo 1.967,88 EUR stroškov postopka, ne pa priglašenih stroškov prihoda na naroke 6. 1. 2017, 7. 12. 2017 in 3. 12. 2018. Iz listin sodnega spisa sicer izhaja, da tožnik na obravnave ni bil vabljen, kar seveda ne pomeni, da se jih ni bil upravičen udeležiti in posledično tudi do povračila potnih stroškov. Sodna praksa je že zavzela stališče3, da stranki ni dopustno odrekati udeležbe na naroku, niti šteti, da bi po 155. členu ZPP šlo za nepotrebne stroške, kot napačno razloguje prvostopenjsko sodišče. 7. Po isti metodologiji, kot so odmerjeni stroški za prihod tožnika na obravnavo na sodišče v G. dne 14. 7. 2016, je pritožbeno sodišče priznalo še stroške za prihod na obravnave dne 6. 1. 2017, 7. 12. 2017 in 3. 12. 2018 na sedež sodišča v H.. Razdalja med krajem njegovega prebivališča v B. in sedežem sodišča v H. znaša 102 km v eno smer oz. 204 km v obe smeri, stroški pa se obračunajo v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina 95 oktanov, veljavni v času obravnav. Pritožbeno sodišče je priznalo potne stroške za prihod na naroke dne 6. 1. 2017, 7. 12. 2017 in 3. 12. 2018 v skupnem znesku 62,98 EUR (204,00 km x 0,10416 = 21,24 EUR; 204,00 km x 0,10312 = 21,03 EUR in 204,00 km x 0,10152 = 20,71 EUR) in na podlagi 365. člena ZPP stroškovni izrek sodbe spremenilo tako, da je znesek 1.967,88 EUR zvišalo na 2.030,86 EUR, kot je razvidno iz I. tč. izreka te sodne odločbe.

O pritožbi zoper zavrnilno V. in ugoditveno II. točko izreka sodbe iz spora o glavni stvari Po preizkusu izrecno izpodbijanega zavrnilnega dela (V. tč.) in po vsebini tudi ugoditvene II. tč. izreka sodbe, je potrebno ugotoviti, da je bilo v ponovljenem sojenju postopano v skladu s 362. členom ZPP. Sodišče je upoštevaje materialnopravna stališča in usmeritve pritožbenega sodišča, razčistilo vsa pravno odločilna dejstva in tožbenemu zahtevku tokrat utemeljeno ugodilo na način, kot je razsojeno z že pravnomočnim delom sodbe, vključno z izpodbijano II. tč. izreka.

V postopku ni prišlo do kršitve 2. odst. 254. člena ZPP, saj je dokazni predlog z novim medicinskim izvedenstvom utemeljeno zavrnjen. V skladu z 2. odst. 213. člena ZPP o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Dokazov, ki niso potrebni, ker je dejansko stanje razčiščeno z že izvedenimi, ni dolžno izvesti. Dokazni predlog za pridobitev novega, dodatnega izvedenskega mnenja je utemeljeno zavrnilo. V okoliščinah konkretnega primera ni kršena določba 8. člena ZPP, ki ureja metodološke napotke za ocenitev izvedenih dokazov, niti načelo materialne resnice iz 61. člena, ne preiskovalno načelo iz 62. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1)4, saj je dejansko stanje, od katerega je odvisna zakonita razsoja zadeve popolno in pravilno ugotovljeno. Tudi sicer 62. člen ZDSS-1 sodišče k izvedbi dokazov po uradni dolžnosti zavezuje le, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, pomembnih za odločitev. Takšno dejansko procesno stanje pa v predmetni zadevi zagotovo ni podano.

8. V dopolnilnem mnenju Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri I. fakulteti Univerze v H. (v nadaljevanju: Fakultetna komisija; list. 128-134), izpovedi prof. dr. C.C. na obravnavi dne 3. 12. 2018 (list. 155), pisnem izvedenskem mnenju J. v H., Inštitut D. (v nadaljevanju: Inštitut D.; list. 162-178) in izpovedi prof. dr. E.E. na obravnavi 7. 5. 2019 (list. 194) je dovolj prepričljive strokovno medicinske podlage za zaključek, da do dokončnosti upravnega postopka 30. 7. 2015 pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti za vsakršno organizirano pridobitno delo. Dejanskih medicinskih razlogov, obrazloženih v izpodbijani sodbi pritožbeno sodišče ne ponavlja. Poudarja le, da do dokončnosti predsodnega postopka ni bil izpolnjen dejanski stan iz 1. alineje 2. odst. 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2)5, po kateri je v I. kategorijo invalidnosti mogoče razvrstiti tiste zavarovance, ki več niso zmožni opravljati organiziranega pridobitnega dela ali opravljati svojega poklica in nimajo preostale delovne zmožnosti. Torej tedaj, ko je izkazana popolna izguba delazmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo. Ker takšen dejanski stan v predmetni zadevi ni dokazan, je z izpodbijano V. tč. izreka sodbe tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in priznanje pravice do invalidske pokojnine od 20. 1. 2015 dalje utemeljeno zavrnjen. Iz istih dejanskih in pravnih razlogov ostaja pritožba zoper ta del sodne odločbe neuspešna.

