Jedro

Ukrepi carinskih organov pri kršitvah intelektualne lastnine so naravnani tako, da so vse vpletene strani dolžne ravnati hitro, da ne bi prihajalo do nepotrebnega zadrževanja spornega blaga in do nepotrebnega zavlačevanja postopka. Gre za nujne ukrepe, pri katerih je ravnanje carinskih organov vezano na zakonsko določene roke. Tek postopka je odvisen od (ne)dejavnosti oziroma molka lastnika blaga in imetnika pravice.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Carinski urad Ljubljana, Izpostava Terminal Ljubljana, je z odločbo št. … z dne 27. 5. 2009 odločil, da se blago: 45.564 parov moške, ženske in otroške obutve, izdelane iz plastične mase (oblika obutve - model ustreza obutvi blagovne znamke "CROCS"), začasno zadržanih po odločbi Izpostave Terminal Ljubljana št. … z dne 21. 4. 2009, zaseže do pravnomočne odločitve sodišča. Zaseženo blago se hrani v skladu s carinskimi predpisi, ki veljajo za carinsko skladiščenje (točka 1. izreka odločbe). V točki 2. izreka odločbe je bilo odločeno, da se glede stroškov hrambe in ohranjanja blaga v času zasega blaga do pravnomočnosti odločitve sodišča uporabljajo določbe 76. člena Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti, v točki 3. izreka pa, da stroški postopka niso bili priglašeni. V obrazložitvi upravni organ navaja, da je pri odobritvi carinsko dovoljene rabe in uporabe blaga, da je bilo dne 17. 4. in 20. 4. 2009 pri pregledu ženske, moške in otroške obutve s podplati in zgornjim delom iz plastične mase, ugotovljeno, da obstaja sum, da blago krši pravice intelektualne lastnine blagovne znamke "CROCS". O tem je bila obveščena zastopnica imetnika pravice družbe A., ki je carinskemu organu sporočila, da gre za ponarejeno blago in zaprosila, da se blago začasno zadrži. Carinski urad Ljubljana, Izpostava Terminal Ljubljana je tako na podlagi izdane odločbe o varstvu pravic intelektualne lastnine št. … z dne 1. 2. 2008 in obvestila zastopnice imetnika pravice izdal odločbo št. … in začasno zadržal blago, navedeno v točki 1. izreka odločbe. Odločba o začasno zadržanem blagu je bila zastopnici imetnika pravice blagovne znamke vročena dne 23. 4. 2009, imetniku blaga, tožeči stranki pa dne 21. 4. 2009. Imetnik blaga je dne 6. 5. 2009 podal izjavo, da blago ni ponarejeno. Dne 11. 5. 2009 je zastopnica imetnika pravice blagovne znamke priporočeno po pošti poslala prošnjo za podaljšanje roka za vložitev tožbe zoper domnevnega kršitelja. Carinski organ je v skladu s 1. odstavkom 13. člena Uredbe Sveta (ES) št. 1383/2003 z dne 22. 7. 2003 (v nadaljevanju Uredba), prošnji ugodil in s sklepom št. … z dne 13. 5. 2009 podaljšal rok za ukrepanje na dodatnih 10 delovnih dni (do 25. 5. 2009), da zastopnica imetnika pravice lahko pripravi tožbo zoper kršitelja pravic intelektualne lastnine. Sklep o podaljšanju roka je bil zastopnici imetnika pravice blagovne znamke vročen osebno dne 15. 5. 2009, imetnik blaga - tožnik pa se je dne 14. 5. 2009 zglasil pri Izpostavi Terminal Ljubljana. Carinski organ ga je seznanil s sklepom - uradni zaznamek z dne 14. 5. 2009. Po 13. členu Uredbe mora imetnik pravice v desetih delovnih dneh po prejemu uradnega obvestila o prekinitvi sproščanja ali zadržanju (to obdobje se kadar je to primerno, lahko podaljša za največ deset delovnih dni), vložiti tožbo zoper domnevnega kršitelja. Zastopnica imetnika pravice blagovne znamke je dne 22. 5. 2009 carinski organ obvestila, da je vložila tožbo v skladu s 13. členom Uredbe ter carinskemu organu posredovala dokazilo o vloženi tožbi pri Okrožnem sodišču v Ljubljani. Po navedenem, so po mnenju carinskega urada izpolnjeni pogoji, da se do pravnomočne odločitve sodišča zaseže sporno blago, ki se nahaja v carinskem skladišču tipa C, št. dovoljenja … na naslovu … in se hrani v skladu s carinskimi predpisi, ki veljajo za carinsko skladiščenje. Zato je carinski organ na podlagi določbe 74. člena Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti (Uradni list RS, št. 25/04 in 111/07, v nadaljevanju ZICPES) odločil, kot je navedeno v 1. točki izreka odločbe.