Jedro

Pravnega interesa za ugotovitveno tožbo ni, kadar lahko tožeča stranka isti cilj doseže z dajatveno tožbo. Ugotovitvena tožba in sodba o ugotovitvi dejstev ni mogoča.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: A. razveljavi v delu, s katerim je odločeno: “Ugotovi se, da znesek 8 MIO SIT oz. sedaj 33.383,40 EUR predstavlja kupnino od prodaje stanovanja v Ž., last AA, ki jo je prejela tožena stranka H. S., in spada v zapuščino po pokojnem AA, rojenem 23. 7. 1935, nazadnje stanujočem B. ..., Ž., umrlem 2. 7. 2002. Prvotožnik: J. P. in P. P., drugotožnica: J. M. in tretjetožnik: dediči po pokojnem BB, nazadnje stanujočem G. ..., Ž., so zakoniti dediči po pokojnem AA ter predstavlja zakoniti dedni delež do 1/3 denarnega zneska 33.383,40 EUR za vsakega tožnika.

Ugotovi se, da znesek 15.960,05 EUR predstavlja prihranke na bančnih računih last AA, ki jih je dvignila tožena stranka H. S., ter breme zapuščine in spada v zapuščino po pokojnem AA, rojenem 23. 7. 1935, nazadnje stanujočem B. ..., Ž., umrlem 2. 7. 2002. Prvotožnik: J. P. in P. P., drugotožnica: J. M. in tretjetožnik: dediči po pokojnem BB, nazadnje stanujočem G. ..., Ž., so zakoniti dediči po pokojnem AA in predstavlja zakoniti dedni delež do 1/3 denarnega zneska 15.960,05 EUR za vsakega tožnika.

Ugotovi se, da znesek 1.507.200,00 SIT oz. sedaj 6.289,43 EUR predstavlja kupnino od prodaje motornega vozila last AA, ki je tožena stranka H. S. ni izročil zapustniku, in je D. S., stanujoča Č. ..., Ž., ni plačala, in spada v zapuščino po pokojnem AA, rojenem 23. 7. 1935, nazadnje stanujočem B. ..., Ž., umrlem 2. 7. 2002. Prvotožnik: J. P. in P. P., drugotožnica: J. M. in tretjetožnik: dediči po pokojnem BB, nazadnje stanujočem G. ..., Ž., so zakoniti dediči po pokojnem AA in predstavlja zakoniti dedni delež do 1/3 denarnega zneska 6.289,43 EUR za vsakega tožnika.” in se tožba v tem delu zavrže; B. spremeni v toliko, da se : - izpusti beseda “neznanim” v drugi vrstici tretjega odstavka I. točke izreka; - zavrne tožbeni zahtevek v delu, s katerim je zahtevano: “Tožena stranka H. S. je dolžan solidarno (skupaj s H. (sedaj D.) S., stanujočo Č. ..., Ž. (ki je to dolžna storiti po sklenjeni sodni poravnavi z dne 25. 1. 2011) prvotožniku: J. P. in P. P., drugotožnici: J. M. in tretjetožniku: dedičem po pokojnem BB, nazadnje stanujočem G. ..., Ž., in sicer vsakemu tožniku do 1/3 plačati - izročiti 1.507.200,00 SIT oz. sedaj 6.289,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 4. 2002 dalje do plačila, v roku 15 dni in pod izvršbo.”; - v odločitvi o stroških znesek 9.925,34 EUR nadomesti z zneskom 7.291,00 EUR, znesek 2.960,39 EUR pa z zneskom 3.777,05 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanem delu potrdi.

