Jedro

Škodni dogodek je posledica dveh protipravnih ravnanj. Tožena stranka kot vzdrževalka ceste ni poskrbela za redno vzdrževanje, tožnik (motorist) pa kljub temu, da je poznal slabo stanje vozišča, vožnje ni prilagodil temu stanju.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka tožniku plačati 6,580.474 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe. Tožniku je naložilo, da mora toženi stranki povrniti 430.564,60 SIT stroškov postopka. Tožnikovi pritožbi zoper to sodbo je pritožbeno sodišče ugodilo in izpodbijano sodbo glede podlage tožbenega zahtevka spremenilo tako, da je ugotovilo, da je ta utemeljena do 50% (oz. da je podana odgovornost tožene stranke za škodo v razmerju do 50%). Glede višine škode in stroškov postopka pa je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zoper vmesno sodbo pritožbenega sodišča vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in navaja, da so izvedenci ugotovili, da je primarni vzrok nesreče v načinu tožnikove vožnje (stanju in razmeram na cesti neprilagojena hitrost). Vozišče je bilo namreč na mnogih mestih zelo slabo in neprimerno za normalno in varno odvijanje prometa. Kljub temu pa je pristojni inšpektor ocenil, da je vožnja še možna, saj bi sicer odredil postavitev ustrezne prometne signalizacije. Izvedenca sta sicer ocenila, da je bila signalizacija nezadostna, vendar sta pojasnila, da bi bila najbolj kritična mesta lahko še dodatno označena. Po 16. členu Zakona o javnih cestah (Uradni list RS, št. 29/97 - ZJC) je upravljalec državnih cest Republika Slovenija. Redno vzdrževanje je sicer opravljala tožena stranka na podlagi pogodbe z dne 14.4.1997, vendar je bilo treba za krpanje večjih odsekov ter za signalizacijo in makadamska cestišča skleniti dodatne pogodbe. Tožena stranka zato ni bila zadolžena za postavitev dodatne signalizacije, saj ji daje tak nalog Direkcija za ceste na podlagi ugotovitev prometnega inšpektorata. Pritožbeno sodišče je toženi stranki očitalo, da ceste ni pravilno vzdrževala, saj bi morala kritična mesta zakrpati. To pa je storila šele leta 1998. R. P. je povedal, da mu je znano, da je bilo približno na štirih odsekih ceste potrebno strojno krpanje. Tak odsek se označi z ustrezno signalizacijo in nato opazuje ter če je potrebno, se nato opravi strojno krpanje. V konkretnem primeru je tožena stranka tako ravnala, kar pomeni, da je šlo za dodatno vzdrževanje. R. P. je tudi pojasnil, da mora prometni inšpektor o svojih ugotovitvah obvestiti Družbo za vzdrževanje ceste, ki nato opravi pregled cestišča, popiše dela, oceni vrednost potrebnih del ter vse to posreduje Direkciji za ceste. Direkcija nato naroči družbi za vzdrževanje ceste, naj se izvede določeno popravilo in se za to dodeli tudi potrebna sredstva.

Ne glede na to, pa iz mnenja izvedenca izhaja, da je primarni vzrok nesreče neprilagojena hitrost. Tožnik bi moral voziti počasneje (ne več kot 40 km/h), razen tega pa je cesto tudi poznal. Konec koncev je bil na neravno vozišče opozorjen tudi s prometno signalizacijo. Če bi vozil s prilagojeno hitrostjo, potem zaviranje ne bi bilo potrebno in vožnja preko vdolbine ne bi povzročala težav.

Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - 2/2004 - ZPP), so brez pomena vse tiste revizijske trditve, ki gredo v tej smeri. Revizijsko sodišče se zato ni ukvarjalo z revizijsko kritiko dokazne ocene.

Bistveni elementi konkretnega dejanskega stanu (na katerega je revizijsko sodišče vezano) so naslednji: - tožnik je utrpel škodo, ko je kot motorist padel na cesti, za katere redno vzdrževanje je bila zadolžena tožena stranka na podlagi pogodbe z Republiko Slovenijo; - naravni vzrok padca je močno zaviranje pri vožnji preko vdolbine, zaradi česar je prišlo do določene razbremenitve prednjega kolesa in zato do predčasnega blokiranja tega kolesa, kar je imelo za posledico padec; - tožnik je vozil s hitrostjo, ki je bila nekoliko višja od 65 km/h; - če bi vozil s stanju ceste prilagojeno hitrostjo (ne več kot 40 km/h), ne bi bilo potrebno intenzivno zaviranje in do padca ne bi prišlo; - do padca ne bi prišlo tudi v primeru, če ne bi bilo vdolbine; - nesreča se je zgodila na območju, ki je bilo zajeto s prometnim znakom "vdolbine na cesti", ni pa bilo druge signalizacije, čeprav bi bila potrebna; - tožnik je slabo stanje vozišča poznal; - redno vzdrževanje ceste je zajemalo tudi strojno krpanje (samo za krpanje večjih odsekov bi bilo treba skleniti dodatno pogodbo).

Škodni dogodek je torej posledica dveh protipravnih ravnanj. Tožena stranka kot vzdrževalka ceste ni poskrbela za redno vzdrževanje, tako kot je določeno v 2. odstavku 40. člena ZJC in konkretizirano s tedaj veljavnim Pravilnikom o obnavljanju, rednem vzdrževanju in varstvu cest (Uradni list SRS, št. 11/88). Ta je vzdrževalcu med drugim nalagal tudi popravila udarnih jam, poškodb in drugih izrazitih nevarnosti na vozišču (prim. 22. in 20. člen) in postavljanje manjkajočih posameznih znakov v primeru kakršnihkoli sprememb na cesti, o katerih morajo biti udeleženci v prometu obveščeni oziroma opozorjeni (2. odstavek 41. člena) ter dolžnost izvršiti nujne ukrepe za zavarovanje nevarnih mest (3. odstavek 17. člena). Čeprav pravna ali fizična oseba, ki ji je bila dodeljena koncesija za redno vzdrževanje javnih cest, lahko spreminja prometno signalizacijo le s predhodnim soglasjem Direkcije za ceste (razen v primerih iz 3. odstavka 46. člena ZJC - 4. odstavek 67. člena ZJC), pa bi bila dolžnost tožene stranke, da upravljalca ceste obvesti o potrebi za postavitev dodatnega prometnega znaka. Da je to storila, pa ni niti zatrjevala. Tožena stranka bi torej morala vdrte dele zakrpati, ali pa poskrbeti (vsaj) za zavarovanje poškodovanih delov ceste. Ti njeni opustitvi predstavljata kršitev stroge profesionalne skrbnosti vzdrževalca ceste.

Po drugi strani pa je k nastanku škodnega dogodka prispeval tudi tožnik. Kljub temu, da je poznal slabo stanje vozišča, je vozil prehitro, zaradi česar je moral intenzivno zavirati, to pa je ob součinkovanju vožnje preko vdolbine povzročilo predčasno blokiranje prednjega kolesa, kar je imelo za posledico padec.

Primerjava obeh vzročnih prispevkov k škodnemu dogodku pokaže, da pritožbeno sodišče ni zmotno uporabilo materialno pravo, ko je toženo stranko razbremenilo le za 50% odškodninske odgovornosti. Kršitev varnostnega predpisa o vzdrževanju ceste (ki predstavlja kršitev stroge profesionalne skrbnosti) v primerjavi s tožnikovo kršitvijo (prehitra vožnja) ne more biti manjša in zato tudi ni podlage za manjši delež odškodninske odgovornosti tožene stranke (192. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89).

Revizijsko sodišče je zato revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).