Jedro

Predlog pogodbe, do sklenitve katere ni prišlo, ne more sam po sebi pomeniti pripoznave zahtevka, pri čemer je tožeča stranka vedela, da bo za sklenitev pogodbe potrebno še soglasje intervenientovega nadzornega sveta. Tega ne spremeni niti dejstvo, da je bila za predhodno odvzeta zemljišča sklenjena pogodba o odškodnini, ki je bila tudi izplačana. S tem pa podlaga za tožbeni zahtevek, po katerem bi morala tožena stranka plačati v predlogu pogodbe navedeno odškodnino, ni podana, saj intervenient kot zastopnik tožene stranke pogodbe sploh ni sklenil.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 331.152,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2018 do plačila in zahtevek za povračilo stroškov tožeče stranke ter (II.) tožeči stranki naložilo povračilo stroškov tožene stranke in stranskega intervenienta, o višini pa bo odločilo s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe.

2.Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa, naj jo razveljavi. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3.Tožena stranka in stranski intervenient sta na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, pri čemer sta priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Tožeča stranka je imela s Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov (v nadaljevanju: Sklad) sklenjeno zakupno pogodbo za obdobje do konca leta 2021, vendar so ji bila predčasno odvzeta za potrebe izgradnje HE A., in sicer ji niso bila odvzeta za vsa zemljišča istočasno. Za določena zemljišča je bila z B., d. o. o., kot zastopnikom tožene stranke 1. 12. 2015 sklenjena pogodba o odškodnini, za kasneje odvzeta zemljišča (od začetka leta 2016 do maja 2017) pa ji ni bila izplačana odškodnina za izgubo dohodka, čeprav je bilo besedilo pogodbe že usklajeno z B., d. o. o., ki je sicer naročila cenitve in pripravila pogodbo, saj nadzorni svet te družbe direktorju ni dal soglasja za podpis pogodbe. Kot pravno podlago tožeča stranka uveljavlja 55. člen Uredbe o državnem prostorskem načrtu za območje hidroelektrarne A. ter splošne določbe 131. in 239. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Tožeča stranka je navedla, da je tožena stranka posegla na zemljišča, ne da bi tožečo stranko o tem obvestila, in na zemljiščih uničila pridelke, prav tako je kršila tudi zakupno pogodbo, s ponudbo odškodnine pa je zahtevek pripoznala, pri čemer je bila stranka pogodbe tožena stranka, in ne B., d. o. o.

6.Tožena stranka in stranski intervenient sta ugovarjala pasivno legitimacijo - iz naslova te škode naj bi odgovarjala B., d. o. o., kot zakoniti pooblaščenec tožene stranke ali Sklad, ki je zemljišča dal toženi stranki v najem, saj je ta sam nosilec pravic in obveznosti iz zakupnih pogodb. Navedla sta tudi, da glede na zaporedje sprejemanja predpisov tožeča stranka ob sklenitvi zakupnih pogodb v novembru 2009 niti ni mogla pričakovati, da se bodo izvajale do leta 2021. Prav tako sta ugovarjala višini zahtevka, ki da ne more temeljiti na predpravdnem mnenju cenilca, tožeča stranka pa tudi ni upoštevala koristi zaradi možnosti namakanja.

7.Tožeča stranka se s tem ni strinjala, saj je bila po že sklenjeni pogodbi zavezanka za plačilo odškodnine tožena stranka, ki je odškodnine ona tudi plačevala; sicer pa tako B., d. o. o., kot Sklad svoje naloge opravljata v imenu in za račun tožene stranke. Tožeča stranka je tudi uveljavljala, da ob sklenitvi zakupnih pogodb glede na sprejemanje predpisov in drugih dokumentov ni bila seznanjena s tem, da bodo zemljišča odvzeta; vodna dovoljenja so ji bila izdana za druga zemljišča oziroma druge namene.

