Jedro

Upravičenec do BPP je glavni zavezanec za vračilo stroškov, če je sklenil sodno poravnavo, v kateri se je odpovedal povrnitvi stroškov sodnega postopka in s tem preprečil vstop države v njegov (upnikov) položaj.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 671/2012 z dne 9. 1. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku naložila, da v roku 15 dni po pravnomočnosti odločbe vrne prejeto brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) v znesku 547,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bila tožniku z odločbo z dne 10. 12. 2012 dodeljena BPP za vložitev tožbe ter pravno svetovanje in zastopanje v individualnem delovnem sporu I Pd 1589/2012. V tej zadevi je bila 17. 10. 2013 sklenjena sodna poravnava, na podlagi katere je bil tožnik upravičen dobiti 2.000,00 EUR na račun potnih stroškov za službene poti in dogovorjeno, da stranki poravnave nosita vsaka svoje stroške postopka. To pomeni, da so tožnikovi stroški postopka bremenili proračun Republike Slovenije (RS). Ker je bila dodeljenemu odvetniku izplačana nagrada v višini 547,10 EUR, je tožnik dolžan povrniti RS omenjene stroške (48. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči, v nadaljevanju ZBPP).

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da mu je bivši delodajalec res nakazal 2.000,00 EUR, ki pa se ne bi smeli šteti kot njegov dohodek, saj gre za povračilo stroškov prevoza na delo oziroma potnih stroškov za službene poti. Z nakazanim zneskom ni mogel razpolagati, saj ga je banka na podlagi pravnomočnih sklepov o izvršbi takoj nakazala upravičenki do zakonite preživnine za njegova otroka. Poudarja, da še vedno spada med socialno ogrožene, saj ne prejema nobenih dohodkov, poleg tega pa mora mesečno plačevati tudi zakonito preživnino. Kljub nakazanemu znesku še vedno spada med upravičence za dodelitev BPP, toženka pa bi morala pri izdaji izpodbijane odločbe preučiti te kriterije. Meni še, da je izpodbijana odločba v nasprotju s prepovedjo ponižujočega oziroma nečloveškega ravnanja „v smislu minimalnih socialnih pogojev za preživetje“ iz 18. člena Ustave RS. Predlaga naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in ga oprosti plačila stroškov tega postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da dejstvo, da tožnik z nakaznimi sredstvi ni mogel razpolagati, ker so bila prenakazana v izvršilnem postopku za plačilo zakonite preživnine, ne vpliva na njegovo dolžnost vrnitve prejete BPP. Zakon v zvezi s tem ne predvideva nikakršnih omejitev razen te, da od upravičenca ne sme terjati več, kot je v postopku dejansko dobil (tretji odstavek 48. člena ZBPP). Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Iz predloženih upravnih spisov izhaja, da je toženka po izplačilu stroškov izvajalcu BPP (odvetniku mag. A.A.) opravila poizvedbe pri B. d.d. iz Ljubljane, ali je kot dolžnik iz sodne poravnave z dne 17. 10. 2013 v zadevi I Pd 1589/2012 upravičencu do BPP kot upniku plačal dolg (2.000,00 EUR). Na podlagi prejetega pritrdilnega odgovora in predložene kopije potrdila o plačilu je toženka izdala izpodbijano odločbo. Pred tem tožniku ni dala možnosti, da se o ugotovljenih dejstvih ter o stališču, da je zaradi sklenjene sodne poravnave, s katero se je odpovedal povrnitvi svojih stroškov postopka, dolžan te povrniti državi iz svojih sredstev. S tem je bila storjena absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki je podana, če stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Če bi tožnik to možnost imel, bi se toženka v izpodbijani odločbi opredelila do okoliščin, na katere se tožnik sklicuje šele v tožbi (o tem, da je šlo za povračilo potnih stroškov in da z nakazanimi sredstvi ni mogel razpolagati), toženka pa nanje odgovarja v odgovoru na tožbo.

