Jedro

Tretji odstavek 60. člena ZD torej zahteva tudi zaključek, da je bila zmota kavzalna, da bi mati (zapustnica) testirala drugače kot je ali pa sploh ne bi sestavila oporoke, če ne bi imela zmotne predstave o okoliščini oziroma o vzroku, ki jo je napeljal k testiranju (o nagibu).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno razveljavi v točki III. izreka (v delu, v katerem je sodišče razsodilo, da ostane oporoka pokojne A. A. z dne 2.12.2011 v veljavi) in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje s sodbo z dne 19. 10. 2018 zavrnilo zahtevka za ugotovitev ničnosti in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja in za ugotovitev, da je šlo pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju z dne 8. 10. 2010, ki sta jo sklenili toženka in njena mati A. A. za darilo. Zahtevku za razveljavitev oporoke, ki jo je mati pravdnih strank A. A. sestavila 2. 12. 2011 je sodišče ugodilo v delu, s katerim je zapustnica tožnika razdedinila, sicer pa je tudi ta zahtevek zavrnilo (točka III. izreka). Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje v celoti potrdilo (sodba I Cp 119/2019 z dne 24. 4. 2019). Tožnikovo pritožbo zoper odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za razveljavitev oporoke matere pravdnih strank zaradi zmote v nagibu je sodišče druge stopnje zavrnilo z argumentom, da subjektivni razlogi glede oporočiteljeve oporočne volje ne morejo biti predmet izpodbijanja, ker pomenijo nedopusten poseg v svobodo testiranja. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom II Dor 340/2019 z dne 19. 9. 2019 dopustilo revizijo glede pravnega vprašanja, ali se lahko oporočno razpolaganje izpodbija zaradi zmote v nagibu. V nadaljevanju je Vrhovno sodišče RS s sklepom z dne 19. 6. 2020 reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu (v še nerazveljavljenem delu glede razveljavitve oporoke) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Navedlo je, da je stališče pritožbenega sodišča glede dopuščenega pravnega vprašanja materialnopravno zmotno. Oporočno razpolaganje je mogoče izpodbijati zaradi zmote v nagibu. Nadalje je navedlo, da drugostopenjsko sodišče zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča tožnikove pritožbe ni izčrpalo. Poudarilo je, da sodišče prve stopnje sicer stališča pritožbenega sodišča ni delilo, pač pa je ocenilo, da je tožnik le trdil, ni pa tudi dokazal, da je bila oporočiteljica v zmoti o dejstvih, ki so jo nagnila k izpodbijanemu razpolaganju, ker ni predlagal niti dokaza z izvedencem psihološke stroke, in da ni dokazal, da v primeru, če ne bi bila v zmoti, ne bi vsega premoženja zapustila toženki.

