Jedro

Tožba s tožbenim zahtevkom za plačilo še nezapadlih plač je preuranjena, tako da jo je treba v tem delu zavreči.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - delno razveljavi v delu 12. alinee 1. točke izreka glede odločitve o tožbenem zahtevku za obračun nadomestila plače v bruto znesku 1.593,55 EUR ter v 13. alinei 1. točke izreka glede odločitve o tožbenem zahtevku za obračun nadomestila plače v bruto znesku 760,00 EUR, odvod davkov in prispevkov ter plačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnega zneska plače do plačila ter se tožba v tem delu (glede tožbenega zahtevka za obračun bruto in izplačilo neto nadomestila plače za čas od 6. oktobra do 12. novembra 2010) zavrže. - delno spremeni v 2. odstavku izreka sodbe sodišča sodišča prve stopnje tako, da se stroški postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku, znižajo na znesek 472,43 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba.

Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati bruto nadomestila plač za obdobje od novembra 2009 do oktobra 2010 v mesečnem znesku 1.900,00 EUR in za november 2010 v višini 760,00 EUR, odvesti predpisane davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila. Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške dnevnic za mesec december 2009 v znesku 525,00 EUR ter nastale potne stroške v znesku 600,00 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2009 dalje do plačila (1. odstavek izreka). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 524,00 EUR, v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po preteku tega roka vse do plačila, na TRR Delovnega sodišča v Mariboru (2. odstavek izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožena stranka, smiselno zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom na spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka. V pritožbi navaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki samo od 13. 11. 2009 do 11. 12. 2009 in ne eno leto. Tožnik tudi ni upravičen do kilometrine, saj je za vožnjo uporabil službeno vozilo (s službenim gorivom). Toženo stranko je oškodoval za 900,00 EUR, zato mu ta ne dolguje ničesar. Prilaga prijavo in odjavo iz zavarovanja.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka navaja, da je pritožba prepozna in jo je treba zavreči, saj jo je sodišče prve stopnje prejelo po izteku pritožbenega roka. Navaja tudi, da pritožba ni utemeljena, saj vsebuje le pavšalne navedbe in nedopustne novote, sicer pa je v nasprotju z listinami in ugotovitvami inšpektorja za delo. Priglaša stroške dogovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Po proučitvi podatkov v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba pravočasna. Po določbi 8. odstavka 112. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) se šteje, da je vloga, ki je vezana na rok in je izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, pa prispe k pristojnemu sodišču po izteku roka, pravočasno vložena, če je mogoče vložitev pri nepristojnem sodišču pripisati nevednosti vložnika, ki nima pooblaščenca iz tretjega odstavka 86. člena oziroma iz tretjega odstavka 87. člena tega zakona, ali očitni pomoti vložnika. Tožena stranka nima pooblaščenca iz tretjega odstavka 86. člena oziroma tretjega odstavka 87. člena ZPP. Pritožba, ki jo je tožnik naslovil kot „ugovor“, je laična. Pravočasno je bila poslana nepristojnemu sodišču, kar je mogoče pripisati zgoraj navedenemu dejstvu, da toženo stranko zastopa laična oseba, kot tudi temu, da je sledila nekoliko nejasnemu pravnemu pouku, iz katerega izhaja, da je dovoljena pritožba na Višje delovno in socialno sodišče in da je treba vložiti pritožbo pri naslovnem sodišču. Ker iz pravnega pouka ne izhaja nedvoumna obveznost pritožnika, da vloži pritožbo pri sodišču prve stopnje, je torej mogoče vložitev pritožbe neposredno pri Višjem delovnem in socialnem sodišču pripisati nevednosti vložnika.

V skladu z 350. členom ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, pri tem pa je pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje zgoraj navedenih bistvenih kršitev določb postopka ni storilo, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, le deloma, glede plačila nadomestila plače za čas po 5. oktobru 2010, je zmotno uporabilo materialno pravo.

Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni izpolnila obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 11. 11. 2009 (priloga A3), pri čemer je na podlagi zaslišanja tožnika ugotovilo, da je bila istočasno s podpisom pogodbe o zaposlitvi ustno dogovorjena višja mesečna plača (v višini 1.900,00 EUR) od tiste, navedene v pogodbi o zaposlitvi (597,43 EUR). Ker tožena stranka tožniku ni zagotavljala dela ter mu tudi ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi, je na podlagi 126. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, s spremembami; ZDR) dolžna tožniku izplačati plačo, ki se po 2. odstavku 134. člena ZDR izplača najkasneje 18 dni po preteku plačilnega obdobja. Na drugačno odločitev ne vpliva pritožbena navedba, da naj bi bil tožnik zaposlen pri toženi stranki le od 13. 11. 2009 do 11. 12. 2009, saj iz priložene odjave izhaja, da je bil tožnik za nazaj odjavljen iz zavarovanja šele 22. 11. 2010, torej po poteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki je bila sklenjena za čas od 13. 11. 2009 do 12. 11. 2010 in celo po izdaji (in vročitvi) sodbe sodišča prve stopnje.

V okviru preizkusa izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava pritožbeno sodišče ugotavlja, da del plač do odločitve sodišča prve stopnje (5. 10. 2010) še ni zapadel (za čas od 6. oktobra 2010 do vključno 12. 11. 2010), zato je pritožba utemeljena v delu, ki se nanaša na ta del tožbe. O zahtevku, ki še ni zapadel v plačilo, meritorno ni mogoče odločati, ker je takšna tožba preuranjena, glede na določbo 1. odstavka 311. člena ZPP, ki določa, da sme sodišče naložiti toženi stranki, naj opravi določeno dajatev le tedaj, če je ta zapadla do konca glavne obravnave. Posledično je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo ter odločitev v delu 12. alineje (za obračun in izplačilo plače čas od 6. oktobra 2010 dalje) in v celoti 13. alinejo (ki se nanaša na obračun in izplačilo plače do vključno 12. novembra 2010) prvega odstavka izreka, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, razveljavilo ter tožbo v tem delu zavrglo (2. odstavek 354. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 274. člena ZPP).

V zvezi s pritožbo zoper odločitev o plačilu potnih stroškov pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka v pritožbi navaja dejstva, ki jih ni navajala do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, ki jih sodišče druge stopnje ne sme upoštevati. V skladu z določbo 1. odstavka 337. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona. Ker tožena stranka ni izkazala, da tega brez svoje krivde ni mogla navesti, ni mogoče upoštevati, da naj bi tožnik potoval v Nemčijo s službenim vozilom in pri tem uporabil službeno gorivo.

Ker tožena stranka v postopku pred sodiščem tudi ni dokazala, da naj bi tožnik že prejel 300,00 EUR akontacije plače, oziroma da bi bila podana njegova odškodninska odgovornost za škodo, ki naj bi nastala zaradi domnevno nekvalitetno opravljenega dela, ni utemeljena pritožbena navedba, da je tožnik povzročil toženi stranki škodo v višini 900,00 EUR in da mu zaradi tega ničesar ne dolguje. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni in nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Glede na delni uspeh tožene stranke v pritožbenem postopku je bilo potrebno posledično ponovno odmeriti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, v skladu z določilom 2. odstavka 165. člena ZPP, v povezavi s 154. členom ZPP. Tožnikov uspeh znaša 90,16 % in ne (več) 100 %, zato je sodišče druge stopnje sorazmerno znižalo znesek prisojenih stroškov pred sodiščem prve stopnje v višini 524,00 EUR tako, da ti v sorazmernem deležu uspeha znašajo 472,43 EUR.

Odgovor na pritožbo tožeče stranke ni v ničemer pripomogel k boljši razjasnitvi stvari, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu z 2. odst. 165. člena, v zvezi s 155. členom ZPP.