Jedro

Tožnik po prepričanju sodišča utemeljeno opozarja na dejstvo, da Obvestilo tožene stranke o tem, da na javnem razpisu ni bil izbran nihče izmed prijavljenih kandidatov, ni vsebinsko obrazloženo in v njem ni naveden prav noben razlog za odločitev tožene stranke o tem, da po izvedenem javnem natečaju nikogar ne izbere oziroma ne izbere nobenega izmed prijavljenih kandidatov, ki so izpolnjevali vse razpisne pogoje, s čimer tožnik smiselno zatrjuje poseg v njegovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena URS.

Pri ravnanju tožene stranke ne gre za poseg v ustavno pravico tožnika zaradi dejstva, ker na javnem razpisu ni bil izbran tožnik oziroma ker na javnem razpisu ni bil izbran noben kandidat, temveč gre za poseg v ustavno pravico zaradi dejstva, ker tožena stranka v obvestilu ni navedla nobenega razloga za svojo odločitev o tem, da na izvedenem javnem natečaju izmed prijavljenih kandidatov ne izbere nikogar.

Delodajalec ima v primeru izvedbe javnega natečaja ob koncu izbirnega postopka sicer pravico, da na javnem natečaju ne izbere nobenega izmed prijavljenih kandidatov, ki izpolnjujejo pogoje, vendar pa mora imeti za to opravičljive, razumne in pravno dopustne razloge ter mora biti prijavljenim kandidatom omogočeno, da se s temi razlogi seznanijo, saj se taka odločitev nanaša prav na njih.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se Obvestilo Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo št. 1100-5/2016/170 z dne 22. 6. 2016 odpravi in zadeva vrne v ponovno odločanje toženi stranki.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 382,47 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je tožnika z Obvestilom št. 1100-5/2016/170 z dne 22. 6. 2016 obvestila, da na javnem natečaju za zasedbo uradniškega delovnega mesta PODSEKRETAR v Ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo, ki je bil dne … objavljen na spletni strani ministrstva, pristojnega za javno upravo in Zavoda RS za zaposlovanje, ni bil izbran nihče izmed prijavljenih kandidatov in da mu bodo na njegovo zahtevo vrnjeni vsi dokumenti, ki jih je predložil kot dokaz o izpolnjevanju zahtevanih pogojev.

2. Tožnik je zoper navedeno odločitev vložil pritožbo pri Vladi RS, Komisiji za pritožbe iz delovnega razmerja, ki je bila s sklepom št. 10051-324/2016/4 z dne 3. 8. 2016 zavržena kot nedovoljena, saj po mnenju pritožbenega organa v konkretnem primeru, ko na javnem natečaju ni bil izbran nihče izmed kandidatov, ni bilo poseženo v pravice oziroma pravne koristi pritožnika kot kandidata za razpisano delovno mesto in njegovega položaja ni mogoče primerjati s pravnim položajem neizbranega kandidata, kot ga ureja 65. člen Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU).

3. Tožnik vlaga tožbo zoper Obvestilo tožene stranke št. 1100-5/2016/170 z dne 22. 6. 2016 zaradi kršitve ustavnih pravic na podlagi 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V njej navaja, da je iz končnega poročila natečajne komisije razvidno, da je v izbirnem postopku prejel 29 točk od 32 možnih točk in da je pooblaščena oseba ministrstva za vodenje izbirnega postopka predstojniku predlagala, da kot najbolj strokovno usposobljenega kandidata na razpisano delovno mesto izbere tožnika. Ob sklicevanju na določbe ZJU in Uredbe o postopku za zasedbo delovnega mesta v organih državne uprave in v pravosodnih organih (v nadaljevanju Uredba) trdi, da lahko predstojnik oziroma vodja kadrovskega poslovanja v postopku javnega natečaja za novo zaposlitev na uradniškem delovnem mestu izda le sklep o neuvrstitvi v izbirni postopek, sklep o izbiri oziroma neizbiri kandidata ali pa obvestilo o neuspelem natečaju. Odločitev, da se ne izbere noben kandidat, ni v prosti presoji komisije oziroma pooblaščene osebe ministrstva za vodenje izbirnega postopka, temveč je mogoča le, če nihče od prijavljenih kandidatov po merilih izbirnega postopka ni dovolj strokovno usposobljen za uradniško delovno mesto. Drugih odločitev, kot je na primer predmetno obvestilo, da ni bil izbran nihče izmed prijavljenih kandidatov, pa ZJU in Uredba ne predvidevata. Obvestilo o neuspelem natečaju je mogoče izdati samo v primeru, če komisija oziroma pooblaščena oseba ministrstva za vodenje izbirnega postopka na podlagi meril izbirnega postopka ugotovi, da nihče izmed prijavljenih kandidatov ni dovolj strokovno usposobljen za razpisano uradniško delovno mesto ter v poročilu predlaga, naj se ne izbere noben kandidat, drugih, subjektivnih in arbitrarnih razlogov, pa ZJU in Uredba ne določata. ZJU daje v primeru posebnega javnega natečaja za položajne javne uslužbence predstojniku izrecno pooblastilo, da odloči, da nihče izmed kandidatov ni primeren, ne pa, da ni dovolj strokovno usposobljen, kot to velja za postopek izbire javnega uslužbenca. Po mnenju tožnika postopek javnega natečaja za uradniško delovno mesto tako predstojniku organa ne dopušča možnosti in ne daje pravice, da ob izvedenem postopku arbitrarno, subjektivno in popolnoma neargumentirano odloči, da ne izbere predlaganega kandidata. Namen zakonodajalca pri ureditvi javnega natečaja je bil zagotoviti izbiro kandidata, ki je najbolj strokovno usposobljen za opravljanje nalog na delovnem mestu.

