Jedro

Odškodninska terjatev za neizkoriščene proste dni pomeni terjatev iz delovnega razmerja, ki zastara v roku petih let. Obveznost se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škoda, tako da tožnik zakonske zamudne obresti utemeljeno vtožuje od vrnitve z misije, na kateri ni koristil prostih dni, sodišče pa je ob upoštevanju ugovora zastaranja tožene stranke zakonske zamudne obresti pravilno dosodilo za čas od treh let pred vložitvijo tožbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku tožnika, da mu je tožena stranka dolžna izplačati 1.637,44 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 1. 2006 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo (1. točka izreka) in da mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka v višini 246,09 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni oziroma jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka. V pritožbi navaja, da je po prvem odstavku 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, 40/2007) odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Tožnik je za škodo in njenega povzročitelja izvedel najkasneje prvi dan, ko počitka po svojih navedbah ni mogel izkoristiti, torej v mesecu oktobru 2003, najkasneje pa, ko se je vrnil iz tujine t.j. 18. 4. 2004 in mu je takrat bil znan celoten obseg škode. Glede na navedeno je po mnenju tožene stranke zahtevek tožnika, v času vložitve tožbe, v celoti zastaran. Sodišče pa je napačno uporabilo materialno pravi tudi glede teka zamudnih obresti od glavnice, saj tožena stranka dne 8. 1. 2006 sploh ni bila pozvana k plačilu odškodnine. Ker sporna pravica ne izhaja iz odločbe o plači, je potrebno tožeči stranki šele priznati to pravico, zato je lahko tožena stranka prišla v zamudo šele, ko je bila pozvana, to pa je z vložitvijo zahteve za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja, ki jo je tožnik vložil dne 7. 11. 2008. OZ v 299. členu namreč določa, da pride tožnik v zamudo, ko je upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti zahteva od dolžnika, naj izpolni svojo obveznost. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350 člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasled.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Zmotno je pritožbeno stališče, da v konkretnem primeru pride v poštev prvi odstavek 352. člena OZ, ki določa, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Res je sicer, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi vtoževani in dosojeni znesek opredeljuje kot nadomestilo oziroma odškodnino za neizkoriščene proste dni, čeprav je tožnik naravo te terjatve opredelil kot odškodnino, kar je pravilno tudi po stališču pritožbenega sodišča. Vendar pa navedeno poimenovanje v nobenem primeru ne vpliva na tek zastaranja, kakor zmotno meni tožena stranka. Tudi odškodninska terjatev za neizkoriščene proste dneve pomeni terjatev iz delovnega razmerja v smislu določbe 206. člena ZDR, te pa zastarajo v roku petih let. Določba prvega odstavka 184. člena ZDR, da mora delodajalec škodo, ki je bila delavcu povzročena pri delu ali v zvezi z delom, povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, ne pomeni, da se glede odškodninskih terjatev zastaranje presoja na podlagi določbe 352. člena OZ, saj je to vprašanje za vse terjatve iz delovnega razmerja urejeno v citiranem 206. členu ZDR. Določba 184. člena ZDR pomeni, da je delodajalec delavcu odgovoren za vso škodo, ki mu je nastala zaradi krivde delodajalca ali zaradi njegove objektivne odgovornosti, kakor to določajo splošna pravila civilnega prava. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da tožnikov zahtevek še ni zastaran, saj od nastanka škode pa do vložitve tožbe še ni poteklo pet let. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka ravnala protipravno, ko tožniku ni omogočila dneva tedenskega počitka v času, ko je bil tožnik na misiji. Drugi odstavek 8. člena pravilnika namreč povsem jasno določa, da pripadniku stalne sestave Slovenske vojske v času opravljanja nalog v tujini pripada en dan tedenskega počitka, ki ga lahko izkoristi izključno na območju države, v kateri opravlja naloge. Ob ugotovitvi, da tožniku tak počitek ni bil omogočen, je sodišče prve stopnje ravnanje tožene stranke utemeljeno opredelilo kot protipravno, zaradi česar je tožena stranka tožniku dolžna plačati odškodnino za vsak neizkoriščeni prosti dan v višini vrednosti enega dne, ki jo je tožnik izračunal tako, da je mesečno plačo delil s številom 30, kar je za toženo stranko bolj ugodno, kot če bi upošteval dopustno število delovnih dni.

Zmotno je pritožbeno stališče, da tožena stranka ni mogla priti v zamudo, preden je bila pozvana na plačilo. V skladu s 165. členom OZ se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Navedeno pomeni, da tožnik zakonske zamudne obresti utemeljeno vtožuje od vrnitve z misije, sodišče prve stopnje pa je ob upoštevanju ugovora zastaranja, te zamudne obresti pravilno dosodilo le za čas od treh let pred vložitvijo tožbe (od 8. 1. 2006 dalje). Res je, da glede tega vprašanja sodna praksa pritožbenega sodišča ni enotna. V sodbi opr. št. Pdp 1217/09 z dne 21. 1. 2010 je bilo glede istovrstnega zahtevka zavzeto stališče, da je tožena stranka prišla v zamudo šele potem, ko je bila pozvana k izpolnitvi obveznosti. V sodbi opr. št. Pdp 1242/2009 z dne 13. 1. 2010 pa je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da gre za uveljavljanje odškodnine za materialno škodo, ki se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Po prepričanju razpravljajočega senata je pravilno slednje stališče, sicer pa ima tožena stranka možnost, da v takšnem primeru poda predlog za dopustitev revizije.

Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi pa tudi ne tisti na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).