Jedro

Pravočasno prihajanje na delo in upoštevanje predpisanega delovnega časa predstavlja kršitev delavčeve temeljne obveznosti opravljanja dela, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (33. člen ZDR-1), kot tudi kršitev dolžnosti upoštevanja zahtev in navodil delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem obveznosti. Zahteva delodajalca po registraciji prihodov in odhodov z dela je povsem legitimna, delavec pa je takšno zahtevo delodajalca dolžan spoštovati. Delodajalec lahko, v skladu s pristojnostjo dajanja navodil in organiziranja dela, uvede registracijo ure in zahteva od delavcev evidenco prisotnosti na delu.

Po 34. členu ZDR-1 je delavec dolžan upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik ni spoštoval pravil o registraciji delovnega časa s tem, ko je v sistem za registracijo delovnega časa vnesel neresnične podatke o dejanskih prihodih in odhodih z delovnega mesta, zato je sodišče pravilno presodilo, da lažno prikazovanje prisotnosti na delovnem mestu pomeni obstoj odpovednega razloga iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in mu je tožena stranka zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da se ugotovi, da sta sklep št. ... z dne 20. 6. 2018 in sklep št. ... z dne 8. 8. 2018 nezakonita in se razveljavita; da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in ga brez prekinitve prijaviti v zavarovanje od dne 21. 8. 2018 dalje ter mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati vse pripadajoče neizplačane plače, kot če bi delal, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače v plačilo dalje do plačila; da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v roku 15 dni, po tem z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zaradi bistvene kršitve določb postopka in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo v delu, v katerem ugotavlja, da sta bili v predmetni zadevi kumulativno izpolnjeni obe predpostavki za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zmotno ugotavlja, da je v konkretni zadevi podan odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR in se zmotno sklicuje na sodno prakso VSRS in sicer na sklepe opr. št. VIII Ips 97/2016, VIII Ips 27/2015 in VIII Ips 172/2014. Po mnenju tožnika navedenih sklepov v konkretni zadevi ni mogoče uporabiti, saj se nanašajo na drugačno dejansko stanje, saj je v navedenih zadevah šlo za zaporedno odsotnost delavca iz dela v trajanju najmanj 5 dni ali več, tudi do 30 dni. Sodna praksa se nanaša na dejstvo, da je bil delavec sicer neupravičeno odsoten z dela 5 ali več zaporednih dni, o svoji odsotnosti pa je obvestil delodajalca. V predmetni zadevi pa ni šlo za odsotnost z dela tožnika v trajanju 5 zaporednih dni, temveč za zamujanje na delo in predčasno odhajanje z dela, kar pa je precej manj kot 5 dni neupravičenega izostanka. Navedena kršitev sicer predstavlja kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, nikakor pa ne kršitve, ki bi lahko predstavljala zakonit razlog za podajo izredne odpovedi. Namestitev aplikacije evidentiranja prihodov in odhodov z dela na mobilno napravo, namesto na službeni računalnik, sama po sebi prav tako ne more predstavljati razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Šele v kolikor bi obe kršitvi skupaj imeli za posledico neupravičeno odsotnost tožeče stranke z dela v trajanju vsaj 5 zaporednih delovnih dni, bi ta kršitev lahko predstavljala razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zmotno je sodišče prve stopnje uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je podan tudi drugi pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sicer, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja, niti do izteka odpovednega roka. V tem smislu bi sodišče moralo upoštevati dejstvo, da je tožnik kršitev priznal, da se je pokesal in obljubil, da se kršitev ne bo ponovila. Prav tako pa bi moralo sodišče upoštevati, da je bil tožnik razporejen na delo na dislocirano lokacijo tožene stranke v letu 2014, kot povračilni ukrep tožene stranke zaradi vložitve pritožbe tožnika. Tožnik je bil razporejen na lokacijo A. takoj po odločitvi Komisije za delovna razmerja, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov tožniku nezakonita. Odločitev o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa je sprejel župan tožene stranke, s katerim je imel tožnik konflikt. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je nezakonita tudi iz razloga, ker je tožnik ostal na delu še po sprejemu sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, s katerim je bila pritožba tožnika zavrnjena. Glede na navedeno tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi dne 20. 6. 2018 s sklepom št. ..., zaradi naklepnih in hujših kršitev pogodbe o zaposlitvi in drugih obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnem razmerju (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), ki naj bi jih tožnik storil s tem, ko je brez dovoljenja delodajalca na delo prihajal po začetku delovnega časa in odhajal pred koncem delovnega časa, določenega s Pravilnikom o delovnem času, poslovnem času in uradnih urah v občinski upravi B. in medobčinski upravi B., C. in D. z dne 20. 12. 2016. Tožena stranka je tožniku očitala hujše kršitve delovnih obveznosti, ki jih je storil s tem: - da ga dne 25. 5. 2018 ob 7.00 uri ni bilo na delovnem mestu, kljub temu, da je svoj prihod na delovno mesto registriral že ob 6.55.52 uri; - da je dne 30. 5. 2018 na delovno mesto prišel ob 7.40 uri, kljub temu, da je svoj prihod na delovno mesto registriral že ob 6.55.32 uri; - da je dne 31. 5. 2018 na delovno mesto prišel ob 7.42 uri, kljub temu, da je svoj prihod na delovno mesto registriral ob 6.55.51 uri; - da je dne 4. 6. 2018 na delovno mesto prišel ob 7.59 uri, kljub temu, da je svoj prihod na delo registriral ob 6.55.50 uri; - da je dne 6. 6. 2018 na delovno mesto prišel šele ob 7.37 uri, kljub temu, da je svoj prihod na delovno mesto registriral že ob 6.55.35 uri; - da je dne 4. 6. 2018 delovno mesto zapustil ob 14.41 uri, odhod pa registriral šele ob 15.00.42 uri; - da je dne 6. 6. 2018 delovno mesto zapustil ob 16.11 uri, odhod pa registriral šele ob 17.01.04 uri.