Tožeča stranka je v roku 15 dni dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 93,94 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je prvo sodišče ugotovilo, da v zapuščino po pokojnem AA spada kupnina od prodaje pokojnikovega stanovanja (8 MIO SIT oziroma sedaj 33.383,40 EUR), ki jo je prejel toženec, prihranki na pokojnikovih bančnih računih (15.960,05 EUR), ki jih je dvignil toženec ter kupnina od prodaje pokojnikovega avtomobila (1.507.200,00 SIT oz. sedaj 6.289,43 EUR), ki je toženec ni izročil zapustniku in je D. S. ni plačala. Nadalje je ugotovilo, da so tožniki zakoniti dediči po pokojnem AA in da predstavlja zakoniti dedni delež do 1/3 denarnih zneskov 33.383,40 EUR, 15.960,05 EUR ter 6.289,43 EUR za vsakega tožnika. Tožencu je naložilo, da prvotožniku (J. P. in P. P.), drugotožnici (J. M.) ter tretjetožniku (neznanim dedičem po pokojnem BB) izroči 8 MIO SIT oziroma sedaj 33.383,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 4. 2002 dalje do plačila, in sicer vsakemu tožniku do 1/3. Tožencu je nadalje naložilo, da prvotožniku (J. P. in P. P.), drugotožnici (J. M.) ter tretjetožniku (dedičem po pokojnem BB), in sicer vsakemu tožniku do 1/3, izroči 15.960,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 4. 2002 dalje do plačila, solidarno skupaj z D. S. pa še 1.507.200,00 SIT oz. sedaj 6.289,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 4. 2002 dalje do plačila. Kot neutemeljen je zavrnilo zahtevek tožnikov, da znesek 22.992,00 EUR predstavlja prihranke na bančnih računih last AA, ki jih je dvignila tožena stranka H. S., ter breme zapuščine in spada v zapuščino po pokojnem AA, in da so tožniki imetniki zakonitih dednih deležev do 1/3 denarnega zneska 22.992,00 EUR za vsakega tožnika ter da je toženec dolžan vsakemu tožniku do 1/3 plačati - izročiti 22.992,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 dalje do plačila, in od zneska 15.960,05 EUR zakonske zamudne obresti od 1. 1. 2002 do 4. 4. 2002. Odločilo je še o pravdnih stroških.

2. Toženec v pravočasni pritožbi uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev celotne sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje, podrejeno pa spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3. Tožniki se v odgovoru na pritožbo zavzemajo za njeno zavrnitev in priglašajo stroške.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Ker toženec v pritožbi navaja, da se pritožuje zoper celotno sodbo, torej tudi zoper zavrnilni del sodbe, velja pojasniti, da je pritožbeno sodišče upoštevaje domnevo, da se obseg izpodbijanja v celoti pokriva s pritožnikovim pritožbenim interesom, štelo, da sodbo izpodbija le v delu, v katerem ni zmagal v sporu, torej le glede ugotovitvenega dela, dajatvenega dela in odločitve o stroških (prvi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

6. Trditev pritožbe, da iz razlogov sodbe ne izhaja razumljivo, na kateri pravni podlagi je sodišče odločilo, ni pravilno. Enako velja tudi za navedbo, da si razlogi sodbe nasprotujejo, ker je v obrazložitvi sodbe hkrati zavzeto stališče, da pravnomočni sklep o dedovanju veže sodišče, po drugi strani pa, da dedni izjavi BB in J. M. o odstopu svojih dednih deležev iz naslova dedovanja denarnih sredstev na računu pokojnega AA ne izključujeta njune aktivne legitimacije v tem pravdnem postopku. S stališča pravne kvalifikacije, ki jo je v zadevi zavzelo prvo sodišče, preizkus sodbe omogočajo tako jasni in nedvoumni razlogi o pravno odločilnih dejstvih (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

7. Ni podana očitana procesna kršitev vsled odsotnosti razlogov o toženčevem ugovoru, da je bilo pooblastilo za prodajo stanovanja in sprejem kupnine tožencu podano kot darilo, saj ne gre za navedbe, relevantne za odločitev (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

8. Toženec prvemu sodišču očita, da je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka zato, ker je ugodilo dokaznemu predlogu tožnikov za dopolnitev izvedenskega mnenja nevrološke stroke. Utemeljuje, da je bila dopolnitev mnenja dopuščena glede vprašanj, ki presegajo trditveno podlago, saj tožniki niso zatrjevali obstoja abstinenčne krize, pa tudi trditve o „vplivu alkohola“ so podali prepozno. Nadalje pa tudi zato, ker je bil dokazni predlog tožnikov za imenovanje izvedenca medicinske stroke zavrnjen, nevrolog pa je bil angažiran na predlog toženca.

