Jedro

Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da varnostni zadržek pri tožniku ni podan, ker naj bi bila toženka že v letu 2018, ko je zoper tožnika vložila kazensko ovadbo in kasneje v zvezi z istimi očitki zoper njega vodila disciplinski postopek, seznanjena z vsemi okoliščinami varnostnega zadržka. Ta temelji na tožnikovem ravnanju, ko je spravil toženko v zmoto, da mu je od decembra 2015 do novembra 2017 plačevala višje stroške prevoza na delo od tistih, do katerih je bil glede na dejansko bivališče upravičen. Zaradi tega ravnanja je bil tožnik leta 2022 pravnomočno obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Da toženka z vsemi okoliščinami tožnikovega ravnanja v zvezi z zlorabo pravice do povračila stroškov prevoza na delo v obdobju od leta 2015 do 2017 ni bila seznanjena, kaže že dejstvo, da je dne 11. 10. 2018 izdala odločbo, da tožnik ni odgovoren za v zvezi s tem dejanjem očitano disciplinsko kršitev, ker disciplinski organ toženke ni imel dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče tožniku dokazati očitano kršitev. O tem se je toženka prepričala šele z že omenjeno pravnomočno sodbo, s katero je bil tožnik spoznan za krivega kaznivega dejanja goljufije in obsojen na pogojno kazen štirih mesecev zapora.

Toženka tožniku pogodbe o zaposlitvi ni odpovedala zaradi kazenske obsodilne sodbe, kot poizkuša prikazati pritožba, pač pa zaradi varnostnega zadržka. Res je obstoj varnostnega zadržka ugotovila in utemeljila (tudi) na podlagi pravnomočno ugotovljenega obstoja kaznivega dejanja, ki je takšne narave (storjeno v škodo toženke), da je posledično izgubila zaupanje v tožnika, a to ne spremeni razloga prenehanja delovnega razmerja. Toženka je namreč v izpodbijanih sklepih ustrezno utemeljila, zakaj je zaupanje oziroma neobstoj dvoma o zanesljivosti, verodostojnosti in lojalnosti tožnika kot delavca na obrambnem področju tako zelo pomembno ter zakaj je bilo pri tožniku podano povečano tveganje, ki je nesprejemljivo za delo na obrambnem področju.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa toženke št. ... z dne 22. 12. 2022 in odločbe toženke št. ... z dne 14. 3. 2023 ter posledično zahtevka za reintegracijo in reparacijo. Odločilo je še, da krije tožnik sam svoje stroške postopka.

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnik. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da za ugotovitev varnostnega zadržka po določbah ZObr in posledično odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bilo ključno prav tožnikovo ravnanje v decembru 2015, ko je pri delodajalcu uveljavljal potne stroške v višjem znesku, kot so mu v resnici nastajali. V zvezi s tem dejanjem je bil leta 2018 ustavljen disciplinski postopek. Enak očitek je vsebovala tudi kazenska ovadba. V zvezi s slednjo je predlagal vpogled v kazenski spis. Sodišču prve stopnje očita, da je ta dokazni predlog, ki je bil konkretiziran, neupravičeno zavrnilo. Poudarja, da je bila toženka tako seznanjena z vsemi okoliščinami, pa vse do leta 2022 ni izvedla oziroma predlagala nobenega vmesnega varnostnega preverjanja. Isti organ, ki je vodil disciplinski postopek, je bil pristojen tudi za vložitev predloga za varnostno preverjanje. Meni, da če bi obstajal sum v lojalnost in zanesljivost, bi bilo vmesno varnostno preverjanje zagotovo izvedeno, pa ni bilo. Varnostni zadržek tako tudi v letu 2022 ne more biti podan. Prvo varnostno preverjanje je bilo opravljeno šele leta 2021 na podlagi določb ZTP zaradi poteka veljavnosti dotedanjega dovoljenja za dostop do tajnih podatkov. Ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka šele takrat izvedela, da zoper njega teče kazenski postopek. Toženka kot predlagateljica varnostnega preverjanja je bila namreč s tem ves čas seznanjena, saj je sama vložila kazensko ovadbo in kot oškodovanka imela položaj stranke v kazenskem postopku. Čeprav je bila toženka seznanjena z disciplinskim in kazenskim postopkom, varnostnega preverjanja tožnika ni opravila. Očitno je torej, da v obdobju od leta 2018 do 2021 ni imela nobenega pomisleka v verodostojnost, zanesljivost in lojalnost tožnika. Kazenska sankcija se je nanašala na obdobje od leta 2015 do 2017. Dejanje je priznal in obžaloval ter povrnil vso škodo. Od leta 2018 dalje pa ni storil nobenega dejanja, iz katerega bi toženka lahko sklepala na njegove neprimerne lastnosti. Razlogov za varnostni zadržek v letu 2022 tako ni bilo. Meni, da je toženka s sklicevanjem na ta razlog skušala prikriti, da mu je pogodbo o zaposlitvi odpovedala zaradi kazenske obsodilne sodbe in dejanja, ki ga je storil v obdobju od leta 2015 do 2017, pri čemer je zamudila rok za izredno odpoved. Nadalje meni, da je bila izpoved priče A. A. pavšalna in da služba B. ni obrazložila osebnih lastnosti in okoliščin tožnika. Nadalje sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo, da je bil s strani toženke nagrajen, pohvaljen, da je prejemal priznanja in bil ocenjen z odlično. Poudarja, da je glasbenik, njegova naloga je bila vodenje orkestra in ne obrambne naloge. Njegovo delo ni bilo takšno, da bi bil lahko ogrožen obrambni sistem RS. Sodišče prve stopnje je nekritično in zmotno zaključilo, da je imel pri svojem delu dostop do vojaške opreme, orožja in podatkov, pri čemer se tekom dokaznega postopka ta dejstva niti niso natančno ugotavljala. Sklicuje se na odločitev v podobni zadevi Pdp 674/2012. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost in utemeljenost sklepov toženke o odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku zaradi ugotovljenega obstoja varnostnega zadržka. Gre za samostojen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma za poseben način prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 88. člena Zakona o obrambi (ZObr) in v zvezi s šestim odstavkom 35. člena istega zakona ter po 9. točki prvega odstavka 62. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV), ki je specialen glede na določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) in Zakona o javnih uslužbencih (ZJU). Razlog tožnikovega prenehanja delovnega razmerja pri toženki je torej obstoj varnostnega zadržka. Stališče sodne prakse je, da je ugotovitev varnostnega zadržka predvsem stvar organa, ki oblikuje takšno oceno, obseg sodne presoje utemeljenosti oziroma upravičenosti takšne ocene pa je glede na posebno ureditev na tem področju zelo omejen (prim. sodbo VSRS VIII Ips 212/2012).

