Jedro

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja le, da pogoj za pridobitev pravice do delnega povračila nadomestila plače, določen v 3. alineji prvega odstavka 15. člena ZIUPGT, ni izpolnjen. Gre za zgolj pavšalno navajanje pravne podlage, zaradi česar izpodbijani sklep ni ustrezno obrazložen.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijani sklep se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrnila vlogo tožeče stranke za uveljavljanje pravice do delnega povračila nadomestila plače za skrajšani delovni čas za zaposlene delavce za polni delovni čas, ki jim je delodajalec (tj. tožeča stranka) odredil delo s skrajšanim delovnim časom. Iz obrazložitve izhaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da tožeči stranki opravljanje gospodarske dejavnosti ni bilo neposredno omejeno ali onemogočeno s predpisi Vlade Republike Slovenije v obdobju, za katerega delodajalec uveljavlja pravico do delnega povračila nadomestila plače, kar pomeni, da pogoj za pridobitev pravice do delnega povračila nadomestila plače, določen v 3. alineji prvega odstavka 15. člena Zakona o interventnih ukrepih za pomoč gospodarstvu in turizmu pri omilitvi posledic epidemije COVID-19 (v nadaljevanju ZIUPGT) ni izpolnjen, zato je tožena stranka odločila, kot kot je razvidno iz izreka izpodbijanega sklepa.

2. Tožeča stranka se z izpodbijanim sklepom ne strinja in vlaga tožbo v tem upravnem sporu. Navaja, da je zaradi ukrepov za omilitev in odpravo posledic epidemije COVID-19 uveljavljala pravico do delnega subvencioniranja skrajšanega polnega delovnega časa za zaposleno delavko, ki ji je z odredbo z dne 1. 7. 2021 odredila začasno delo s krajšim delovnim časom do 30. 9. 2021. Do 30. 6. 2021 je tožeča stranka bila upravičena do delnega subvencioniranja po sklepu o dodelitvi subvencije št. 11069-2691/2021-3 z dne 20. 1. 2021. Tožeča stranka je pri toženi stranki vložila vlogo za delno povračilo nadomestila plače za skrajšani delovni čas na podlagi ZIUPGT po objavljenem obrazcu na spletni strani tožene stranke. Navaja, da je že v dopolnitvi na poziv pojasnila, da ima zaposleno eno delavko, ki ji ne more zagotoviti dela za polni delovni čas, zaradi posledic epidemije in ukrepov, ki veljajo na področju sodne in upravne dejavnosti, na katere je večinoma neposredno vezan, saj je navedena sodna in upravna oblast delovala še vedno v omejenem obsegu. Delavki je bilo po Zakonu o interventnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic epidemije COVID-19 (v nadaljevanju ZIUOOPE) z odredbo o začasnem delu s skrajšanim delovnim časom z dnem 1. 7. 2021 odrejeno delo v skrajšanem delovnem času, ki se je od 1. 7. 2021 do 30. 9. 2021 v celoti izvajalo oziroma se še sedaj izvaja. Namen zakonodajalca je ohranitev delovnih mest zaradi posledice epidemije do 30. 9. 2021 z možnostjo podaljšanja, najdlje do 31. 12. 2021. Ukrep po ZIUPGT oziroma ukrep ZIUPGT oziroma t.i. PKP 9, z veljavnostjo 14. 7. 20021, pa je le še dodatno namenjen pomoči gospodarstvu in turizmu, te dejavnosti pa mi ne opravljamo. ZIUPGT ni razveljavil predpisa ZIUOOPE, ki še vedno velja. ZIUPGT bi v prehodnih in končnih določilih moral imeti določilo, da z dnem uveljavitve ZIUPGT preneha veljati ZIUOOPE. Če poznejši zakon ne razveljavlja prejšnjega, je prejšnji še vedno v veljavi, kar je zavedlo tožečo stranko, predvsem pa vse delodajalce, zaradi objavljenega obrazca na podlagi predpisa ZIUPGT. Tožena stranka je vlogo tožeče stranke obravnavala in o njej odločila šele 22. 9. 2021. Zavlačevanje z vlogo, ki omejuje pravico do dela delavca in ga postavlja v negotov položaj, je nedopustno. Delavka je delo opravljala po odredbi s skrajšanim delovnim časom, delodajalec oziroma tožeča stranka pa za to ni prejela nobenega nadomestila, čeprav je ohranila delovno mesto delavke za polni delovni čas. Kljub temu, da je Ustavno sodišče RS že ugotovilo neustavnost odločb 39. člena Zakona o nalezljivih boleznih (v nadaljevanju ZNB), kakor tudi na njem sprejetih vladnih odlokov, je neustavna tudi prehodna in končna določba ZIUPGT, ki v prehodnih določbah ne razveljavlja ZIUOOPE, ki je še vedno v veljavi. Tako je podana tudi kršitev 14. in 22. člena Ustave RS, pri tožeči stranki, kakor tudi pri številnih drugih delodajalcih, ki so sledili navodilom tožene stranke, pri uveljavljanju pravic do delnega subvencioniranega skrajšanega polnega delovnega časa. Glede na vse navedeno tožeča stranka predlaga sodišču, da izvede predlagane dokaze in razsodi, da se izpodbijani sklep razveljavi in da je tožeča stranka upravičena do delnega subvencioniranja skrajšanega polnega delovnega časa za čas od 1. 7. 2021 do 30. 9. 2021, s stroškovno posledico.

3. Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis. V odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pravnih razlogih ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Tožena stranka je tožeči stranki res da izdala sklep št. 11069-16464/2021-5, s katerim je zahtevek tožeče stranke zavrnila. S tem je res da storila napako, saj bi morala predhodno preizkusiti ali je tožeča stranka vlogo za delno povračilo nadomestila plač za skrajšani delovni čas vložila v roku, ki ga določa 19. člen ZIUPGT. Tožeča stranka je vlogo vložila 21. 7. 2021, delavki pa je odredila skrajšani delovni čas z dnem 1. 7. 2021 in bi tako morala vlogo oddati 16. 7. 2021, kar pomeni, da je vlogo oddala po poteku roka, ki ga določa za vložitev vloge predhodno navedeni člen ZIUPGT. Ta rok je prekluziven, tako da je vlogo tožeča stranka vložila prepozno in bi iz tega razloga tožena stranka dejansko morala zahtevek tožeče stranke zavreči. Dalje navaja, da se ne strinja z navedbo tožeče stranke, da ZIUPGT ne razveljavlja določb ZIUOOPE. Dejstvo je, da ima ukrep skrajšanega delovnega časa po določbah ZIUOOPE določen rok trajanja do 31. 12. 2020. V skladu s 6. členom Zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 (v nadaljevanju ZZUOOP) se je ta rok s sklepom Vlade RS podaljšal še za največ šest mesecev, vendar ne dlje kot do 30. 6. 2021. Ukrep skrajšanega delovnega časa je tako prenehal veljati z dnem 30. 6. 2021, razen za delodajalca po določbah ZIUPGT. Tožeča stranka v tožbi že sama navaja, da so ukrepi po ZIUPGT namenjeni gospodarstvu in turizmu, kar pa ta ne opravlja, tako da je njen zahtevek neutemeljen.

**K I. točki izreka:**

4. Tožba je utemeljena.

5. V tem upravnem sporu se presoja s tožbo izpodbijani sklep, s katerim je tožena stranka sprejela odločitev o zavrnitvi vloge tožeče stranke za uveljavljanje pravice do delnega povračila nadomestila plače za skrajšani delovni čas za zaposlene delavce za polni delovni čas, ki jim je tožeča stranka kot delodajalec odredila delo s skrajšanim delovnim časom.

6. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožeča stranka uveljavljala pravico do delnega povračila nadomestila plač za skrajšani delovni čas za zaposleno delavko za polni delovni čas, ki ji je tožeča stranka odredila delo s skrajšanim delovnim časom, za katerega ji tožena stranka ni priznala pravice do delnega povračila izplačanih nadomestil plač. Prav tako ni sporno, da je tožeča stranka vložila vlogo za delno povračilo nadomestila plače za skrajšani delovni čas na podlagi ZIUPGT po objavljenem obrazcu na spletni strani tožene stranke. Sporno pa je ali ZIUPGT razveljavlja določbe ZIUOOPE ali je ukrep skrajšanega delovnega časa prenehal veljati z dnem 30. 6. 2021, razen za delodajalca po določbah ZIUPGT, kot to navaja tožena stranka. Sporno je tudi ali bi tožena stranka morala uporabiti pri presoji upravičenosti pravice do povračila nadomestila plače za skrajšani delovni čas določila ZIUPGT ali ZIUOOPE.

7. Za pošten postopek je bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti in interesi so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskega, kot tudi glede pravnih vidikov zadeve. Navedeno lahko poda samo, kolikor je akt v nekem upravnem postopku ustrezno obrazložen, saj je v nasprotnem primeru kršena njegova pravica do pravnega varstva iz 25. člena Ustave RS. Predvsem v enostopenjskih postopkih, kot je obravnavani, mora obrazložitev organa izpodbijane odločbe zadostiti pogojem iz 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Slednji določa, da mora biti upravna odločba obrazložena tako, da obsega: 1. razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; 2. ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; 3. razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; 4. navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; 5. razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in 6. razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank.