4. Po prepričanju tožnika v konkretnem primeru predstojnik oziroma pooblaščeni vodja kadrovskega poslovanja ni imel zakonske ali podzakonske podlage za odločitev, da ne izbere nobenega oziroma predlaganega kandidata. Gre za evidentno zlorabo „obvestila“ z namenom, da se kandidatu onemogoči pravno sredstvo, saj ZJU v 65. členu določa, da je pritožba mogoča le zoper sklep. Tožnik opozarja tudi, da omenjeni akt nima podane nobene obrazložitve, tožena stranka pa po njegovem mnenju v obrazložitvi niti ne bi mogla pojasniti, na kateri pravni podlagi utemeljuje svoje ravnanje in ne navesti upravičenih razlogov za svojo odločitev.

5. Tožnik trdi, da je bilo s postopanjem tožene stranke onemogočeno uveljavljanje njegovih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot izhajajo iz 22., 23. in 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), saj mu je bila onemogočena pravica do sodnega varstva in pravica do pravnega sredstva. Navaja, da gre v obravnavanem primeru že za poseg v njegove pravice in pravne koristi, z nezakonitim ravnanjem tožene stranke pa mu je onemogočeno tudi uveljavljanje pravic, kot jih zagotavlja URS. Tožnik nadalje meni, da je poseženo v njegovo pravico iz 49. člena URS, ki vsakomur zagotavlja dostopnost vsakega delovnega mesta pod enakimi pogoji, saj mu delovno mesto ni bilo dostopno pod enakimi pogoji kot drugim kandidatom, kjer je predstojnik organa upošteval določbe zakona in predlog pooblaščene osebe oziroma komisije ter izdal sklep o izbiri kandidata. Tožnik ob upoštevanju, da akt tožene stranke ni obrazložen in da razlogi za postopanje tožene stranke niso razvidni, da je do popolnoma enake situacije prišlo že v preteklosti, ko je bil predstojniku že predlagan kot najprimernejši kandidat in ni bil izbran nihče, ter ob upoštevanju dejstva, da je bil tožnik v preteklosti politično aktiven, navaja, da ni mogoče izključiti tudi kršitve 14. člena URS, saj vse okoliščine kažejo na to, da gre za popolnoma arbitrarno in nezakonito postopanje tožene stranke.

6. Tožnik glede na vse navedeno sodišču primarno predlaga, naj ugotovi, da je izpodbijani akt (obvestilo) nezakonit in protiustaven ter se iz tega razloga odpravi; naj ugotovi, da je tožnik kot najprimernejši kandidat izbran za zasedbo razpisanega delovnega mesta in ga je tožeča stranka (pravilno: tožena stranka) dolžna v 8 dneh od prejetja sodbe pozvati k sklenitvi pogodbe o zaposlitvi in zasedbi delovnega mesta; ter naj toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka. Podredno sodišču predlaga, naj ugotovi, da je izpodbijani akt nezakonit in protiustaven ter se iz tega razloga odpravi; naj toženi stranki naloži, da je dolžna v roku 8 dni od prejetja sodbe tožniku izdati sklep o izbiri, v katerem bo ugotovila, da je tožnik kot najprimernejši kandidat izbran za zasedbo razpisanega delovnega mesta, ter ga pozvati k sklenitvi pogodbe in zasedbi delovnega mesta v roku 8 dni od izdaje sklepa; ter naj toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