9. Z gornjimi navedbami pritožba prvemu sodišču očita kršitev 7., 286. in 287. člena ZPP, torej relativno bistveno kršitev določb pravdnega iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana, če sodišče med postopkom ne bi uporabilo določb ali bi jih uporabilo nepravilno, pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Kljub temu, da pritožba možnosti kvarnega vpliva na sodbo ni obrazložila, gre pojasniti, da do zatrjevane kršitve procesnih določb ni prišlo. Tožniki so namreč že v tožbi trdili, da je bil pokojni ob podaji pooblastil zelo bolan in slep. Trditveno breme za minimum dejstev, potrebnih za nastanek s tožbenim zahtevkom uveljavljane pravne posledice ničnosti (vrnitve prejetega na podlagi ničnega pooblastila) je bilo tako izpolnjeno (7. člen ZPP). Ker se zatrjevanje obstoja alkoholne odvisnosti in abstinenčne krize nanaša zgolj na konkretizacijo tožbenih trditev o obstoju bolezni, ne gre za nova dejstva, ki jih sodišče ne bi smelo upoštevati (šesti odstavek 286. člena ZPP). Pa tudi v kolikor bi jih šteli za nova dejstva, kot jih je prvo sodišče, so bile trditve o abstinenčni krizi in alkoholni odvisnosti, podane v vlogi z dne 14. 9. 2012, navedene v skladu s četrtim odstavkom 286. člena ZPP, saj so tožniki pojasnili, da navedb o teh boleznih niso mogli podati prej, ker so bili z njimi seznanjeni šele na podlagi mnenja izvedenca nevropsihiatra. Prvo sodišče je zaradi razjasnitve vprašanja poslovne sposobnosti res ugodilo dokaznemu predlogu za dopolnitev izvedeniškega mnenja nevrološke stroke. Vendar mnenje na podlagi te odredbe sploh ni bilo dopolnjeno, saj je izvedenec nevrolog pojasnil, da na zastavljena vprašanja ne more odgovoriti, ker se ne nanašajo na njegovo področje temveč na področje psihiatrije. V nadaljevanju postopka je prvo sodišče zato ugodilo dokaznemu predlogu tožnikov za izvedbo dokaza z izvedencem psihiatrične stroke. V kolikor pritožba z izpostavljeno zavrnitvijo izvedbe s strani tožnikov stavljenega dokaznega predloga za angažiranje izvedenca medicinske stroke meri na to, da prvo sodišče iz tega razloga ne bi smelo ugoditi dokaznemu predlogu za angažiranje izvedenca psihiatrične stroke, gre pojasniti, da po četrtem odstavku 287. člena ZPP sodišče v nadaljnjem teku pravde ni vezano na svoj prejšnji dokazni sklep.

10. Postopkovni očitek, da izvedba dokaza z izvedenko psihiatrične stroke ni bila potrebna, ker so bili odgovori na vprašanja, postavljena izvedenki, zajeti že v mnenju izvedenca s področja nevrologije, je usmerjen v kritiko dejanskega stanja. Ob odsotnosti navedb o vplivu postopkovne kršitve na sodbo je potrebno enako šteti tudi za očitek, da je bil predlog za zaslišanje prič S. L. in A. R. podan prepozno.

11. Prvo sodišče je ugotovilo, da so tožniki dediči po pokojnem AA, ki je za časa življenja tožencu dal tri pooblastila, in sicer 24. 9. 2001 za bančne račune (priloga A3), 29. 10. 2001 za prodajo stanovanja ter 18. 3. 2002 za prodajo avta. Zaključilo je, da pooblastitelj v času podaje pooblastil ni bil poslovno sposoben, ker ni imel sposobnosti razumevanja vzročno-posledičnih povezav, meja in razlogov za posamezne kompetence in pridobljene pravice vključenih subjektov, zmožnosti načrtovanja in predvidevanja možnih potekov dogodkov v prihodnosti v povezavi in odvisnosti od aktualnih odločitev, torej takih mentalnih sposobnosti, potrebnih za razumevanje pooblastil, katerih vsebina je abstraktna. Pravilnosti gornjih ugotovitev pritožba niti ne izpodbija.

12. Materialnopravno izhodišče presoje utemeljenosti pritožbenih navedb je v Zakonu o dedovanju (v nadaljevanju ZD), Zakonu o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) in Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju OZ).