8. V konkretnem primeru iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja le, da pogoj za pridobitev pravice do delnega povračila nadomestila plače, določen v 3. alineji prvega odstavka 15. člena ZIUPGT ni izpolnjen, zato je tožena stranka odločila, kot je razvidno iz izreka izpodbijanega sklepa. Gre za zgolj pavšalno navajanje pravne podlage. Druge pravne podlage za svojo vsebinsko odločitev tožena stranka v izpodbijanem aktu ni navedla; navedla je le še pravno podlago za odločitev o stroških in o taksi. Izpodbijani sklep posledično ni obrazložen, saj ne vsebuje razlage zahtevkov strank in njihovih navedb o dejstvih, niti dokazov na katere opira ugotovljeno dejansko stanje, prav tako ne vsebuje razlogov odločilnih za presojo posameznih dokazov niti razlogov, ki so glede na ugotovljeno dejansko stanje narekovali sprejetje izpodbijane odločitve. To pa po presoji sodišča predstavlja bistveno pomanjkljivost izpodbijanega sklepa, ki onemogoča preizkus njegove zakonitosti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Zaključka tožene stranke, da tožeči stranki pravica do delnega povračila nadomestila plače za skrajšani delovni čas za zaposlene delavce za polni delovni čas, ki jim je delodajalec odredil delo s skrajšanim delovnim časom, namreč ni mogoče preizkusiti, če organ ne navede: razlogov, ki so odločilni za presojo posameznih dokazov (3. točka prvega odstavka 214. člena ZUP); razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo (5. točka prvega odstavka 214. člena ZUP); razlage zahtevkov strank in navedb o dejstvih (1. točka prvega odstavka 214. člena ZUP); dokazov na katere je oprlo ugotovljeno dejansko stanje (2. točka prvega odstavka 214. člena ZUP). Zgoraj navedeno pomeni, da obrazložitev sklepa nima vseh elementov, ki jih upravni akt, s katerim je odločeno o pravici stranke, mora vsebovati.

9. Pomanjkljive obrazložitve pa tožena stranka ne more nadomestiti z navedbami v odgovoru na tožbo v upravnem sporu, kot je to deloma storila v obravnavani zadevi, s tem ko je navedla, da bi morala predhodno preizkusiti ali je tožeča stranka vlogo za delno povračilo nadomestila plač za skrajšani delovni čas vložila v roku, ki ga določa 19. člen ZIUPGT. Navaja, da je tožeča stranka vlogo vložila 21. 7. 2021, delavki pa je odredila skrajšani delovni čas z dnem 1. 7. 2021 in bi tako morala vlogo oddati 16. 7. 2021, kar pomeni, da je vlogo oddala po poteku roka, ki ga določa za vložitev vloge predhodno navedeni člen ZIUPGT. Prav tako, da so ukrepi po ZIUPGT namenjeni gospodarstvu in turizmu, kar pa tožeča stranka ne opravlja, tako da je njen zahtevek neutemeljen. Odločilne pravne in dejanske razloge za sprejeto odločitev mora namreč organ navesti v obrazložitvi svoje odločbe.1

10. Ker je izpodbijana odločba neobrazložena v smislu zgoraj navedenega, se slednje ne da preizkusiti in je podana bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je zato v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani sklep pa odpravilo. V skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 je zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral le-ta odpraviti navedeno kršitev.

11. Tožena stranka je predlagala, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in sodišče samo odloči o zadevi. Sodišče v sporu polne jurisdikcije odloči le tedaj, ko je s tožbo zahtevana odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi, kadar zakon tako določa ali če je zaradi narave pravice oziroma zaradi varstva ustavne pravice to potrebno (7. člen ZUS-1). Pogoje za odločanje v sporu polne jurisdikcije določata prvi odstavek 65.člena ZUS-1 in prvi odstavek 7. člena ZUS-1. Upravno sodišče sme na podlagi navedenih določb o upravni zadevi odločiti, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje. Iz besedila te določbe izhajata torej dva pogoja, in sicer da narava stvari to dopušča in da je dejansko stanje ugotovljeno, v nasprotnem primeru bo sodišče nezakoniti akt odpravilo (oziroma ugotovilo njegovo nezakonitost) in zadevo vrnilo upravnemu organu v ponovni postopek ter odločanje tudi v primerih, ko bo pravno odločilna dejstva samo ugotavljalo na glavni obravnavi.2

12. Sodišče je v obravnavani zadevi odločilo na seji in ni opravilo glavne obravnave, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in podatkov spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

**K točki II. izreka:**

13. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijan akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Po določilu drugega odstavka 3. člena tega Pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 EUR, ki jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.

14. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude. Tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13.12.2006).

1 Tako sodbe UPRS I U 1918/2020 z dne 18. 12. 2008, II U 74/2019 z dne 2. 9. 2021, II U 72/2019 z dne 22. 9. 2021, II U 2019/2021 z dne 3. 11. 2021 in II U 220/2021 z dne 13. 10. 2021. 2 Dobravec Jalen, M., Domjan Pavlin, B., Faganel, M., Golob, P., Kerševan, E., Pirnat, R., Smrekar, N., Steinman, T., Štucin, Z., Žuber, B., Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2019, stran 370.