7. Tožena stranka je skladno z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) sodišču predložila predmetne upravne spise in vložila odgovor na tožbo, v katerem prereka navedbe tožnika in vztraja pri pojasnilih, podanih Komisiji za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS ter se pridružuje obrazložitvi sklepa pritožbenega organa o zavrženju tožnikove pritožbe. Zagovarja stališče, da v konkretnem primeru, ko na javnem natečaju ni bil izbran nihče izmed kandidatov, ni bilo poseženo v konkretne pravice oziroma pravne koristi kandidata za razpisano delovno mesto, zato njegovega položaja skladno z aktualno sodno prakso ni mogoče primerjati s pravnim položajem neizbranega kandidata, ki ga ureja 65. člen ZJU. Obvestilo o neizbiri ne izpolnjuje pogojev za upravni akt po določbah 2. člena ZUS-1, saj ne gre za odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi s področja upravnega prava, ampak za seznanitev z odločitvijo v kadrovski zadevi, kjer je državni organ nastopal kot delodajalec in ne kot nosilec upravne oblasti. Ker obvestilo ni upravni akt, se ne more izpodbijati v upravnem sporu. Tožena stranka navaja tudi, da tretji odstavek 49. člena URS zagotavlja le enake možnosti konkuriranja na objavljeno prosto delovno mesto, medtem ko je izbira kandidata v celoti prepuščena pristojnemu organu kot delodajalcu. Zaradi izdaje akta ni mogoče uveljavljati kršitve ustavnih pravic v smislu 4. člena ZUS-1, natečajni postopki pa po naravi stvari ne pomenijo odločanja o upravni zadevi. Predlaga, da sodišče tožbo tožnika zavrže. 8. Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da je zaradi negotovega pravnega položaja zoper Obvestilo Komisije vložil pritožbo na Komisijo za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS, ki je njegovo pritožbo kot nedovoljeno zavrgla, kar potrjuje stališče, da zoper omenjeni akt tožnik nima pritožbe in je zato tožbo potrebno po 4. členu ZUS-1 vložiti neposredno na naslovno sodišče, kar je tudi storil. K I. točki izreka:

9. Tožba je utemeljena.

10. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje odločitev tožene stranke, da na javnem natečaju za zasedbo uradniškega delovnega mesta PODSEKRETAR v Ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo, ki je bil dne ... objavljen na spletni strani ministrstva, pristojnega za javno upravo in Zavoda RS za zaposlovanje, ni bil izbran nihče izmed prijavljenih kandidatov. Tožnik v tožbi priznava, da skladno s splošno sprejeto prakso upravnega in vrhovnega sodišča zoper obvestilo o neuspelem javnem natečaju ni pravnega sredstva, zaradi česar tožbo zoper Obvestilo št. 1100-5/2016/170 z dne 22. 6. 2016 vlaga na podlagi 4. člena ZUS-1. 11. Med strankama upravnega spora ni sporno, da sodna praksa pravnega sredstva zoper obvestilo o neuspelem javnem natečaju ne priznava. Vrhovno sodišče je tako že večkrat sprejelo stališče, da v primeru, ko do izbire kandidata sploh ni prišlo, kandidat nima položaja neizbranega kandidata in ne pravic, ki jih za tak status daje ZJU. Ko nihče od kandidatov ni bil izbran, do posega v pravice oziroma pravne koristi kandidata za razpisano uradniško delovno mesto ni prišlo, ZJU pa v 62. členu zoper obvestilo o neuspelem javnem natečaju ne predvideva pravnega sredstva in ne daje prijavljenim kandidatom v primeru neuspelega javnega natečaja nobene pravice (prim. sodba Vrhovnega sodišča X Ips 268/2006 z dne 20. 5. 2009, sklep X Ips 812/2007 z dne 17. 2. 2010, sklep X Ips 71/2016 z dne 9. 3. 2016).

12. Glede na to, da sodišče na podlagi 4. člena ZUS-1 v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, je po presoji sodišča v obravnavanem primeru zaradi izostanka drugega sodnega varstva potrebno tožnikovo tožbo, v kateri ta zatrjuje poseg v njegove ustavno varovane pravice, obravnavati po vsebini.

13. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da Ustava RS kandidatu, ki se prijavi na razpisano delovno mesto, v tretjem odstavku 49. člena ne podeljuje pravice biti izbran na delovno mesto, za katero je bil razpisan javni natečaj, temveč ima oseba le pravico kandidirati za razpisano delovno mesto pod enakimi pogoji kot vsi drugi kandidati. S tem v zvezi je Vrhovno sodišče RS že v sodbi I Up 274/2008 z dne 14. 12. 2009 navedlo, da dostopnost vsakega delovnega mesta pod enakimi pogoji pomeni zagotavljanje enakih možnosti pri zaposlovanju in enako dostopnost do izpolnitve pogojev, ki tako enakopravnost omogočajo, pri čemer določba 49. člena URS zagotavlja le dostopnost vsakega delovnega mesta vsakomur pod enakimi pogoji, ne pa tudi vnaprejšnje pravice, da bo na razpisano delovno mesto izbran (enako tudi Ustavno sodišče RS v svojih odločbah, npr. sklep Up 36/2000 z dne 11. 9. 2000, sklep Up 1/98 z dne 12. 1. 1998 in sklep Up 23/98 z dne 25. 2. 1998). Ta ustavna norma zagotavlja le enako dostopnost, torej možnost, da se vsak posameznik pod enakimi pogoji poteguje za katerokoli delovno mesto, če zanj izpolnjuje predpisane pogoje, ne zagotavlja pa, da bo ali da bi moral biti izbran prav on.

14. Prijavljenim kandidatom na razpisano delovno mesto v okviru javnega natečaja niti določbe URS niti zakona (ZJU), v nasprotju z mnenjem tožnika, ne podeljujejo pravice biti izbran na razpisano delovno mesto in delodajalca posledično ne zavezujejo, da izmed prijavljenih kandidatov na javnem natečaju vselej izbere nekoga, s katerim bo sklenjena pogodba o zaposlitvi. Kljub temu je za odločitev v obravnavani zadevi po presoji sodišča bistven drug vidik pravnega položaja prijavljenih kandidatov na razpisano prosto delovno mesto v okviru javnega natečaja po ZJU, in sicer, da tretji odstavek 49. člena URS vsakemu kandidatu zagotavlja dostopnost vsakega delovnega mesta pod enakimi pogoji. Gre za pravico kandidata, da se na prosto delovno mesto prijavi in zanj kandidira pod enakimi pogoji kot drugi kandidati, ta pa na drugi strani ustvarja obveznost za delodajalca, da o njegovi prijavi odloči in jo obravnava. V tej luči tožnik po prepričanju sodišča utemeljeno opozarja na dejstvo, da Obvestilo tožene stranke o tem, da na javnem razpisu ni bil izbran nihče izmed prijavljenih kandidatov, ni vsebinsko obrazloženo in v njem ni naveden prav noben razlog za odločitev tožene stranke o tem, da po izvedenem javnem natečaju nikogar ne izbere oziroma ne izbere nobenega izmed prijavljenih kandidatov, ki so izpolnjevali vse razpisne pogoje, s čimer tožnik smiselno zatrjuje poseg v njegovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena URS. Ta določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, pri čemer je z omenjeno ustavno procesno garancijo zajeta tudi zahteva po obrazloženosti odločitve državnega organa, ko odloča o pravicah oziroma pravnih interesih posameznika.

15. Po presoji sodišča je tožena stranka v obravnavanem primeru s tem, ko je kot delodajalec sprejela odločitev o tem, da na javnem natečaju ne izbere nobenega kandidata, čeprav je tožnik izpolnjeval vse razpisne pogoje in bil s strani natečajne komisije predlagan kot kandidat, ki naj se izbere na javnem natečaju, pri tem pa za svojo odločitev ni navedla nobenega razloga, posegla v človekovo pravico tožnika iz 22. člena URS, s katero je slednjemu zagotovljena pravica do obrazložitve razlogov za odločitev državnega organa, ko gre za odločanje o njegovih pravicah oziroma pravnih interesih. Sodišče ob tem poudarja, da pri ravnanju tožene stranke ne gre za poseg v ustavno pravico tožnika zaradi dejstva, ker na javnem razpisu ni bil izbran tožnik oziroma ker na javnem razpisu ni bil izbran noben kandidat, temveč gre za poseg v ustavno pravico zaradi dejstva, ker tožena stranka v obvestilu ni navedla nobenega razloga za svojo odločitev o tem, da na izvedenem javnem natečaju izmed prijavljenih kandidatov ne izbere nikogar.