13. Dedič, ki je dediščino sprejel (izrecno z izjavo ali molče s konkludentnim dejanjem) oziroma, ki do izdaje sklepa o dedovanju ni podal izjave o odpovedi dediščini, je dokončni (definitivni) dedič. Ta izvršuje vsa upravičenja iz pravic, ki sestavljajo zapuščino, in odgovarja za zapustnikove obveznosti do višine vrednosti dediščine oziroma dednega deleža. Glede teh pravic lahko toži in je lahko tožen. Dedič je legitimiran za pravdo ex lege, ker je zapustnik umrl in so nanj (dediča) prešle zapustnikove pravice in obveznosti v trenutku smrti zapustnika (132. člen ZD).

14. Zakon določa, da mora imeti pogodbenik za sklenitev veljavne pogodbe poslovno sposobnost, ki se zahteva za sklenitev takšne pogodbe (prvi odstavek 56. člena ZOR, ki je veljal v času podaje prvih dveh pooblastil; prvi odstavek 41. člena OZ, veljavnega v času podaje tretjega pooblastila). Le poslovno sposobna stranka lahko izjavi pravno relevantno voljo za sklenitev pogodbe. Le-to je pogoj, da pogodba sploh nastane (26. člen ZOR, 15. člen OZ). Tako je mogoče govoriti, da pogodba, ki jo "sklene" poslovno nesposobna oseba, sploh ni nastala(1). Ker zakon ne uporablja pojma neobstoječe pogodbe; med neveljavnimi pa ureja le instituta nične in izpodbojne pogodbe, mora sodišče na zahtevo zainteresirane ugotoviti njeno ničnost. Že po naravi stvari same je predpis o zahtevani poslovni sposobnosti stranke za sklenitev veljavne pogodbe prisilne narave, posledica kršitve takšne zakonske določbe pa je ničnost (prvi odstavek 103. člena ZOR, prvi odstavek 86. člena OZ). Po 109. členu ZOR oziroma 92. členu OZ na ničnost pazi sodišče po uradni dolžnosti in se lahko nanjo sklicuje vsaka zainteresirana oseba. Ničnost se lahko obravnava kot predhodno vprašanje, vendar ima v takem primeru odločitev o takem vprašanju učinek le v konkretni pravdi. Če je pogodba nična, mora vsaka stranka vrniti, kar je na podlagi take pogodbe prejela (prvi odstavek 104. člena ZOR, prvi odstavek 87. člena OZ). Če je bil pridobitelj nepošten, je dolžan plačati zamudne obresti od dneva pridobitve, sicer pa od dneva vložitve zahtevka (214. člen ZOR, 193. člen OZ).

15. V predmetni zadevi so tožniki zainteresirane osebe za sklicevanje na ničnost, saj kot dediči po pokojnem pooblastitelju od toženca zahtevajo vrnitev tistega, kar je ta prejel na podlagi ničnih pooblastil. Upravičenje zahtevati vrnitev je na njih prešlo že s trenutkom smrti pokojnega. Ni pravilno stališče pritožbe, da zaradi dejstva, ker sta J. M. in BB v zapuščinski zadevi po pokojnem AA odstopila svoj dedni delež v korist I. P., druga tožnica in tretje tožnik nista aktivno legitimirana v tej pravdi. Odstop dednega deleža sodediču (146. člen ZD) namreč nima nobenega vpliva na upravičenje druge tožnice in tretjega tožnika, ki je prešlo nanju v trenutku smrti zapustnika AA. Pri tem gre glede na to, da pritožba operira tudi s terminom „odpoved dediščini“ posebej pojasniti, da „odstop dednega deleža“ ni sopomenka „odpovedi dediščini“ (primerjaj 133. člen ZD).