2. Sodišče druge stopnje glede na povzeto procesno dogajanje ponovno obravnava pritožbo tožeče stranke z dne 15. 11. 2018, vendar le v delu, ki se nanaša na še nepravnomočni del tožbenega zahtevka. Tožnik v pritožbi navaja, da se sodišče do večine tožnikovega zatrjevanja sploh ni konkretno opredelilo. Iz obrazložitve ni mogoče razbrati, kaj je sodišče ugotovilo glede razlogov zapustnice, zaradi katerih je oblikovala namen razdediniti tožnika. Sodišče je sicer navedlo, da je dobilo vpogled v odnose med pravdnima strankama in zapustnico, a ni pojasnilo, kakšni naj bi ti bili oziroma kaj je ugotovilo na podlagi izpovedi pravdnih strank in prič. Opozarja na pomanjkljivo dokazno oceno izpovedi strank in presoje izpovedb prič oziroma izjav prič. Nadalje očita, da sodišče ni konkretiziralo, kdaj naj bi pomoč tožnika zapustnici prenehala in na podlagi česa je to ugotovilo ter opozarja na pomanjkljivo dokazno oceno izpovedi strank in prič. Očita kršitev določbe 8. člena ZPP glede zaključka sodišča, da tožnik zapustničine zmote ni uspel dokazati, ker ni predlagal izvedenca psihologa. Očita kršitev tožnikove pravice do izjave in do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave Republike Slovenije, absolutni postopkovni kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, napačno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Konkretno glede neveljavnosti oporoke opozarja, da je v tej pravdi uveljavljal, da je zapustnica oporoko sestavila z namenom, da tožnika izključi iz dedovanja, ta namen pa oblikovala v zmotnem prepričanju o dejstvih in okoliščinah, ki niso bila resnična. Očita, da sodišče napačno meni, da je zmota zapustnice vplivala samo na določila oporoke o razdedinjenju, ne pa tudi na preostala določila oziroma njeno sestavo nasploh. Poudarja, da je tožnik je izrecno zatrjeval, da je bil motiv zapustnice razdediniti tožnika edini razlog, ki jo je nagnil k sestavi oporoke. Toženka ni niti oporekala in ni zatrjevala, da bi jo zapustnica določila za oporočnega dediča tudi v primeru, da ne bi imela namena razdediniti tožnika. Dvom sodišča v odločilno vzročnost med zapustničinim ciljem razdediniti tožnika in sestavo oporoke je nezakonit in v nasprotju z določbami 7. in 214. člena ZPP, hkrati pa posega v tožnikovo pravico do izjave in s tem do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS. Zatrjuje, da sodišče ne pojasni svoje dokazne ocene. Poleg izpovedi toženke, ki je vedela glede okoliščin sestavljanja sporne oporoke, je prezrlo izjavo zapustničine sestre, to je priče B. B., ki je izjavila, da je imela zapustnica prvotno namen, da bi po njej dedovala oba, tožnik in toženka, vsak svoj del zapustničinega nepremičnega premoženja. Naknadno zmotno prepričanje zapustnice o dejstvih in okoliščinah glede tožnika in posledično oblikovan namen zapustnice razdediniti tožnika, sta edina logična razloga, ki sta vplivala na spremembo poslednje volje zapustnice, zato bi morala biti navedena oporoka razveljavljena v celoti.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Ker v obravnavani zadevi ostaja nepravnomočno rešen le še del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na zahtevek tožnika na razveljavitev lastnoročne oporoke pokojne A. A. z dne 2. 12. 2011 (v še nerazveljavljenem delu), so bistveni očitki naslednji: očitek, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne gre razbrati, kaj je sodišče ugotovilo o razlogih zapustnice, zaradi katerih je oblikovala namen oporočnega razpolaganja, da iz obrazložitve ni mogoče razbrati, ali so imeli ti razlogi zapustnice podlago v resničnih dejstvih in okoliščinah, ali je bila zapustnica glede njih v zmoti, da sodišče ni ocenilo posameznih dokazov ter da skupna dokazna ocena ni v skladu z 8. členom ZPP, pri čemer posebej izpostavlja zaključek sodišča, da se zmota dokazuje z izvedencem psihološke stroke.

5. Sodišče druge stopnje ob pregledu zadeve pritrjuje pritožbenim očitkom, da sodišče prve stopnje za popolno in pravilno ugotovitev vseh pravno relevantnih dejstev, ni dovolj skrbno in celovito presodilo izvedene dokaze ter konkretni dejanski stan ni oblikovalo na podlagi skupne dokazne ocene. Pritožba utemeljeno opozarja na ustavnopravne presoje, ki zahtevajo razumno in prepričljivo obrazložitev, kar je avtonomna prvina pravice do poštenega sojenja. Sodišče prve stopnje je v točki 16 obrazložitve sicer zapisalo, da je na podlagi zaslišanja pravdnih strank in izjav prič ter izpovedb prič dobilo vpogled v odnose med pravdnima strankama in zapustnico A. A., vendar drži, da o teh dejstvih v obrazložitvi ni preverljive in logično vzdržne argumentacije. Sodišče sicer slednje pojasni z zapisom: „vendar pri odločitvi ti odnosi niso bili odločilni“. Ker je sodišče prve stopnje sicer izhajalo iz pravilnega materialnopravnega stališča, da je oporočno razpolaganje mogoče izpodbijati zaradi zmote v nagibu, bi sicer moralo odnose med pravdnima strankama in zapustnico obravnavati kot pravno relevantna dejstva. Nenazadnje je to tudi storilo, saj je v točki 30 obrazložitve zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati zmote zapustnice v času zapisa oporoke „saj je zgolj navajal dejstva, ki pa jih ni uspel dokazati, predlagal ni niti izvedenca psihološke stroke, ki bi ugotovil, ali je zapustnica v času zapisa oporoke res bila v zmoti o dejstvih, ki so jo nagnila k takim razpolaganjem“. Pritrditi je pritožbi, da slednje nasprotuje načelu proste dokazne ocene.