Ob tem bi se lahko opredelila tudi do tega, ali povrnitev stroškov v enkratni višini v roku 15 dni od pravnomočnosti odločbe ne posega v tožnikov socialni položaj do te mere, da ogroža njegove minimalne socialne pogoje za preživetje, zaradi česar bi bilo primerno določiti povračilo omenjenih stroškov v daljšem časovnem obdobju (v obrokih). Pri tem je namreč mogoče smiselno uporabiti tretji odstavek 43. člena ZBPP, po katerem organ odloči o načinu in času vračila neopravičeno prejete BPP, torej tudi o možnosti vračila zneska v obrokih. Ne glede na omenjeno določbo pa je v skladu s četrtim odstavkom istega člena mogoče na predlog upravičenca skleniti s pristojnim organom za BPP pisni dogovor o načinu vračila, pri čemer se upošteva višina lastnega dohodka upravičenca in njegov socialni položaj.

Glede na tožnikove navedbe, da še vedno izpolnjuje pogoje za dodelitev BPP, pa sodišče pojasnjuje, da v obravnavanem primeru izpodbijana odločba ni bila izdana zato, ker teh pogojev ne bi izpolnjeval, ampak zato, ker je država upravičena do povračila stroškov sodnega postopka, kadar so bili ti dosojeni upravičencu za BPP. Upoštevati je namreč treba, da je RS z dodelitvijo BPP in vnaprejšnjemu kritju stroškov iz proračuna (npr. za zastopanje po odvetniku), upravičencu omogočila dostop do sodišča. Zato je upravičena do povračila teh stroškov na način, da vstopi v položaj upravičenca do BPP, kadar mu mora nasprotna stranka povrniti stroške sodnega postopka – stroške, ki jih dejansko ni trpel upravičenec ampak proračun.

ZBPP namreč v 46. členu določa, da terjatev upravičenca do BPP proti nasprotni stranki iz naslova stroškov postopka (v konkretnem primeru stroškov postopka v zadevi I Pd 1589/2012), ki jih je sodišče prisodilo v korist upravičenca, preide na RS, in sicer do tiste višine, v kateri so bili stroški izplačani iz naslova BPP (prvi odstavek). S prehodom terjatve na RS vstopi ta v razmerju do nasprotne stranke v sodnem postopku v položaj upnika – upravičenca do BPP (drugi odstavek istega člena).

Kadar pa je v zadevi sklenjena sodna poravnava, v kateri se upravičenec do BPP odpove povrnitvi svojih stroškov (ker jih bo nosil sam), pa je treba v skladu z ustaljeno upravnosodno prakso uporabiti prvi odstavek 48. člena ZBPP. Ta določa, da če je upravičenec delno ali v celoti uspel v postopku in je na podlagi pravnomočne odločbe sodišče ali na podlagi sodne poravnave pridobil premoženje oziroma dohodke, je dolžan povrniti RS tudi razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova BPP in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka oziroma zneskom, ki ga je RS izterjala od nasprotne stranke v skladu z 46. členom tega zakona.

Navedeno pomeni, da je upravičenec do BPP glavni zavezanec za vračilo stroškov, če je sklenil sodno poravnavo, v kateri se je odpovedal povrniti stroškov sodnega postopka in s tem preprečil vstop države v njegov (upnikov) položaj (tako tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi X Ips 141/2007). V tem primeru je te stroške dolžan plačati iz prisojenega zneska, pod pogojem, da je bil ta tudi plačan.

Ker je sodišče ugotovilo, da je tožba utemeljena, jo je v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek istemu organu (tretji odstavek istega člena). Ker se taksa v postopkih odločanja o dodelitvi BPP ne plačuje (četrti odstavek 10. člena Zakona o sodnih taksah, ZST-1), drugi stroški, ki bi jih bil dolžan nositi tožnik, pa v postopku niso nastali, sodišče ni odločalo o tožnikovem predlogu za oprostitev plačila stroškov tega postopka.