16. Zmotno nadalje pritožba izpostavlja, da bi moralM. P.o prvo sodišče po uradni dolžnosti ugotoviti, kdo so dediči po pokojnem tretje tožniku ter da bi moralo sodišče dedičem tretje tožnika dati možnost, da se izjavijo v pravdi. Tudi dediči pokojnega tretje tožnika BB so namreč postali pravdne stranke s trenutkom njegove smrti (132. člen ZD). Ker je imel tretje tožnik pooblaščenca, kljub njegovi smrti med pravdo pravilno ni prišlo do prekinitve postopka (205. člen ZPP), temveč se je postopek nadaljeval z njegovim pooblaščencem, ki zastopa dediče, dokler mu ti ne prekličejo pooblastila (100. člen ZPP). Navedena okoliščina ima pomen za izrek sodne odločbe, ki se tudi v takšnem primeru glasi na dediče umrle stranke. Dediči namreč niso pravdna stranka šele od formalnega vstopa v pravdo, saj pravdna dejanja opravljajo po pooblaščencu. Ugoditev tožbenemu zahtevku, ko je eden od tožnikov umrl med pravdo, pa je ves čas postopka imel pooblaščenca, zato ne predstavlja kršitve niti po materialnih, niti po procesnih predpisih. Res pa je, kot to utemeljeno izpostavlja pritožba, da mora biti sodba izdana v korist dedičev, ne pa „neznanih dedičev“, kakor je to sodišče odločilo v drugi vrstici tretjega odstavka I. točke izreka. Dediči pokojnega tretje tožnika namreč niso neznani, samo poimensko niso določeni, kar pa je v razlogih sodbe ugotovilo tudi prvo sodišče. Zaradi pravilne uporabe materialnega prava je bilo potrebno ta del sodbe prvega sodišča spremeniti tako, da se beseda „neznanim“ izpusti iz izreka (peta alineja 358. člena ZPP).

17. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da je prvo sodišče materialnopravno napačno ugodilo ugotovitvenemu delu zahtevka, ki je povzet v izreku izpodbijane sodbe v prvih odstavkih I., II. in III. točke. Po 181. členu ZPP namreč ni mogoča ugotovitvena tožba in sodba o ugotovitvi dejstev, temveč je mogoča le tožba z ugotovitvijo pravne posledice, ki izvira iz spornih pravno relevantnih dejstev. S tem, ko se zahteva ugotovitev, da v zapuščino po pokojnem AA spada kupnina od prodaje pokojnikovega stanovanja, ki jo je prejel toženec, prihranki na pokojnikovih bančnih računih, ki jih je dvignil toženec ter kupnina od prodaje pokojnikovega avtomobila, ki je toženec ni izročil zapustniku in je D. S. ni plačala, tožniki zahtevajo ugotovitev dejstev. Procesna predpostavka za dopustnost ugotovitvene tožbe, ki s tem določa vsebino tožbenega predloga, ni izpolnjena. Zaradi pravilne uporabe materialnega prava je bilo potrebno ta del sodbe razveljaviti in del tožbe, s katerim se zahteva ugotovitev dejstev, zavreči (peta alineja 358. člena ZPP).

18. Stališče prvega sodišča, da ne gre za tako imenovano dediščinsko tožbo, je pravilno. S „tožbo na izročitev zapuščine“ se namreč zahteva izročitev tistih stvari in tiste vrednosti zapuščine, ki je v času tožbe obstajala. Tako tožbo je mogoče vložiti le proti osebam, ki imajo stvari in pravice na podlagi zatrjevanega dednopravnega temelja, torej od tistih oseb, ki imajo zapuščino v posesti (141. člen ZD). Zato je pravilno stališče pritožbe, da tožniki napram tožencu nimajo ugotovitvenega zahtevka, da so zakoniti dediči po pokojnem AA. Od toženca namreč ne zahtevajo, da vzpostavi stanje, kakršnega so pridobili s smrtjo zapustnika, ampak zahtevajo vrnitev tistega, kar je toženec prejel na podlagi ničnih pooblastil. Ugotovitev materialnopravnega upravičenja koliko znaša dedni delež stranke pa se neposredno pokriva s tožbenim zahtevkom iz dajatvenega dela tožbe. Sodna praksa in pravna teorija sta že večkrat zavzeli stališče, da pravnega interesa za ugotovitveno tožbo ni, kadar lahko tožeča stranka isti cilj doseže z dajatveno tožbo(2). Ugotovitvena tožba tako ni dopustna, saj tožniki niso izkazali, da bi njihov pravni interes za ugotovitev obstoja pravnega razmerja segal preko konkretnega spornega zahtevka. Ker gre zahtevke, postavljene v nasprotju s prvim in drugim odstavkom 181. člena ZPP, je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti tudi v drugih odstavkih I., II. in III. točke izreka in tožbo v tem delu zavreči (peta alineja 358. člena ZPP).

19. Glede na ugotovitev, da je bil pokojni ob podaji pooblastil poslovno nesposoben, je prvo sodišče materialnopravno pravilno zaključilo, da so pooblastila nična, in ne izpodbojna kot to zmotno trdi pritožba.

