Jedro

Če tožnik z izdajo začasne odredbe zahteva prepoved bodočega dovažanja stvari in na spornem prostoru že ležijo stvari, ne gre za nenadomestljivo škodo in ni podan pogoj za izdajo začasne odredbe.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdita sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

S sklepom z dne 19.1.1998 je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru toženca in sklep o začasni odredbi razveljavilo. S sklepom z dne 12.7.1999 je sodišče prve stopnje prekinilo postopek do pravnomočne rešitve zadeve, ki se vodi pod opr.št. I P 238/94. Zoper oba sklepa se pritožuje tožnik, ki v pritožbah predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovima pritožbama ter izpodbijana sklepa razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi zoper sklep o razveljavitvi izdane začasne odredbe tožnik navaja, da sta podana oba pogoja za izdajo začasne odredbe - verjetnost terjatve in verjetnost nastanka nenadomestljive škode. Tožnik vztraja na tem, da odkar je toženec na njegovo parcelo naložil material, ne more voziti v silos, ne more obračati in mu nastaja nenadomestljiva gospodarska škoda. S predlagano začasno odredbo tožnik varuje interese, ki se ne morejo izraziti le v denarju, saj mu je onemogočeno oziroma otežkočeno kmetovanje. Sodišče tega ni ugotavljalo in je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zaključki sodišča, da tožnik postavlja ovire, so pavšalni. Ker sodišče ni verjelo tožniku, bi moralo opraviti ogled na kraju samem. Tudi iz spisov I P 188/94, I P 836/93 in I P 106/94 ne izhaja, da bi tožnik sam postavljal neke ovire.

Toženec s svojim ravnanjem vedno bolj prestavlja traso služnostne poti in zaradi tega tožnik ne more uporabljati silosa, ki stoji že od leta 1971. S predlagano začasno odredbo toženec ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki nastajajo tožniku, oziroma tožencu ne bi nastala nikakršna škoda. Začasna odredba je potrebna tudi zaradi dolgotrajnosti postopka, saj je bila tožba vložena že leta 1995. Začasna odredba je edino sredstvo, s katerim se bo lahko tožnik v primeru toženčeve nadaljnje samovolje branil pred tožencem.

V pritožbi zoper sklep o prekinitvi postopka tožnik navaja, da meni, da niso podani pogoji iz člena 213 ZPP, saj mu je sodišče vzelo možnost pritožbe zoper sklep o začasni odredbi, saj dokler traja prekinitev postopka, sodišče ne more opravljati nobenih pravdnih dejanj. Odločitev je vsaj preuranjena, če ne pravno zmotna. Če je sodišče menilo, da je potrebno postopek prekiniti, bi lahko to storilo šele po tem, ko bi postal sklep o začasni odredbi pravnomočen. Tožnik tudi sicer meni, da ni pogojev za prekinitev, saj je tožnik že dokazal predpostavke za negatorno tožbo in bi lahko sodišče zadevo že zaključilo.

Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi zoper začasno odredbo: Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno ugotavlja pogoje za izdajo začasne odredbe (v času izdaje izpodbijanega sklepa veljavnega člena 267 ZIP). Ob tem, ko tožnik z začasno odredbo zahteva prepoved dovažanja stvari v bodoče, že iz teh razlogov tožniku ne nastaja nikakršna nenadomestljiva škoda, saj z začasno odredbo ne zahteva odstranitev materiala, ki naj bi ga nastavil toženec, temveč prepoved bodočega dovoza in so že zaradi tega irelevantne trditve o nenadomestljivi škodi, ki mu nastaja, ker ne more voziti v silos in obračati vozil. V izvedenih dokazih je imelo sodišče prve stopnje tudi dovolj podlage, da je ugotovilo, da ne more tožniku nastajati nenadomestljiva škoda, ko zahteva odstranitev stvari, ki leže na spornem prostoru že več let in je tudi logičen zaključek, da mu zaradi tega ne verjame, da ni mogel spraviti krme v silos in da ni mogel obračati s traktorjem. Dejansko stanje je dovolj razčiščeno glede na navedeno in v tej fazi postopka ni potrebno opraviti ogleda, kot predlaga tožnik v pritožbi. Nasprotne pritožbene trditve o tem ne morejo prepričati. Glede na vsebino predlagane začasne odredbe je irelevantno, ali bi toženec s predlagano začasno odredbo utrpel kakšno škodo. Dolgotrajnost postopka ne vpliva na odločanje o utemeljenosti začasne odredbe.

O prekinitvi postopka: Sodišče prekine postopek, če sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja (čl. 213/1 tč. 1 ZPP). Ker je utemeljenost tožbenega zahtevka odvisna tudi od vprašanja, ali je mati pravdnih strank tožencu podarila del sporne parcele št. 579/1 in je bila o tem že pred vložitvijo te tožbe vložena tožba, ki teče pod opr. št. I P 238/94, je odločitev sodišča o prekinitvi postopka pravilna.

Neutemeljena je trditev v pritožbi, da je tožniku sodišče vzelo možnost pritožbe zoper začasno odredbo, saj je o ugovoru odločalo pred tem 19.1.1998, čeprav je nedopustno dolgo preteklo do pismene izdelave sklepa. Okoliščina, da sodišče prekine postopek in v tem času sodišče ne more opravljati pravdnih dejanj, ne velja za postopek zavarovanja, saj sodišče začasne odredbe lahko izda celo pred uvedbo postopka, med postopkom in po koncu postopka (člen 267 ZIZ).

Neutemeljena je nadaljnja trditev, da ni pogojev za prekinitev postopka, ter bi moralo sodišče že odločiti o glavni stvari, ko pa o tem, kdaj je zadeva zrela za odločitev, pove sodišče in ne stranka.

Zaradi tega mnenje stranke ni odločilno in ne vpliva na pravilnost izpodbijanega sklepa.

Glede na navedeno je bilo obe pritožbi zavrniti kot neutemeljeni in potrditi sklepa sodišča prve stonje (člen 380, točka 2 ZPP).

Določbe ZPP/77-90 so uporabljene na podlagi določbe člena 498 Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99).