6. Kot je obrazložilo Vrhovno sodišče RS, je življenjski primer obravnavan v tej pravdi potrebno subsumirati pod določbo iz tretjega odstavka 60. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Ta določba pove, da so za odločitev o neveljavnosti oporočnega razpolaganja zapustnice relevantni zaključki, ali je bila oporočiteljica v zmoti o dejstvih, ki so jo nagnila k takim razpolaganjem. V okviru tožnikove trditvene podlage so ta dejstva: zakaj je tožnik prekinil vse odnose z zapustnico, zakaj je ni več poklical in obiskal, ali je skladno z željami in zahtevami zapustnice do leta 2010 skrbel za njeno nepremično premoženje.

7. Zato bo v ponovljenem sojenju sodišče prve stopnje moralo pravno relevantna dejstva (zakaj so bili prekinjeni stiki med tožnikom in zapustnico, ali je stike med tožnikom in materjo res preprečevala toženka in mater hujskala proti njemu) ugotavljati z natančno oceno dokazov, ki so bili izvedeni ter z zahtevano stopnjo materialne resnice (prepričanjem), o njihovi dokazanosti zaključiti z upoštevanjem dokaznega bremena. Pritožba pri tem posebej izpostavlja natančno oceno izpovedb pravdnih strank in izjav prič C. C., D. D., B. B. 8. Drži tudi pritožbeni očitek, da je tožnik zatrjeval in dokazoval tudi zmotno predstavo zapustnice glede tožnikove pomoči in skrbi za premoženje zapustnice vse do leta 2010 ter opustitve le te po letu 2010, kar tožnik tudi zatrjuje in dokazuje kot enega od vzrokov, ki je zapustnico napeljal k testiranju, s trditvijo, da je imela zapustnica tudi o tej okoliščini zmotno predstavo. Za ugotovitev teh dejstev tožnik posebej izpostavlja izpovedi strank in izjave prič C. C., E. E., F. F., G. G., H. H., I. I., J. J., K. K., L. L. in M. M. 9. Tožnik v pritožbi tudi poudarja, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje izrecno zatrjeval, da je bil motiv zapustnice razdediniti tožnika edini razlog, ki jo je nagnil k sestavi oporoke ter, da toženka temu ni oporekala in ni zatrjevala, da bi jo zapustnica določila za oporočnega dediča tudi v primeru, da ne bi imela namena razdediniti tožnika. Očita, da je zato dvom sodišča v odločilno vzročnost med zapustničinim ciljem razdediniti tožnika in sestavo oporoke v nasprotju z določbami 7. in 214. člena ZPP in posega v tožnikovo pravico do izjave in s tem do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS.