20. Pritožba trdi, da toženec prejetega ni dolžan vrniti. Na pravno stališče pritožbe, da je pooblastilo za prodajo stanovanja in sprejem kupnine po vsebini predstavljalo darilno pogodbo, s katero je pokojni tožencu podaril kupnino v višini 6,700.000,00 SIT, velja odgovoriti, da se v primeru, ko naj bi navidezno pogodbo sklenila poslovno nesposobna oseba, ni moč uspešno sklicevati na prikrito pogodbo že zato, ker če pooblastitelj ni bil sposoben izjaviti pravno relevantne volje za nastanek simulirane pogodbe, potem ni bil sposoben izjaviti niti pravno relevantne volje za sklenitev disimulirane pogodbe (prim. 66. člen ZOR).

21. S trditvijo, da tožniki niso dokazali, da je toženec prejel kupnino za stanovanje, pritožba ne more omajati pravilnosti ugotovitve prvega sodišča, da je toženec kot pokojnikov pooblaščenec prejel kupnino za stanovanje v višini 8,000.000,00 SIT, saj je toženec to trditev že v odgovoru na tožbo potrdil. 22. Pritožbena trditev, da je toženec dvige gotovine z bančnih računov zanikal, ni v celoti pravilna, saj je toženec navedel, da je dvignjenih 17.000,00 DEM „prestavil na svojo knjižico“. Tudi na podlagi pritožbene trditve, da tožniki niso dokazali toženčevega dvigovanja denarja ter pritožbenega prikaza dvigov zneskov gotovine, ki jih je opravil sam pokojni, ni moč podvomiti v pravilnost prvostopne ugotovitve, da je toženec kot pooblaščena oseba opravil šestnajst dvigov gotovine s pokojnikovega bančnega računa. Prvo sodišče je to dejstvo namreč ugotovilo na podlagi potrdil o izplačilih št. 1 v prilogi A14, od št. 1 do št. 16 pod prilogo A15, na katerih se nahaja toženčev podpis. Utemeljenosti toženčeve trditve, da na potrdilih o izplačilih ni njegov podpis, katera ni bila podprta s kakšnim dokaznim predlogom, prvemu sodišču ni bilo potrebno ugotavljati, ker so tožniki na to toženčevo trditev eksplicitno navedli, katere dvige z bančnih računov je opravil sam toženec, temu pa toženec ni ugovarjal. 23. Pravilnosti preračuna iz tolarjev ter nemških mark v evre pritožba zgolj s trditvijo, da bi morali tožniki v ta namen predlagati ustreznega izvedenca finančne stroke, ne more izpodbiti.

24. Glede motornega vozila VW Golf, ki je bil v lasti pokojnega AA, je prvo sodišče v celoti sledilo trditvam tožnikov in ugotovilo, da ga je toženec na podlagi pooblastila prodal svoji takratni ženi S. H., ki pa kupnine zanj tožencu ni izročila. Ker je prvo sodišče ugotovilo, da toženec na podlagi ničnega pooblastila ni prejel kupnine, mu zahtevane vrnitve kupnine ni moč naložiti. Zaradi pravilne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 87. člena OZ) je bilo potrebno v tem delu sodbo spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek zavrne (peta alineja 358. člena ZPP).

