Jedro

Ker pritožnik trdi, da je njegov nujni delež prikrajšan in ne prizna, da je prejel darila, kar piše zapustnik v oporoki, je sodišče prve stopnje pravilno prekinilo postopek in ga napotilo na pravdo za ugotavljanje pravnorelevantnih dejstev.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je prekinilo zapuščinski postopek in dediča B. Ž. napotilo na pravdo proti preostalima dedinjama na ugotovitev, da ni prejel od zapustnika denarna sredstva 50 starih milijonov za gradnjo hiše, ampak manj in leseno ostrešje kot darilo.

2. Proti temu sklepu vlaga pritožbo B. Ž. Višje sodišče je razveljavilo sklep o dedovanju IV D 732/2001, da je preuranjen. Sodišče se opira na zapis v oporoki. V oporoki pa piše, da je skupaj z ženo V. v letu 1971 dal denarna sredstva za gradnjo stanovanjske hiše, takratnih 50 starih milijonov. Tekom zapuščinskega postopka so se dediči strinjali, da sta deleža zapustnika in njegove žene na skupnem premoženju enaka. Oporoka je bila sestavljena 16. 4. 1985. Po tem datumu so nastala drugačna dejstva od zapisa v oporoki. Pritožnik zatrjuje, da ni prejel denarja, kot je navedeno v oporoki. Najprej je narobe to, da kvečjemu lahko šlo za polovični delež, sicer pa je dokazano, da je del kredita odplačal sam. Priložil je potrdilo o poplačilu kredita. Dediča tega nista prerekala in njuna pravica je manj verjetna. Sodišče se napačno sklicuje na II Cp 173/2013, ker v tem primeru za zanikanje darila ni bilo dokazov.

3. Na vročeno pritožbo sta odgovorila dediča in predlagata zavrnitev pritožbe. Gre za spor po 210. členu Zakona o dedovanju in po sodni praksi je tista pravica manj verjetna, ki temelji na šibkejšem pravnem naslovu. B. Ž. je dobil podarjena denarna sredstva in zato je zapustnik to zapisal v oporoki in njegova pravica je manj verjetna.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med dediči obstaja spor o vračunavanju daril v nujni delež. Pritožnik meni, da darila ni bilo, ali le do polovice, preostala dediča pa menita, da je darilo bilo. Ker pritožnik uveljavlja nujni delež, je sodišče prve stopnje moralo ravnati tako, da je napotilo na pravdo tistega, katerega pravica je manj verjetna (213. člen ZD). Zapustnik je v oporoki navedel, da je 1981. leta pritožniku dal določena denarna sredstva za gradnjo hiše in leseno ostrešje za hišo. Tudi po sodni praksi se v takem primeru šteje za manj verjetno pravico tistega, ki oporeka oporočnemu zapisu (sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 173/2013). Ker pritožnik ni vezan na napotitveni sklep v pomenu, da bi moral postaviti enak tožbeni zahtevek, kot je v izreku sklepa, za odločitev o pritožbi ni odločilno dejstvo, ali meni, da gre za darilo zapustnika, ali je šlo tudi za darilo vdove.

6. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradi dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (365. člen ZPP). Na koncu še pritožbeno sodišče doda, da če se bodo stranke odločile za pravdo, bi bilo smotrno, da razmislijo o možnosti mediacije oziroma mirne rešitve spora.