Jedro

Sodišče prve stopnje odločitve o predlogu za zmanjšanje nujnega deleža pravilno ni oprlo le na ugotovljeno gospodarsko zmožnost kmetije, ampak v skladu z 2. odstavkom 14. člena ZDKG upoštevalo vse okoliščine primera, poleg gospodarske zmožnosti kmetije tudi premoženjske razmere in pridobitno sposobnost dedičev.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom o dedovanju je sodišče prve stopnje najprej v I. točki izreka ugotovilo, da v zapuščino poleg premoženja, ugotovljenega v delnem sklepu o dedovanju Temeljnega sodišča v Kranju, Enota v Kranju, opr. št. D 629/84 z dne 19.11.1985, spada tudi traktor Zetor, traktor IMT, traktorska prikolica reg. št. X, tekoči trak za nakladanje krompirja, dve avtomatski tehtnici, pajek za obračanje sena, freza, nakladalec gnoja RIKO, motorna žaga Stihl, kultivator predsetvenik, rabljena cisterna za nafto, električni varilni aparat, kotni brusilnik, polnilec za akumulator, avtomatski sadilec Ask II za krompir, sejalnik za žito, silokombajn ter sadilec koruze, odškodnina za razlaščeno zemljišče, ki je bilo v sklopu zaščitene kmetije in premičnino v znesku 10.396,88 EUR in odškodnina za razlaščeni zemljišči v znesku 3.396,00 EUR, vse v ustreznih deležih (30% oziroma ½).

2. Sodišče je v II. točki izreka odločilo, da navedeno premoženje na podlagi Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju ZDKG) deduje zapustničin sin J. kot prevzemnik zaščitene kmetije. Za nujne dediče v smislu 14. člena ZDKG je na podlagi podanih zahtev razglasilo zapustničino snaho A. ter zapustničina vnuka N. in K., vsakega do 1/24. 3. V III. točki izreka je sodišče prve stopnje določilo, da nujni del dedni delež vsakega od dedičev znaša 38.230,91 EUR in dediču J. naložilo njihovo izplačilo v roku 3 let od pravnomočnosti tega sklepa. Odločilo je še, da se nujni delež do plačila vsako leto revalorizira po temeljni obrestni meri v skladu s predpisi o temeljni obrestni meri.