Tožena stranka je tožniku očitala hujše kršitve delovnih obveznosti iz delovnega razmerja, ki jih je storil tako, da je v sistem za registracijo delovnega časa vnesel neresnične podatke o dejanskih prihodih na delovno mesto in odhodih z delovnega mesta. Zlorabo sistema za registracijo delovnega časa predstavlja tudi dejstvo, da je registracijo delovnega časa opravljal na neslužbenih računalnikih - izzven delovnega mesta, kljub navodilu, da zaposleni na sedežih krajevnih skupnosti registracijo opravljajo preko službenih računalnikov, pri čemer je navedeno zlorabo zagotovo izvajal najmanj v obdobju od 21. 5. 2018 do 7. 6. 2018, najverjetneje pa že od 9. 11. 2017 dalje.

6. Tožena stranka je tožniku očitala storitev hujših kršitev pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, po kateri lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Neutemeljene so pritožbene trditve tožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje očitane kršitve (zamujanje na delo in predčasno odhajanje z dela) presojati zgolj po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ker tožnik ni bil odsoten z dela v trajanju 5 zaporednih dni, temveč je le zamujal na delo in predčasno odhajal z dela, pri čemer je dnevna odsotnost z dela trajala nekaj več kot uro, kar pa je precej manj kot 5 dni, delodajalec ni imel pravne podlage in zakonitega razloga za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč bi lahko za navedeno kršitev izrekel le milejši ukrep.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da presoja le dejanski očitek in ne pravne kvalifikacije kršitev, saj nanjo ni vezano. Delodajalec je namreč dolžan v odpovedi pogodbe o zaposlitvi dovolj konkretno (vsebinsko in časovno) navesti in obrazložiti le okoliščine ravnanja ali opustitve delavca, v katerih je vsebovan dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi in sodišče na pravilnost kvalifikacije takega ravnanja ni vezano. Med strankama je nesporno, da je tožena stranka tožniku očitala neupravičene zamude prihodov na delo in predčasne odhode z dela, kot tudi zlorabo sistema za registracijo prihodov in odhodov, zato je sodišče prve stopnje pravilno presojalo, ali gre glede na opis za kršitev po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnik je v očitanih dneh samovoljno in neupravičeno prihajal na delo po začetku delovnega časa in z dela odhajal pred potekom delovnega časa in svojih zamud oziroma predčasnih prihodov toženi stranki ni predhodno sporočil, temveč je svoja ravnanja zavestno prikrival tako, da je manipuliral s sistemom za registracijo prihodov in odhodov, kar kaže na to, da se je tožnik očitno zavedal, da njegovo ravnanje ni dovoljeno in da je v nasprotju z njegovimi temeljnimi obveznostmi, ki jih je imel do delodajalca.