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi bistvenih kršitev pravil upravnega postopka, to je v delu, ko je tožena stranka podaljšala rok imetniku pravice ter je zaradi te procesne napake tožene stranke bilo nepravilno omogočeno imetniku blagovne znamke, da je vložil tožbo, oziroma jo je zaradi nepravilnega postopka vložil prepozno in je zato blago tožeče stranke nepravilno zaseženo in ji nastaja velika gmotna škoda. V upravnem postopku mora uradna oseba poskrbeti, da procesna nevednost in neukost stranke nista v škodo strankinih pravic. Organ mora stranki dati možnost, da uveljavi svoje pravice, da se seznani z rezultatom postopka ter da se izjavi o dejstvih, ki so pomembna za odločitev. Tožeča stranka je aktivna stranka v postopku. Podaljšanje roka za vložitev tožbe s strani imetnika pravice blagovne znamke je bistveno vplivala na položaj tožeče stranke, saj v roku 10 dni tožba ni bila vložena in bi tožeča stranka v primeru, da se rok ne bi podaljšal, dobila blago, prepuščeno v izbrano carinsko dovoljeno rabo ali uporabo, in bi ga že zdavnaj prodala. Zato je sklep št. … z dne 13. 5. 2009 direktno vplival na položaj in pravice tožeče stranke kot aktivne stranke v upravnem postopku. Tega sklepa tožeča stranka ni nikoli videla, niti dobila vročenega, niti ni bila izrecno kot neuka stranka nanj opozorjena, da bi se lahko pritožila. Uradni zaznamek, ki ga tožeča stranka ni nikoli videla niti podpisala, ni dovolj, da bi imela tožeča stranka zavarovane pravice v tem upravnem postopku. Pooblastilo dano toženi stranki v Uredbi, da lahko podaljša rok imetniku pravice še za deset dni, če je to primerno, je tako široko in tako neopredeljeno, da mora biti zagotovljena možnost prizadete stranke, da se vsaj izjavi o tej primernosti, v nasprotnem je prepuščena osebni presoji uradnih oseb, ki brez ugotavljanja okoliščin na strani aktivne stranke same presodijo, kdaj je primerno rok še podaljšati. V obravnavanem primeru tožeča stranka ne ve, zakaj se je rok za tožbo imetniku pravice, oziroma njeni pravni zastopnici podaljšal za deset dni. Sodišču predlaga, da razpiše glavno obravnavo in odpravi odločbo št. … z dne 27. 5. 2009 ter sklep št. … z dne 13. 5. 2009. V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in meni, da je bila izpodbijana odločba izdana takoj, ko so bili izpolnjeni vsi zakonski pogoji in sicer je bilo blago začasno zadržano zaradi suma kršitve pravic intelektualne lastnine in je imetnik pravice vložil zoper deklaranta tožbo. Odločba je bila izdana na podlagi 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, po katerem organ o stvari odloči takoj, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana. Prereka navedbe tožeče stranke, da ni bila seznanjena s sklepom o podaljšanju roka za vložitev tožbe, saj je bil predstavnik tožeče stranke pri toženi stranki dnevno in v tožbi tudi izrecno navaja, da je bil s podaljšanjem seznanjen. Pri tem se tožena stranka sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS, opr. št. U 917/2005. Ugotavlja, da gre sicer za formalno pomanjkljivost, ki pa ne predstavlja bistvene kršitve pravil postopka. V obravnavanem primeru sklep obstaja in je obrazložen v izpodbijani odločbi. 11. člen Uredbe in 71. člen ZICPES-a opredeljujeta tako imenovani poenostavljen postopek, po katerem se lahko imetnik pravice in deklarant sporazumeta o uničenju blaga pod carinskim nadzorom, ne da bi se ugotavljalo ali je blago dejansko ponarejeno ali ne, se pravi brez vložitve tožbe. Tak postopek je možen, če deklarant z uničenjem soglaša. V obravnavanem primeru se tožeča stranka (deklarant) ni strinjala z uničenjem, zato je podala izjavo, da blago ni ponarejeno. Zaradi navedenega je moral imetnik pravice v skladu z 2. odstavkom 11. člena Uredbe vložiti tožbo v roku desetih delovnih dni. Ker sta se v času teka roka za vložitev tožbe stranki dogovarjali o sklenitvi sporazuma glede blaga, ki bi izključeval tožbo, imetnik pravice ni pripravljal tožbe. Ker pa je rok za predložitev sporazuma (skoraj) potekel, je imetnik pravice uvidel, da do sporazuma ne bo mogoče priti, zato je vložil prošnjo za podaljšanje roka za vložitev tožbe. Ker priprava tožbe zahteva določen čas, se je toženi stranki zdelo primerno, da se rok podaljša. Tožena stranka se sicer strinja s tožečo stranko, da je podaljšanje roka nanjo vplivalo, saj se je s tem podaljšal rok začasnega zadržanja blaga, vendar to še ne pomeni, da je sklep nepravilen in nezakonit. Ravno nasprotno, sklep je zakonit, ker je za njegovo izdajo obstajala pravna podlaga, izpolnjeni pa so bili tudi predpisani pogoji. Predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