25. Prvo sodišče je ugotovilo, da je toženec, ki je pokojnikovo stanje dalj časa spremljal, mogel oziroma moral poznati meje njegovih (ne)sposobnosti. Dvoma v to ugotovitev pritožba ne more zasejati z argumentom, da izvedba dokaza z izvedenko psihiatrične stroke ni bila potrebna, ker so bili odgovori na vprašanja, postavljena tej izvedenki, zajeti že v mnenju izvedenca s področja nevrologije. Zato se ob neizpodbiti napadeni ugotovitvi izkaže za pravilnega zaključek prvega sodišča, da je bil toženec kot pridobitelj denarnih sredstev nepošten (214. člen ZOR). Ob dejstvu, da je prvo sodišče ugotovilo, da je bila s prejetimi denarnimi sredstvi sprva kupljena hiša v bližini Š., nato pa hiša v T., ki je v lasti toženca, na drugačen zaključek ne more kazati niti pritožbeno izpostavljena okoliščina, da se dediči niso brigali za pokojnega in da je toženec za pokojnega skrbel. 26. Nagrado za narok dne 25. 1. 2011 je prvo sodišče priznalo v priglašeni višini 600 točk. Zato pritožba neutemeljeno izpostavlja, da bi moralo biti odmerjenih 1.200 točk (prvi odstavek 2. člena ZPP). Pritožbeno izpostavljeno dejstvo, da so si tožniki izbrali odvetnika iz Ljubljane samo po sebi ne more napotovati na sklep, da potni stroški odvetnika za to pravdo niso potreben strošek (prvi dostavek 155. člena ZPP). Ob odsotnosti navedb, zakaj narava mandatnega razmerja med pooblaščencem in pooblastitelji s prebivališči v Ljubljani, Republiki Hrvaški in Žalcu ne opravičuje, da bi se presežek stroškov, ki so nastali zato, ker so si tožniki izbrali odvetnika izven sedeža sodišča, naložil v plačilo tožencu, namreč teh stroškov niso dolžni trpeti sami tožniki, saj bi bilo na ta način poseženo v njihovo ustavno pravico do enakega varstva pravic v postopku pa tudi v pravico do sodnega varstva (22. in 23. člen Ustave). Utemeljeno pa pritožba izpostavlja, da pooblaščencu tožnikov za zastopanje treh strank po 9. členu Odvetniške tarife pripada zgolj 20 % zvišanje in ne 50 % kot je to odločilo prvostopno sodišče. Za zastopanje treh strank nagrada namesto prvostopno odmerjenih 3.287,00 EUR tako znaša 1.314,60 EUR, posledično pa je zato tudi znesek DDV nižji za 433,93 (= 22 % od razlike 1.972,40) EUR. Skupni znesek odmerjenih stroškov tako materialnopravno pravilno znaša 11.573,02 (= 13.979,35 - 1.972,40 - 433,93) EUR.

27. Zaradi spremembe sodbe sodišča prve stopnje je bilo potrebno poseči tudi v prvostopno odločitev o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena in drugi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Doseženi uspeh tožnikov sedaj znaša 63 % (uspeli so z zneskom 49.343,40 EUR od zahtevanih 78.624,83 EUR), toženčev pa 37 %. Tako so tožniki upravičeni do povrnitve pravdnih stroškov v znesku 7.291,00 EUR (= 63 % od odmerjenih 11.573,02 EUR), toženec pa do 3.777,05 EUR (= 37 % od prvostopno odmerjenih 10.208,23 EUR).

28. Pritožba se je izkazala za utemeljeno v delu, ko je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje zaradi pravilne uporabe materialnega prava s sklepom delno razveljaviti in tožbo zavreči, s sodbo pa delno spremeniti (peta alineja 358. člena ZPP). V ostalem delu, v katerem niso bili podani niti uveljavljani razlogi, niti kakšen od razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), se je pritožba izkazala za neutemeljeno. Zato jo je bilo potrebno zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v še izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu, potrditi (353. člen ZPP).

29. Toženec je upravičen tudi do povrnitve potrebnih pravdnih stroškov, sorazmernih pritožbenemu uspehu (drugi odstavek 165. člena, drugi odstavek 154. člena, prvi odstavek 161. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP). Toženčev pritožbeni uspeh znaša 11 %, ker je uspel z zneskom 6.289,43 EUR od izpodbijanih 55.632,83 EUR. Zaradi zavrženja ugotovitvenega dela tožbe kakšni posebni stroški niso nastali, zato ta okoliščina na določitev deleža uspeha ni vplivala (drugi in tretji odstavek 154. člena ZPP).

30. Upoštevaje Odvetniško tarifo potrebni pritožbeni stroški znašajo 853,97 EUR (odmera razvidna iz listovne številke 327 spisa). Glede na pritožbeni uspeh so tako tožniki dolžni tožencu povrniti pritožbene stroške v višini 93,94 EUR (= 11 % od 853,97 EUR). V kolikor tožniki tega zneska pravdnih stroškov v roku za prostovoljno izpolnitev ne bodo povrnili, so od tega zneska dolžni plačati zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (313. člen ZPP; prvi odstavek 299. člena OZ; Načelno pravno mnenje, občna seja VSS, 13.12.2006).

Tožniki niso upravičeni do povrnitve stroška, nastalega jim z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj ta ni doprinesel k rešitvi te zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 240/2012. Op. št. (2): Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 90/1999.