Jedro

V primeru ugoditve ničnostnemu zahtevku zaradi prepovedanega vračila vložka gre za korporacijsko pravni vrnitveni zahtevek družbe s posledičnimi zahtevki za vrnitev delnic v premoženje družbe. Pravna posledica ničnosti je kondikcija, torej vračilo predmeta zastave, kolikor ga ima zastavni upnik še v posesti zastavitelju, v primeru pa, da je zastavni upnik predmet že odtujil, pridejo v poštev pravila o neupravičeni obogatitvi in sicer vrnitev dosežene koristi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: "Toženi stranki se prepoveduje prodaja 17.005 vrednostnih papirjev tožeče stranke, z oznako I. vpisanih v CRVP. V primeru kršitve prepovedi te začasne odredbe se toženi stranki naloži v plačilo denarno kazen v znesku 500.000,00 EUR v roku tri dni od kršitve, začasna odredba velja še 30 dni po pravnomočno zaključenem pravdnem postopku.

2. V pritožbenem roku je zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe pritožbo vložila tožeča stranka. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi ter sklep spremeni tako, da predlogu tožeče stranke v celoti ugodi, pritožbeni stroški pa so nadaljnji pravdni stroški.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tudi v primeru regulacijske začasne odredbe mora tožeča stranka izkazati obstoj predpostavk iz prvega in drugega odstavka 272. člena ZIZ. Šele v tem primeru je utemeljena izdaja začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala nobene izmed predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, ki bi utemeljevale izdajo predlagane začasne odredbe.

6. Pritožnica meni, da narava njenega zahtevka sama po sebi narekuje izdajo regulacijske začasne odredbe. Ker v primeru ugoditve ničnostnemu zahtevku učinek nične pogodbe preneha, bi bila tožeča stranka, če bi uspela v pravdi, upravičena do izbrisa zastavne pravice, vpisane na 17.005 vrednostnih papirjih z oznako I. Če pa bi tožena stranka delnice prodala pred odločitvijo sodišča o vloženi tožbi, bi po mnenju tožeče stranke to posledično pomenilo, da je vložena tožba povsem nepotrebna. Navedeno pritožbeno stališče je zmotno. V primeru ugoditve ničnostnemu zahtevku zaradi prepovedanega vračila vložka po tretjem odstavku 233. člena ZGD-1 gre za korporacijsko pravni vrnitveni zahtevek družbe s posledičnimi zahtevki za vrnitev delnic v premoženje družbe. Pravna posledica ničnosti je kondikcija, torej vračilo predmeta zastave, kolikor ga ima zastavni upnik še v posesti zastavitelju, v primeru pa, da je zastavni upnik predmet že odtujil, pridejo v poštev pravila o neupravičeni obogatitvi in sicer vrnitev dosežene koristi. V primeru, da bi tožena stranka delnice prodala na javni dražbi, bi bila tožeča stranka od nje upravičena zahtevati korist, ki bi jo od prodaje imela. Predmetna tožba glede na navedeno ne bi izgubila svojega pomena, kot to zmotno navaja tožeča stranka in zgolj zaradi prodaje vrednostnih papirjev tožeči stranki še ne bi nastala težko nadomestljiva oziroma nenadomestljiva škoda. Zato je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na stališča sodne prakse, ki so se izoblikovala v zvezi z izdajo regulacijskih začasnih odredb v primeru nastanka ireverzibilne škode.

7. Tožeča stranka niti v predlogu za izdajo začasne odredbe niti v pritožbi škode, ki naj bi ji nastala, ni konkretno opredelila. Gole trditve o nastanku težko nadomestljive škode zaradi prodaje delnic, pa za izkaz tovrstne škode, ki bi utemeljevala izdajo začasne odredbe, ne zadoščajo. Ob tako pomanjkljivi trditveni podlagi je povsem logično razmišljanje sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka v zvezi z nastankom težko nadomestljive škode zatrjevati in dokazovati vsaj tržno vrednost zastavljenih delnic ter da je za odločitev v predmetni zadevi pomembno, kaj zastavljene delnice pomenijo v bilanci družbe. S pavšalnim zatrjevanjem, da se sodišče prve stopnje do njenih trditev o nastanku nenadomestljive škode v predlogu za izdajo začasne odredbe ni opredelilo, pri tem pa jih pritožbi tudi ne konkretizira, pritožnica ne more uspeti. Zato v zvezi s tem ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

8. Zmotno je tudi stališče pritožnice, da toženi stranki neprodaja delnic ne bi povzročila nobene škode, češ da bi še vedno razpolagala z zavarovanjem, le unovčiti ga ne bi mogla. Prepoved prodaje delnic bi toženi stranki brez dvoma povzročila škodo, saj tožena stranka v času trajanja postopka ne bi mogla priti do poplačila svojih terjatev. Zavarovanje, ki ga ni mogoče unovčiti, namreč izgubi svojo funkcijo.

9. Trditve tožeče stranke o nastanku težko nadomestljive škode, se za neutemeljene izkažejo tudi ob upoštevanju, da gre za zastavo lastnih delnic. Družba iz lastnih delnic nima nobenih pravic (249. člen ZGD-1). Imetnik takšnih delnic nima niti glasovalnih pravic, niti premoženjskih pravic udeležbe na dobičku. Tožeči stranki glede na navedeno iz lastnih delnic ne pripadajo nobene koristi. Zato ni jasno, kakšno škodo naj bi s prodajo delnic na javni dražbi utrpela tožeča stranka.

10. Ker so pritožbeni razlogi neutemeljeni, pritožbeno sodišče pa v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ni zasledilo nobene od kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo ter sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu drugega odstavka 165. člena ZPP.