8. Glede na navedeno je tožena stranka tožniku utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi hujših kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, storjenih naklepoma po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Pravočasno prihajanje na delo in upoštevanje predpisanega delovnega časa tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavlja kršitev delavčeve temeljne obveznosti opravljanja dela, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (33. člen ZDR-1), kot tudi kršitev dolžnosti upoštevanja zahtev in navodil delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem obveznosti. Zahteva delodajalca po registraciji prihodov in odhodov z dela je povsem legitimna, delavec pa je takšno zahtevo delodajalca dolžan spoštovati. Delodajalec lahko, v skladu s pristojnostjo dajanja navodil in organiziranja dela, uvede registracijo ure in zahteva od delavcev evidenco prisotnosti na delu. Zato je neutemeljena pritožbena trditev, da namestitev aplikacije evidentiranja prihodov in odhodov z dela na mobilno napravo tožnika, namesto na službeni računalnik, sama po sebi ne more predstavljati razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Priča E.E., ki je pri toženi stranki skrbela za beleženje časa prisotnosti, je izpovedala, da nikomur od zaposlenih pri toženi stranki ni bilo odobreno, da bi si lahko program, naložen na službenem računalniku, namestili na mobilno napravo izven službenega računalnika. Sicer pa tožena stranka tožniku navedene kršitve samostojno niti ni očitala, temveč mu je navedeno očitala zgolj v povezavi z opisom storitve očitanih kršitev in sicer, da je prihode in odhode evidentiral na način, ki ni bil skladen z dejanskim časom prihodov in odhodov. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene trditve, da bi lahko le obe kršitvi skupaj in sicer namestitev aplikacije evidentiranja na službeni računalnik in neupravičena odsotnost tožnika z dela v trajanju 5 zaporednih dni, predstavljali razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec ima pravico kontrolirati prisotnost na delu z uporabo aplikacije evidentiranje delovnega časa na službenih računalnikih in za uvedbo tega organizacijskega ukrepa ni dolžan sprejeti posebnega akta ali navodil. Zadošča, da so z zahtevo o registraciji delovnega časa delavci seznanjeni. Samo po sebi je umevno, da je registracija delovnega časa namenjena evidentiranju dejanskega prihoda na delo in odhoda z dela, torej dejanske prisotnosti, kakor tudi to, da lahko prisotnost na delu registrira le vsak delavec zase. Ravnanje v nasprotju s to zahtevo predstavlja kršitev obveznosti iz delovnega razmerja (tako je zapisalo Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 228/2016 z dne 7. 3. 2017).

9. Po 34. členu ZDR-1 je delavec dolžan upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik ni spoštoval pravil o registraciji delovnega časa s tem, ko je v sistem za registracijo delovnega časa vnesel neresnične podatke o dejanskih prihodih in odhodih z delovnega mesta, zato je sodišče pravilno presodilo, da lažno prikazovanje prisotnosti na delovnem mestu pomeni obstoj odpovednega razloga iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in mu je tožena stranka zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

10. Neutemeljene pa so pritožbene navedbe tožnika, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da obstoji drugi pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sicer, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je podan nadaljnji pogoj za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1. Bistvena je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zaradi same narave kršitve lažnega evidentiranja delovnega časa, predvsem pa, ker je tožnik registracijo delovnega časa opravil na neslužbenem računalniku izven delovnega mesta, kljub navodilom zaposlenim, da na sedežih krajevnih skupnosti registracijo opravijo izključno preko službenih računalnikov, upravičeno izgubila zaupanje v tožnika.

11. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker je tožnik ostal na delu še po podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bil sklep Komisije za pritožbe z dne 8. 8. 2018, s katerim je bila zavrnjena tožnikova pritožba, toženi stranki vročen 17. 8. 2018 (v petek), istega dne je tožena stranka naveden sklep s priporočeno pošiljko posredovala tožnikovemu pooblaščencu in dne 21. 8. 2018 je tožena stranka, na podlagi programa Sledenja pošiljk Pošte Slovenije ugotovila, da je bilo pisanje tožnikovemu pooblaščencu vročeno dne 20. 8. 2018. Kot tožnik sam navaja, v pritožbi, je tožena stranka tožnika odjavila z delovnega razmerja dne 21. 8. 2018, kar pomeni, da je tožena stranka pravilno postopala, ko se je predhodno prepričala, da je bil sklep komisije pravilno vročen tožnikovemu pooblaščencu, saj ZDR-1 v prvem odstavku 88. člena določa, da mora biti odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena pogodbeni stranki, ki se ji pogodba odpoveduje

12. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje, skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP, ne odgovarja.

13. Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. O pritožbenih stroških pritožbeno sodišče ni odločalo, ker jih nobena stranka ni priglasila.