8.Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo z nosilnim razlogom, da pogodba o odškodnini, o kateri se je tožeča stranka dogovarjala s stranskim intervenientom, ni bila sklenjena, saj ni bila podpisana, tudi tožeča stranka pa je v dopisih navajala, da gre le za predlog pogodbe. Intervenientov nadzorni svet poleg tega ni dal soglasja za sklenitev pogodbe. Pogodba torej ni bila sklenjena, zato ni podlage, da bi tožena stranka morala izplačati odškodnino.

9.Stališče, da pogodba o odškodnini ni bila sklenjena, je pravilno in izpodbijana sodba v zvezi s tem vsebuje tudi vse potrebne razloge, ki jim višje sodišče pritrjuje in jih sprejema kot svoje. Tak predlog pogodbe, do sklenitve katere pa ni prišlo, tudi ne more sam po sebi pomeniti pripoznave zahtevka, pri čemer je tožeča stranka vedela, da bo za sklenitev pogodbe potrebno še soglasje intervenientovega nadzornega sveta. Tega ne spremeni niti dejstvo, da je bila za predhodno odvzeta zemljišča sklenjena pogodba o odškodnini, ki je bila tudi izplačana. S tem pa podlaga za tožbeni zahtevek, po katerem bi morala tožena stranka plačati v predlogu pogodbe navedeno odškodnino, ni podana, saj intervenient kot zastopnik tožene stranke pogodbe sploh ni sklenil (70. člen OZ).

10.Vendar pa je tožeča stranka, kot pravilno uveljavlja v pritožbi, zatrjevala tudi, da obveznost plačila odškodnine temelji na zakonski podlagi in na določilih zgoraj navedene uredbe, pa tudi, da je nadzorni svet intervenienta neupravičeno zavrnil izdajo soglasja za sklenitev pogodbe o odškodnini, pri čemer je intervenient le pooblaščenec tožene stranke, ta pa je zavezanec za izplačilo odškodnine. Prav tako je uveljavljala, da Sklad v času sklepanja zakupnih pogodb ni vedel, da zakupne pogodbe ne bodo mogle biti realizirane, zato tega ni mogla vedeti niti tožeča stranka, prostorski načrti pa so bili tudi sprejeti šele po sklenitvi pogodbe. Nadalje je ugovarjala opustitev obvestitve o odvzemu zemljišč, uničeni so bili tudi pridelki. To dovolj jasno izhaja že iz tožbe in ni prerekano niti v odgovorih na pritožbo. Tožeča stranka je v prvi pripravljalni vlogi navedla še druge predpise, na podlagi katerih je tožena stranka dolžna izplačati odškodnino, in da tožena stranka odgovarja tudi kot lastnica nepremičnin, ki so bila tožeči stranki dana v zakup s strani Sklada. O teh podlagah za tožbeni zahtevek se sodišče prve stopnje sploh ni izjavilo, zato je pravilen pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba o tem sploh nima razlogov, kar predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11.Pri tem gre za zelo obsežen sklop dejstev, ki jih je treba ugotoviti, o čemer pa se sodišče sploh ni izreklo (presojalo je le, ali je nepodpisana pogodba o odškodnini lahko podlaga za tožbeni zahtevek, česar tožeča stranka neposredno niti ni zatrjevala), zato višje sodišče ocenjuje, da bistvenih kršitev pravdnega postopka samo ne more odpraviti. V tem primeru zato pravica do pritožbe, ki bi bila s tem, ko bi višje sodišče prvič samo odločalo o tem (pri čemer sodišče prve stopnje sploh ni ničesar navedlo glede višine zahtevka), prevlada nad pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Zato je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi in drugi odstavek 354. člena ZPP) pred drugim sodnikom (356. člen ZPP).

12.Ker je višje sodišče razveljavilo odločitev o glavnem zahtevku, je razveljavilo tudi odločitev o pravdnih stroških, odločitev o stroških pritožbenega postopka pa je pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 70

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.