4. Proti navedenemu sklepu se je pravočasno pritožil dedič J.(1) zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Poudarja, da njegova kmetija obsega 27 hektarjev obdelovalne površine, od katerih jih ima 18 v najemu in je le 9 hektarov njegove lastne zemlje, ki je predmet dediščine. Dedič res ustvarja dohodek na kmetiji od celotne obdelovalne površine, vendar mora za najeto zemljo plačevati najemnino. Najemna pogodba lahko kadarkoli preneha, kar bo pomenilo manjšo obdelovalno površino in posledično manjši dohodek kmetije. Najemnina predstavlja strošek za kmetijo in je v svojem izvedeniškem mnenju izvedenec ni upošteval. Pri obdelovanju kmetijskih površin je treba upoštevati tudi kolobarjenje oziroma dobo obdelovanja posameznih površin z isto kulturo. Pritožnik se ukvarja s pridelovanjem mleka, ki predstavlja glavni vir dohodka kmetije, število živali pa je pogojeno s površino obdelovalne površine. Evropske direktive določajo, koliko odraslih govejih živali je lahko na hektarju obdelovalne površine. To je odvisno od tako imenovane nitratne direktive, zaradi katere je treba upoštevati omejitve dušika na hektar površine, kar pomeni tudi, da je omejeno gnojenje z gnojevko. Za tak prihodek, kot ga je prikazal izvedenec, je potrebna ustrezna obdelovalna površina in v primeru, da bi pritožnik prodal parcelo št. 127/1 k. o. X, bi se zmanjšala obdelovalna površina. Ostala obdelovalna površina pa bi bila preveč obremenjena s številom odraslih glav goveje živine, kar bo za pritožnika pomenilo tudi zmanjšanje prihodka kmetije. Izvedenec je ocenjeval prihodke njegove kmetij zelo nestrokovno in neanalitično, ni upošteval vseh omejitev, ki so v veljavi na kmetijstvu na področju Gorenjske. Kmetije ni obravnaval celovito iz vseh danes navedenih vidikov. Izvedenec navaja, da je iz sklopa zemljišč zaščitene kmetije po veljavni zakonodaji treba izločiti stavbna zemljišča, ki niso pomembna za zaščiteno kmetijo. Pritožnik bo zaradi svoje dejavnosti parcelo 127/1 k. o. X vedno uporabljal kot kmetijsko parcelo, ne glede na to, da je v prostorskih planih razvrščena v mešano območje z oznako „MD – območje pretežno namenjeno stanovanjskim, trgovskim, gostinskim, obrtnim, storitvenim in poslovnim stavbam“. Sodišče napačno ni sledilo predlogu pritožnika, ki je pripravljen za izplačilo nujnega dednega deleža v naravi ponuditi posek lesa. Pri tem predlogu še vedno vztraja, saj ima v lasti 13,6339 hektarjev gozdov. Pritožnik je prepričan, da bi z odobritvijo Zavoda za gozdove lahko odkazal ustrezno in dovoljeno količino lesa za posek v koledarskem letu in tako poplačal nujni delež. Nikjer ni določeno, da se mora nujni delež izplačati le v denarju. V prvem odstavku na 9 strani je navedeno, da je možno iz sklopa zaščitene kmetije izločiti parceli št. 126 in 127/1, obe k. o. X, čeprav iz potrdila UE K. izhaja, da je izločiti možno le parcelo 1271. Pri oceni premoženjskega stanja pritožnika sodišče ni upoštevalo, da ima obveznost odplačevanja kredita v višini 7.000,00 na leto za obdobje 8 let. Sodišče nadalje ugotavlja, da se bo nujni delež lahko izplačal iz nepremičnin kmetije ter poseka lesa, pri slednjem pa ne upošteva stroškov, ki so za posek potrebni, spravilo iz gozda in prodajo le tega. Tak zaključek je zato nestrokoven, pavšalen in neargumentiran. Sodišče bi moralo angažirati izvedenca gozdarske stroke, ki bi pregledal gozdne površine in ugotovil, koliko kubičnih metrov lesa se lahko poseka glede na starost gozda in na ugotovljene zaloge. Za pritožnika je sprejemljiva cenitev, ki je tudi v dednem spisu, v kateri je cenilec ocenil, da naj bi pritožnik plačal nujni delež v 5 letih in bi vsako leto poravnal 5.362,00 EUR. Pritožnik je predlagal, da bi to poravnal v lesu. Cenitev, ki jo je upoštevalo sodišče je bila izdelana v obdobju najvišjih tržnih cen. Poleg tega se vodi še zapuščinski postopek po njegovem pokojnem očetu in sicer za drugo polovico kmetije in tudi tu se bodo prijavili nujni dediči, ki jih bo treba izplačati. V drugem postopku so štirje nujni dediči in če bo sodišče upoštevalo cenitve, opravljene v zapuščinskem postopku po pokojni M. K., bo moral dedič J. plačati nujnim dedičem v zapuščinskem postopku po pokojnem očetu še 229.440,00 EUR. Skupaj bi torej moral plačati nujnim dedičem 458.880,00 EUR. Glede na to, da je njegova kmetija vredna 600.000,00 EUR bi izplačilo nujnih deležev predstavljalo 70 % vrednosti kmetije. Parcele ki jih obdeluje, tvorijo zaokroženo celoto, ki bi se z realizacijo predloga sodišča, da bi pritožnik prodal parcelo 127/1 k. o. X porušila, povečali bi se stroški obdelave in zmanjšal bi se prihodek kmetije.