16. Poseg tožene stranke v tožnikovo pravico iz 22. člena URS, ki se kaže v neobrazloženi odločitvi, da na javnem natečaju ne izbere nobenega izmed prijavljenih kandidatov, ki sicer izpolnjujejo vse razpisne pogoje, z zakonom ni predpisan, saj ZJU v nobeni določbi ne določa, da je obvestilo o neuspelem javnem natečaju lahko brez vsebinske obrazložitve. Nikjer sicer tudi ni določeno, da tako obvestilo mora imeti vsebinsko obrazložitev, vendar pa je vsak državni organ dolžan uporabljati zakon v skladu z osnovnimi ustavnimi načeli, ki obsegajo tudi spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ena od teh pravic pa je tudi pravica do obrazložene odločitve osebi, na katero se ta odločitev nanaša. Ta pravica spada v okvir pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena URS. Delodajalec ima v primeru izvedbe javnega natečaja ob koncu izbirnega postopka sicer pravico, da na javnem natečaju ne izbere nobenega izmed prijavljenih kandidatov, ki izpolnjujejo pogoje, vendar pa mora imeti za to opravičljive, razumne in pravno dopustne razloge ter mora biti prijavljenim kandidatom omogočeno, da se s temi razlogi seznanijo, saj se taka odločitev nanaša prav na njih.

17. Sodišče želi povsem na splošno in ne v povezavi s konkretno zadevo pojasniti, da če bi se izhajalo iz stališča, da imajo lahko državni organi pri odločitvi o neizbiri nobenega od prijavljenih kandidatov, ki izpolnjujejo pogoje, popolno diskrecijo, da lahko kadarkoli ne izberejo nikogar tudi brez razloga, in da prijavljenim kandidatom ni treba pojasniti, zakaj nihče ni bil izbran, potem bi to lahko privedlo do arbitrarnega in netransparentnega odločanja, ki bi bilo v nasprotju z načeli pravne države, kot je določeno v 2. členu URS.

18. Sodišče glede na vse obrazloženo ugotavlja, da je tožena stranka z obvestilom o neuspelem javnem natečaju, ki predstavlja posamični akt v smislu 4. člena ZUS-1, posegla v tožnikovo človekovo pravico in temeljno svoboščino do enakega varstva pravic iz 22. člena URS, zaradi česar je tožba tožnika v subsidiarnem upravnem sporu iz tega razloga utemeljena.

19. Drugih kršitev ustavnih pravic, ki jih tožnik zatrjuje s tožbo, pa sodišče v obravnavanem primeru ni ugotovilo. Tožniku je bila tako kljub temu, da je tožena stranka v postopku javnega natečaja odločila v obliki „obvestila“, dana možnost vložitve pravnega sredstva zoper sprejeto odločitev in mu je bila zagotovljena pravica do sodnega varstva, saj je sodišče njegovo tožbo obravnavalo po vsebini na podlagi 4. člena ZUS-1. Kršitve določbe 14. člena URS (enakost pred zakonom) pa tožnik v subsidiarnem upravnem sporu po presoji sodišča ni v zadostni meri utemeljil in izkazal, saj je v tožbi navedel le indice, ki naj bi na kršitev omenjene določbe kazali (neobrazloženost obvestila, enaka situacija v preteklosti in politična aktivnost tožnika), ni pa navedel nobenega prepričljivega razloga in tudi ni ponudil prav nobenega dokaza, ki bi nedvomno potrjeval, da je do posega v omenjeno človekovo pravico tudi dejansko prišlo. Tako gre pri zatrjevani kršitvi za golo sklepanje tožnika, ki tudi sam le „ne izključuje kršitve 14. člena URS“, ne ponudi pa v svojih trditvah in dokaznih predlogih zadostne opore za zaključek, da je do omenjene kršitve res prišlo, zaradi česar sodišče njegovim tožbenim argumentom v tej smeri ne more slediti.

20. Sodišče je ob upoštevanju zgoraj navedenega tožbi tožnika na podlagi prvega odstavka 66. člena ZUS-1 ugodilo tako, da je Obvestilo Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo št. 1100-5/2016/170 z dne 22. 6. 2016 odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje toženi stranki. Ta bo morala ob upoštevanju stališč sodišča, izraženih v tej sodbi, v ponovljenem postopku tožniku v primeru, da bo ponovno sprejela odločitev, da na javnem natečaju ne izbere nobenega izmed prijavljenih kandidatov, ki izpolnjujejo razpisne pogoje, svojo odločitev obrazložiti in utemeljiti z opravičljivimi razlogi ter z njimi seznaniti tožnika.

K II. točki izreka:

21. Ker je sodišče ugodilo tožbi tako, da je Obvestilo tožene stranke z dne 22. 6. 2016 odpravilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Glede na to, da je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (prvi odstavek 3. člena Pravilnika), povečani za 10 % zaradi dodatno vložene obrazložene pripravljalne vloge (4. člen Pravilnika), kar skupaj z 22 % DDV znaša 382,47 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Sodišče pri tem pripominja, da bo plačana sodna taksa za postopek vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/C taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).