V odgovoru na odgovor na tožbo tožeča stranka vztraja pri svojih navedbah in vztraja, da ni bila seznanjena s podaljšanjem roka za vložitev tožbe. Vztraja pri tem, da bi moral biti sklep vročen tožeči stranki, da bi se lahko o njem izjasnila. Navaja, da ni res, da bi se stranki dogovarjali o sklenitvi sporazuma glede blaga, ker se imetnik pravice ni bil pripravljen prav nič dogovarjati in je vztrajal, da je blago ponarejeno.

Drugopis tožbe, dopolnitev tožbe, odgovor tožene stranke na tožbo in odgovor na odgovor tožeče stranke je bil poslan zastopnici imetnika pravice, drugopis odgovora na odgovor na tožbo pa toženi stranki, a na vloge nista posebej odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Carinske ukrepe pri kršitvah pravic intelektualne lastnine urejajo določbe od 68. do 76. člena ZICPES-a ter določbe Uredbe. Namen teh ukrepov je preprečevanje škode proizvajalcem in trgovcem, ki se ravnajo po zakonu in imetnikom pravic ter zavajanje in v nekaterih primerih ogrožanja zdravja in varnosti potrošnikov. Carinski organi so pooblaščeni, da ukrepajo zoper ponarejeno blago, piratsko blago in blago, ki krši določene pravice intelektualne lastnine. Na ta način se varujejo pravice industrijske intelektualne lastnine, postopek pa je naravnan tako, da teče hitro v več fazah z namenom, da se čim manj ovira prost pretok blaga. Podlaga za začetek postopka zoper tožečo stranko je odločba Generalnega carinskega urada št. … z dne 1. 12. 2008, ki je bila izdana na zahtevo imetnika pravice - stranko z interesom v tem upravnem sporu. Potem, ko so carinski organi v aprilu leta 2009 pri odobritvi carinsko dovoljene rabe in uporabe blaga odkrili sporno blago, so ga z odločbo št. … z dne 21. 4. 2009 začasno zasegli na podlagi 71. člena ZICPES-a in 9. člena Uredbe.

