Jedro

Po poteku roka za izpolnitev pogodbe se pogodbi nezvesta stranka ne more več sklicevati na spremenjene okliščine.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče naložilo toženi stranki (oziroma tožeči po nasprotni tožbi v nadaljnjem besedilu: tožena stranka), da izprazni stanovanje, se iz njega izseli ter ga prostega oseb in stvari izroči tožeči stranki vse v roku 15 dni pod izvršbo.

Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, s katerim je tožeča stranka po nasprotni tožbi zahtevala razveljavitev kupoprodajne pogodbe z dne 18.2.1993 med R.K.(tožencem) in M.V. (tožnico) pa je prvostopno sodišče zavrnilo. Tožencu je tudi naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka. Navaja, da sodišče prve stopnje ni razsikalo okoliščin, na podlagi katerih je prišlo do sklenitve kupoprodajne pogodbe med njim in tožnico, da dejansko stanje v smeri odstopa od pogodbe in dejanskega lastništva stanovanja sploh ni bilo ugotovljeno, saj sta lastnika stanovanja toženčeva starša in je bila sklenjena darilna pogodba med njimi le navidezna.

Pritožnik zatrjuje, da nima sporna kupoprodajna pogodba nobenega pravnega učinka, saj toženec ne more prodati nečesa, na čemer nima lastninske pravice.

Pritožnik tudi očita prvostopnemu sodišču, da je nepravilno odmerilo stroške postopka, saj tožnica niti v tožbi, niti pozneje ni navedla vrednosti spornega predmeta, sodišče pa je nekritično, kar od višine kupnine za stanovanje odmerilo stroške postopka.

Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila in predlagala njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe je prišlo pritožbeno sodišče do zaključka, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Predvsem ni podana nobena bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 2. odstavku 354. člena ZPP, saj pritožbeno sodišče ni ugotovilo, da bi bili razlogi sodbe v nasprotju z izrekom, če pa ima pritožba v mislih relativno bistveno kršitev iz 1. odstavka tega člena, pa preizkusa sodbe v tej smeri ne more izposlovati, saj teh kršitev Zakona o pravdnem postopku ni obrazložila.

Tudi glede ugotovitve dejanskega stanja pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov. Sodišče je vsa pravno relevantna dejstva dovolj natančno ugotovilo, kaj več pa ni bilo dolžno ugotavljati. Toženec zatrjuje, da ni bil lastnik stanovanja, ker naj bi šlo za navidezno pogodbo med njim in materjo, vendar pritožbeno sodišče sledi razlogom prvostopne sodbe o tem, dodaja pa, da je bil namen L.R., da proda stanovanje povsem jasno izkazan, le-da se je iz za to pravdo nepomembnih razlogov poslužila darilne pogodbe. Tožnici ni mogoče odrekati poštenosti, če sta bila toženec in njegova mati tista, ki sta se skušala izogniti plačilu davščin.

Tudi očitek, da sodišče ni ugotovilo, kdaj je prišlo do odstopa od kupoprodajne pogodbe, ni na mestu, saj se tožena stranka ne more sklicevati na spremenjene okoliščine, ki so nastale po izteku roka, določenega za izpolni njene obveznosti (3. odstavek 133. člena Zakona o obligacijskih razmerjih). Ni namreč mogoče iti mimo aneksa, ki predpostavlja sklenjeno pogodbo in ki je bil sklenjen že po roku za izpolnitev pogodbe s strani tožene stranke.

Tudi odločitev o stroških postopka je pravilna, saj gre po eni strani za izpolnitev pogodbe, na kar kaže tudi zahtevek iz nasprotne tožbe, ki ga je toženec vložil zato, da bi preprečil s tožbo predlagano sodbo. Tožbeni zahtevek iz tožbe je torej samo navidez izpraznitveni.

Iz zgoraj navedenih razlogov je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

V skladu z določbo 1. odstavka 166. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo tudi o stroških, ki so tožeči stranki nastali z odgovorom na pritožbo. Tožeča stranka jih je dolžna trpeti sama, saj glede na stanje stvari in vsebino odgovora na pritožbo teh stroškov ni mogoče šteti za potrebne (1. odstavek 155. člena ZPP).