5. V odgovoru na pritožbo nujni dediči navajajo, da so pritožbene navedbe protispisne in namenjene zavlačevanju postopka. Iz zapisnika naroka z dne 26.3.2013 izhaja, da se je pritožnik strinjal z ugotovljeno višino nujnega deleža. Pritožnik prav tako ni v nobeni vlogi niti na naroku izrecno navajal, da se ne strinja s cenitvijo. Tudi postavitve novega izvedenca ni predlagal, zato so sedanje navedbe v tej smeri prepozne. Nujni dediči so bili pripravljeni tudi na izplačilo nujnega deleža v naravi, vendar do tega iz razlogov na strani pritožnika ni prišlo.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Pritožnik je prevzemnik zapustničinega deleža zaščitene kmetije, A. K., N. in K. pa nujni dediči(2).

8. V skladu s prvim odstavkom 14. členom ZDKG dedujejo nujni dediči denarno vrednost nujnega dednega deleža po splošnih predpisih o dedovanju (28. člen Zakona o dedovanju).

9. Sodišče prve stopnje je v skladu z določbo 28. člena ZD in na podlagi izvedenskega mnenja zanesljivo ugotovilo, da čista vrednost zapuščine(3) znaša 917.542,04 EUR in da skupni nujni delež znaša 1/8 (114.692,75 EUR) oziroma za vsakega dediča 38.230,91 EUR (1/24). Pritožnik in njegova pooblaščenka sta se na naroku dne 26.3.2013 izrecno strinjala, da je vrednost ½ nepremičnin, ki spadajo v sklop zaščitene kmetije, naslednja: 883.423,92 EUR za kmetijska zemljišča, 100.524,41 EUR za objekte in 31.581,00 EUR za gozdove. Sodišče prve stopnje je temu prištelo še odškodnino za nepremičnine zapustnice, ki so bile razlaščene, v skupnem znesku 6.896,44 EUR. Tudi ta znesek med strankami ni bil sporen, zato pritožba zaključka sodišča prve stopnje, da je vrednost premoženja zapustnice 1.022.425,77 EUR ne more omajati. Tudi nadaljnje postopanje sodišča po tretjem in četrtem odstavku 28. člena ZD je natančno in pregledno obrazloženo. Glede na navedeno ne more biti nobenega dvoma, da je čista vrednost zapuščine pravilno ugotovljena, nasprotne pritožbene navedbe pa neutemeljene.

10. Na pritožnikove nerazumljive trditve, da je bil v tem zapuščinskem postopku soglasen samo glede cenitve, ne pa tudi „glede upoštevanja ugotovljene vrednosti po izvedencu“ niti ni mogoče odgovoriti, poleg tega pa pritožnikovo (prepozno) stališče, da bi morala biti zemljišča, ki so sicer po PUP opredeljena kot stavbna, ocenjena kot kmetijska, ni pravilno.

11. Ne drži, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati pritožnikova vlaganja v hišo A. in bi se za ta vložek moral zmanjšati nujni delež vseh nujnih dedičev. Popolne in pravilne razloge za neupoštevanje teh vlaganj je navedlo že sodišče prve stopnje (drugi odstavek obrazložitve na strani 7) in se pritožbeno sodišče nanje le sklicuje, da jih ne bi ponavljalo.

12. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da je gospodarska zmožnost kmetije napačno ugotovljena (5.362,63 EUR letno), ker izvedenec v svojem mnenju ni upošteval najemnine za 18 ha najetih zemljišč in dobe kolobarjenja. Sodišče prve stopnje namreč odločitve o predlogu za zmanjšanje nujnega deleža pravilno ni oprlo le na ugotovljeno gospodarsko zmožnost kmetije, ampak v skladu z drugim odstavkom 14. člena ZDKG upoštevalo vse okoliščine primera, poleg gospodarske zmožnosti kmetije tudi premoženjske razmere in pridobitno sposobnost dedičev.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno ovrednotilo naslednje ugotovljene okoliščine: - pritožnik je že leta 1985 postal lastnik vseh nepremičnin, ki so bile v lasti zapustnice, med drugim tudi nekaterih stavbnih zemljišč, ki jih je po mnenju izvedenca in UE K. možno izločiti iz sklopa zaščitene kmetije; - nujni dediči so bili ves čas postopka pripravljeni sprejeti plačilo nujnega deleža v naravi, pri čemer so dali prednost parc. št. 127/1 k. o. X, ki jo je možno izločiti iz zaščitene kmetije, ker je opredeljena kot stavbno zemljišče, namenjeno za stanovanja, trgovske, gostinske objekte, obrtne, storitvene in poslovne stavbe, poleg tega pa na njej gradnja objektov za kmetijske dejavnosti ni možna; - pritožnik je bil ves čas postopka pripravljen ponuditi le posek lesa, ki naj bi ga posekali nujni dediči sami.

14. Pritožbene trditve, da bi se s prodajo parcele 127/1 k. o. X zmanjšala obdelovalna površina(4), s tem pa bi preostala površina postala preobremenjena z odraslimi glavami goveje živine, kar bi bilo v nasprotju z „nitratno direktivo“, hkrati pa pomenilo zmanjšanje dohodka kmetije, so ostale na ravni hipoteze. Še zlasti neprepričljive pa se izkažejo ob neizpodbijani dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da bi za poplačilo skupnega nujnega deleža zadostovala že prodaja 28,2% parc. št. 127/1 k. o. X oziroma 56,4% polovičnega deleža zapustnice. Že ta ugotovitev zadošča za zaključek, da je predlog za zmanjšanje nujnih deležev neutemeljen.

15. Pritožbeno sodišče se nadalje v celoti strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da bo glede na ugotovljene okoliščine pritožnik zmogel izplačati nujne deleže v določenem 3 letnem roku in ne v 10 letih, kot je predlagal pritožnik. Pritožbeno sodišče še dodaja, da so določbe ZDKG res namenjene temu, da dedič prevzame kmetijo pod pogoji, ki ga preveč ne obremenjujejo, vendar iste določbe zagotavljajo tudi nujnim dedičem, da prejmejo denarno vrednost nujnega deleža. Sodišče prve stopnje je utemeljeno poudarilo, da pritožnik že skoraj 30 let ve, da bo moral izplačati nujne deleže, pa še vedno ponuja le posek lesa(5) oziroma nič(6). Pritrditi je stališču sodišča prve stopnje, da bo svoje obveznosti zmogel poravnati s prodajo zemljišč ali/in s posekom lesa. Možnost, ki jo že ves čas postopka in še v pritožbi ponuja nujnim dedičem (da bi lahko z odobritvijo Zavoda za gozdove odkazal ustrezno in dovoljeno količino lesa in tako poplačal nujni delež), lahko izkoristi pritožnik sam in končno izplača nujne dediče. 16. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep o dedovanju potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

17. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 174. člena ZD.

(1) Vloženi sta bili dve pritožbi (ena po pooblaščenki in ena po dediču J. osebno), ki ju pritožbeno sodišče obravnava enotno.

(2) Sicer snaha zapustnice in zapustničina vnuka.

(3) Ki je hkrati tudi obračunska vrednost zapuščine.

(4) Ni sporno, da se trenutno to zemljišče uporablja kot njiva.

(5) Kljub temu, da je pritožnik soglašal, da nerevalorizirana vrednost gozdov znaša le 31.581,00 EUR, skupni nujni delež pa 114.692,75 EUR.

(6) Kot npr. na naroku dne 26.3.2012, ko je na vprašanje sodnice, koliko je pripravljen ponuditi na račun poplačila nujnega deleža, odgovoril, da nič, ker so dobili že izplačane.