Jedro

Pri izvršitvi inšpekcijskih odločb se javna korist predpostavlja, saj se inšpekcijsko nadzorstvo, od začetka do konca postopka, izvaja zato, da se ugotovi izvajanje zakonov in drugih predpisov. Vse, kar je pomembno za ugotovitev pogojev za izdajo začasne odredbe, mora tožnik v zahtevi navajati in vsaj verjetno izkazati z ustreznimi dokazi.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije št. U 1190/98-5 z dne 20.1.1999.

Obrazložitev

V upravnem sporu je izpodbijana odločba z dne 2.6.1998, s katero je tožena stranka odpravila 3. alineo 2. točke odločbe prve stopnje z dne 28.10.1997 in jo nadomestila z novo, sicer pa pritožnikovo pritožbo zavrnila. Z navedeno odločbo prve stopnje je urbanistična inšpektorica Inšpekcije za prostor, Enote K., Izpostave R. po 1. točko izreka odločila, da mora pritožnik odstraniti pravokotno frčado z okensko odprtino velikosti 2.30 x 0.80 m2, strešno okno velikosti 1.0 x 1.0 m, toplotno izolacijo in lesen opaž na stropu in stenah, parket in inštalacije za ogrevanje v delu podstrehe stanovanjske hiše na zemljišču s parc. št. 165/3 k.o. R. Z izpodbijanim sklepom je Upravno sodišče zavrnilo pritožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe po 1. odstavku 69. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97 popr.), s katero naj bi do izdaje sodne odločbe odložilo izvršitev inšpekcijskega akta, ker je ugotovilo, da pritožnik ni dokazal pogoja iz 2. odstavka 30. člena ZUS, to je nastanka težko popravljive škode, saj le pavšalno navaja, da mu bi v primeru izvršbe nastala težko popravljiva škoda. Odložitev izvršbe pa bi po mnenju sodišča prve stopnje nasprotovala tudi javni koristi, kar izhaja že iz posebnih določb postopka, ki jih vsebuje Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Ur.l.SRS, št. 18/84, 37/85 in Ur.l.RS št. 26/90, 18/93, 47/93 in 71/93), saj med drugim niti pritožba ne zadrži izvršitve odrejenega ukrepa (3. odstavek 76. člena ZUN).

V pritožbi pritožnik navaja, da je škoda, ki bi mu nastala z odstranitvijo frčade, in to v zimskem času, ter odstranitev notranjih elementov, kar bi v celoti uničilo dva spalna prostora, ki ju uporablja njegova družina, samoumevna in zato splošna znana. Sodišče bi moralo to oceniti, ne pa zahtevati dokaze, ki so povezani z velikimi stroški. Ko je bila frčada zgrajena, je bila lastnica njegova stara mati, zato se v tem delu izrek odločbe ne bi smel nanašati nanj, morebitna izvršba pa bi bila nezakonita in preuranjena. Meni, da bi moralo sodišče upoštevati tudi dejstva, navedena v tožbi. Povsem nevzdržna pa je navedba, da bi odložitev izvršbe nasprotovala javnemu interesu. Če bi bilo res tako, kot tolmači sodišče prve stopnje, potem noben inšpekcijski organ ne bi smel v lastni pristojnosti po 30. členu ZUS zadržati izvršitve svojega akta. Tako stališče bi bilo razumljivo, če bi šlo za odstranitev objekta, zgrajenega brez vseh dovoljenj in celo v nasprotju z urbanističnimi dokumenti, kar pa ne velja za frčado, ki se v celoti vklaplja v okolje. Javna korist kot nedoločen pravni pojem naj se presodi razumno in pravno logično. Predlaga naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo reši v lastni pristojnosti, oz. jo vrne v ponovno odločitev prvostopnemu sodišču. Pritožba ni utemeljena.

Če pristojni organ v primerih in pod pogoji iz 2. odstavka 30. člena ZUS ne odloži izvršitve upravnega akta, lahko tožnik zahteva odložitev izvršbe iz enakih razlogov od sodišča (1. odstavek 69. člena ZUS). Pogoja iz 2. odstavka 30. člena ZUS sta predvsem dva, to je izkazana težko popravljiva škoda, ki bi tožniku nastala z izvršitvijo akta, če seveda sama odložitev ne nasprotuje javni koristi.

Pri izvršitvi inšpekcijskih odločb se javna korist predpostavlja, saj se inšpekcijsko nadzorstvo, od začetka do konca postopka, izvaja zato, da se zagotovi izvajanje zakonov in drugih predpisov. Zato ni utemeljen pritožbeni ugovor, da bi moralo sodišče prve stopnje v tem primeru dati konkretno vsebino temu pravnemu pojmu. Dovolj je, če se je sodišče sklicevalo na posebne določbe postopka, ki jih vsebuje Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, ki same zase že dovolj jasno kažejo na namen zakona, da se čimbolj učinkovito, brez odlaganja, zagotovi zakonita gradnja. Da v konkretnem primeru odložitev izvršbe ne bi nasprotovala javni koristi, bi morale obstajati posebne, izjemne okoliščine. Teh pa pritožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe ni niti zatrjeval. Okoliščine, zatrjevane v tožbi, če jih v vloženi zahtevi za izdajo začasne odredbe pritožnik z ničemer ni dokazoval, ne morejo vplivati na izdajo začasne odredbe.

Tudi zatrjevana težko popravljiva škoda ni samoumevna in s tem splošno znana, kot trdi pritožnik. Vrednost izvedenih gradbenih del, ki jih mora po inšpekcijski odločbi odstraniti, sama zase niti ne pomeni težko popravljive škode. Kakih drugih pomembnih okoliščin s tem v zvezi pa pritožnik v zahtevi ni navajal in dokazoval. Vse, kar je pomembno za ugotovitev pogojev za izdajo začasne odredbe, mora namreč tožnik v zahtevi navajati in vsaj verjetno izkazati z ustreznimi dokazi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo na podlagi 73. in 68. člena ZUS.