9. Enako velja za pritožbo zoper ugoditveno II. tč. izreka sodbe, s katero je pritožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami, da gre za lažje fizično delo, brez premeščanja težjih bremen, brez dela na višini ali nad globino, v ugodnih mikroklimatskih pogojih, kjer ni izpostavljenosti toplotnim obremenitvam, brez dela preko polnega delovnega časa in nočnega dela, polni delovni čas, od 20. 1. 2015 dalje. Kljub prvotnim mnenjem, da zaradi neskladja med subjektivnimi težavami in izvidi objektivnih preiskav terapevtske možnosti in diagnostične obdelave niso izčrpane in naj zato ocena invalidnosti sploh ne bi bila mogoča, Fakultetna komisija v ponovljenem sojenju več ni vztrajala. Po ponovni oceni stanja po aortokoronarnih obvodih, kronični ishemični bolezni srca, večžilni koronarni bolezni in arterijskih hipertenziji je tokrat enako, kot Inštitut D. ugotovila, da tožnik zaradi sprememb v zdravstvenem stanju več ni zmožen za delo "voznika avtocisterne z nevarnimi snovmi - vodenje prometno komercialne operative in prokurista družbe" pod splošnimi pogoji. Prepričljivo je utemeljila, da tožnik za delo voznika avtocisterne z nevarnimi snovmi več ni sposoben, je pa z določenimi stvarnimi omejitvami v polnem delovnem času še vedno zmožen za delo vodenja komercialne operative in prokurista gospodarske družbe.

10. Ker je tožnik lastnik gospodarske družbe A. d. o. o., B. in njen prokurist bo ne le upravičen temveč tudi dolžan realizirati pravico do premestitve na drugo delo v skladu s preostalo delovno zmožnostjo iz II. tč. izreka sodbe, k čemur zavezuje tudi pravnomočna IV. tč. izreka sodbe.

Pritožbena izvajanja v smeri, da ni ugotovljen in ovrednoten vpliv izpostavljenosti stresu, kot faktorju tveganja za razvoj koronarnega obolenja pri vodenju komerciale in opravljanju del prokurista, niti predložen članek K. (priloga A9) ne pogojuje drugačne odločitve od izpodbijane. Čeprav ni mogoče zanikati, da je lahko delo vodje komerciale in prokurista psihično zahtevno in tudi stresno, pritožbeno sodišče v celoti sprejema in soglaša z izpovedbama prof. dr. C.C. (list. št. 155) in dr. E.E. (list. 194), da objektivno ni mogoče določiti vpliva stresa na somatsko bolezen, da je mogoče le sklepanje glede na epidemiološke študije, ki obravnavajo skupino in ne posameznika itd. Ker po njunih prepričljivih strokovno medicinskih stališčih individualnega vpliva stresa na posameznika ni mogoče določiti, saj lahko ista situacija nekomu predstavlja hudo stresno situacijo, drugemu pa izziv in zadovoljstvo, ni dejanske podlage za dodatno razbremenitev od določenih v II. tč. izreka sodbe, niti s pritožbo predlagano časovno omejitev pri delu. Tožnikova izvajanja v tej smeri ne morejo biti uspešna, zato je potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP tudi v tem obsegu zavrniti in potrditi izpodbijano ugoditveno II. tč. izreka sodbe.

11. Ob takšnem izidu zadeve, ko je ostala pritožba v zvezi s sporom o glavni stvari neuspešna, je pritožbeno sodišče na temelju 156. člena v zvezi s 154. členom ZPP hkrati odločilo, da nosi tožnik sam svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007, 85/2008 in 10/2017. 2 Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami. 3 Zadeva Psp 366/2018 z dne 12. 12. 2018. 4 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami. 5 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.