Na podlagi tega ukrepa se mora deklarant ali imetnik blaga v roku desetih delovnih dni od prejema odločbe pisno izreči ali je blago ponarejeno ali ne. V primeru molka lahko carinski organ na zahtevo imetnika pravice blago uniči. Imetnik pravice pa lahko v skladu s 13. členom Uredbe vloži tožbo (prav tako) v desetih delovnih dneh po prejemu obvestila o začasnem zadržanju blaga in mora o vložitvi tožbe obvestiti carinski organ, sicer se blago prepusti v izbrano carinsko dovoljeno rabo ali uporabo. Ta rok pa se lahko podaljša, kadar je to primerno (3. odstavek 71. člena ZICPES-a in 2. odstavek 1. točke 13. člena Uredbe). V obravnavanem primeru je tožeča stranka dne 6. 5. 2009 izjavila, da sporno blago ni ponarejeno in ni piratsko. Imetnik pravice je dne 13. 5. 2009 vložil prošnjo za podaljšanje roka za vložitev tožbe za deset dni. Na podlagi te vloge je Carinski urad izdal sklep o podaljšanju roka.

Tožeča stranka je vložila tožbo potem, ko ji je bila vročena odločba Carinskega urada Ljubljana, št. … z dne 27. 5. 2009, s katero se je sporno blago zaseglo do pravnomočne odločitve sodišča in s katero je bilo odločeno, da se zaseženo blago hrani v skladu s carinskimi predpisi, ki veljajo za carinsko skladiščenje (74. člen ZICPES). S tožbo pa tožeča stranka predlaga tudi odpravo sklepa Carinskega urada Ljubljana, št. … z dne 13. 5. 2009, s katerim se je rok za ukrepanje imetnika pravice podaljšal na dodatnih deset delovnih dni (do 25. 5. 2009) na podlagi 1. odstavka 13. člena Uredbe. Tožbeni očitki gredo izključno v smeri nepravilnosti pri izdaji navedenega sklepa o podaljšanju roka, ki tožeči stranki ni bil vročen, jo je pa carinski organ z njim seznanil (uradni zaznamek na sklepu). Kljub seznanitvi s tem dejstvom (podaljšanjem roka), tožeča stranka do vročitve odločbe z dne 27. 5. 2009 na podaljšanje roka ni odreagirala (229. člen Zakona o splošnem upravnem postopku – Ur. l. RS št. 24/06 do65/08, v nadaljevanju ZUP). V obravnavanem primeru gre za skrajšani ugotovitveni postopku po 144. členu ZUP, po katerem lahko organ odloča po skrajšanem postopku in odloči takoj, če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, in samo zato ni potrebno posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oz. pravnih koristi. Res je sicer, da je prišlo do kršitev pravil postopka; odločitev o podaljšanju roka je po vsebini odločba, ki bi morala biti tožeči stranki vročena. Vendar pa po presoji sodišča ta procesna kršitev ne vpliva na odločitev v tem upravnem sporu glede zakonitosti izpodbijane odločbe, upoštevajoč, da je bila tožeča stranka seznanjena s podaljšanjem roka, vendar pravnega sredstva zoper to odločitev ni vložila. Kot že navedeno so ukrepi pri kršitvah intelektualne lastnine, ki jih ugotavljajo carinski organi, naravnani tako, da so vse vpletene strani dolžni ravnati hitro, da ne bi prihajalo do nepotrebnega zadrževanja spornega blaga in do nepotrebnega zavlačevanja postopka. Gre za nujne ukrepe, pri katerih je ravnanje carinskega organa vezano na zakonsko določene roke. Tek postopka je odvisen od (ne)dejavnosti oz. molka lastnika blaga in imetnika pravice. Sodišče ne dvomi o primernosti podaljšanja roka za vložitev tožbe, ker sta se stranki dogovarjali o uničenju blaga (72. člen ZICPES). Ob času izdaje izpodbijane odločbe je bila tožba že vložena, saj je zastopnica imetnika pravice carinskemu organu sporočila, da je dne 22. 5. 2009 tožbo vložila, kar je tudi izkazala.

Po povedanem je izpodbijana odločitev pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1).

Sodišče je na podlagi 59. člena ZUS-1 odločalo brez glavne obravnave, saj relevantno dejansko stanje med strankami ni sporno.