10. Sodišče druge stopnje meni, da glede na trditveno podlago obeh pravdnih strank, ni mogoče glede dokazovanja kavzalnosti pritrditi uporabi določbe 214. člena ZPP. Pri tem je treba upoštevati, da je tožnik tožbeni zahtevek na razveljavitev lastnoročne oporoke v celoti, postavil šele tekom pravdnega postopka (v pripravljalni vlogi z dne 23.2.2016 na list št. 237 v spisu), „s sklicevanjem na dosedanje navedbe in dokaze“, ki jih je toženka večkrat obrazloženo prerekala. Tretji odstavek 60. člena ZD torej zahteva tudi zaključek, da je bila zmota kavzalna1, da bi mati (zapustnica) testirala drugače kot je ali pa sploh ne bi sestavila oporoke, če ne bi imela zmotne predstave o okoliščini oziroma o vzroku, ki jo je napeljal k testiranju (torej o nagibu)2. Tožnik pri tem izpostavlja izjavo priče B. B., sestre zapustnice, glede prvotnega namena matere, da naj bi po njej dedovala oba ter tudi v tem delu utemeljeno očita pomanjkljivo dokazno oceno.

11. Glede na obrazloženo v obravnavanem primeru ne gre le za dopolnitev dokaznega postopka, temveč gre za pravico obeh pravdnih strank, da sodišče prve stopnje po oceni vseh izvedenih dokazov3, naredi celovito dokazno oceno, ki bo lahko podvržena morebitni pritožbeni graji pravdnih strank. Namen zakonske možnosti odprave pomanjkljivosti sojenja na prvi stopnji v pritožbenem postopku ni v tem, da sodišče druge stopnje v celoti prevzame sojenje, ki bi ga moralo izvesti sodišče prve stopnje4. Pred sodiščem prve stopnje so že bili izvedeni vsi dokazi, kar še dodatno govori v prid zaključku, da bo sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju le odpravilo zgoraj opisane kršitve. Razveljavitev tudi ne bo nesorazmerno prizadela pravice pravdnih strank do sojenja v razumnem roku. Vendarle je dvostopenjsko sojenje ustavno procesno jamstvo, kot ga zagotavlja 25. člen Ustave Republike Slovenije. Sodišče druge stopnje je zato sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

12. V ponovnem sojenju bo sodišče postopalo kot izhaja iz napotkov v obrazložitvi, torej skladno z določbo 8. člena ZPP ocenilo vse izvedene dokaze, s katerimi bo ugotovilo dejstva, ki tvorijo konkretni dejanski stan, ki ga bo subsumiralo pod zgoraj navedeno materialnopravno normo ter ponovno odločilo o tožbenem zahtevku.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje pridržalo za končno odločbo v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK:

14. Zoper ta sklep je dopustna pritožba na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Pritožbo je potrebno vložiti v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka tega sklepa. Če se pritožba pošlje priporočeno po pošti, velja dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču. 15. Morebitno pritožbo je potrebno vložiti pisno v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko pri sodišču prve stopnje.

16. Pritožba mora vsebovati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika (335. člen ZPP).

17. Če je pritožba nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni (336. člen ZPP).

18. Sodna taksa za pritožbo mora biti plačana ob vložitvi pritožbe. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (tretji odstavek 105.a člena ZPP).

19. Če je pritožba vložena po pooblaščencu, mora biti pooblaščenec odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (tretji odstavek 87. člena ZPP), sicer sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrže (drugi odstavek 89. člena ZPP).

20. Pritožbo lahko vloži stranka, ki nasprotuje razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

21. Sklep sodišča druge stopnje se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena tega zakona) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena tega zakona) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena tega zakona).

1 K. Zupančič in V. Žnidaršič, Dedno pravo, Tretja spremenjena in dopolnjena izdaja, Uradni list RS, Ljubljana, 2009, stran 120. 2 Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 4/20. 3 Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe strank vzame na znanje, da oceni njihovo dopustnost in relevantnost ter da se do tistih navedb, ki so dopustne in so za odločitev odločilnega pomena, v obrazložitvi sodne odločbe tudi opredeli (Up-39/95). Kot ugotavlja Ustavno sodišče, je za zagotovitev pravice do poštenega sojenja in tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo zelo pomembno, da stranka tudi če njenemu zahtevku ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo in da ne ostane v dvomu, da jih ni preprosto prezrlo (Up-473/97). 4 Up-455/13 z dne 25. 9. 2014.