5.Pritožba sicer pravilno navaja, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je bil tožnikov dokazni predlog glede vpogleda v kazenski spis opr. št. VI K 5029/2018 pavšalen. Tožnik je namreč navedel, katero listino iz tega spisa naj sodišče vpogleda (to je kazensko ovadbo), iz njegovih navedb pa je tudi razbrati, kaj z njo dokazuje (da je bila toženka že v času vložitve ovadbe seznanjena z okoliščinami, ki predstavljajo varnostni zadržek). Vendar pa je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog kljub temu utemeljeno zavrnilo, saj njegova izvedba ni bila potrebna. Med strankama namreč ni bilo sporno, da je toženka vložila kazensko ovadbo zoper tožnika zaradi dejanja, glede katerega je bil kasneje, s pravnomočno sodbo spoznan za krivega in v zvezi s katerim je toženka pri tožniku ugotovila obstoj varnostnega zadržka. O vložitvi te ovadbe je izpovedala tudi priča A. A., sama vsebina ovadbe pa izhaja iz toženkine priglasitve premoženjskopravnega zahtevka na Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani z dne 28. 9. 2018 (priloga A22 spisa).

6.Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da varnostni zadržek pri tožniku ni podan, ker naj bi bila toženka že v letu 2018, ko je zoper tožnika vložila kazensko ovadbo in kasneje v zvezi z istimi očitki zoper njega vodila disciplinski postopek, seznanjena z vsemi okoliščinami varnostnega zadržka. Ta temelji na tožnikovem ravnanju, ko je spravil toženko v zmoto, da mu je od decembra 2015 do novembra 2017 plačevala višje stroške prevoza na delo od tistih, do katerih je bil glede na dejansko bivališče upravičen. Zaradi tega ravnanja je bil tožnik leta 2022 pravnomočno obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Da toženka z vsemi okoliščinami tožnikovega ravnanja v zvezi z zlorabo pravice do povračila stroškov prevoza na delo v obdobju od leta 2015 do 2017 ni bila seznanjena, kaže že dejstvo, da je dne 11. 10. 2018 izdala odločbo, da tožnik ni odgovoren za v zvezi s tem dejanjem očitano disciplinsko kršitev, ker disciplinski organ toženke ni imel dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče tožniku dokazati očitano kršitev. O tem se je toženka prepričala šele z že omenjeno pravnomočno sodbo, s katero je bil tožnik spoznan za krivega kaznivega dejanja goljufije in obsojen na pogojno kazen štirih mesecev zapora.

7.Pritožbeno zavzemanje, da je sklicevanje toženke na varnostni zadržek prepozno, tako ni utemeljeno. ZObr in ZSSloV, ki sta, kot rečeno, v tej zadevi specialna predpisa, pa tudi sicer ne določata rokov za ugotovitev prenehanja oziroma podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ugotovljenega varnostnega zadržka (kot jih npr. določa ZDR-1 v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi). V zvezi s tem je neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje na zadevo VDSS Pdp 674/2012, v kateri je bilo zavzeto stališče, da je toženka negirala namen varnostnega zadržka, ker je dopustila, da je tožnik ostal v delovnem razmerju še tri leta po vloženi ovadbi. Ne le, da gre za stališče, zavzeto le v navedeni zadevi in torej ne predstavlja ustaljene sodne prakse, pač pa zadeva tudi sicer ni primerljiva z obravnavano. Kot rečeno, toženka v obravnavani zadevi v času vložitve ovadbe in vodenja disciplinskega postopka zoper tožnika ni razpolagala z dokazi, na podlagi katerih bi bilo mogoče tožniku dokazati goljufijo na škodo toženke, v zvezi s katero je toženka kasneje ugotovila obstoj varnostnega zadržka.

8.Zaradi okoliščin, v katerih je bilo storjeno pravnomočno ugotovljeno kaznivo dejanje (dalj časa - kar dve leti trajajoče dejanje v škodo toženke, ki jo je tožnik zavedel in posledično oškodoval za 8.461,92 EUR), pa je toženka utemeljeno sklepala na osebnostne lastnosti tožnika (da bi lahko takšno ravnanje ponovil, če bi se znašel v osebni stiski), zaradi katerih mu ni več zaupala, ne glede na to, da je tožnik dejanje obžaloval, kar poudarja v pritožbi. Toženka je torej utemeljeno ugotovila obstoj varnostnega zadržka kot oviro za delo na obrambnem področju in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložila.

9.Kot izhaja iz že navedenega, toženka tožniku pogodbe o zaposlitvi ni odpovedala zaradi kazenske obsodilne sodbe, kot poizkuša prikazati pritožba, pač pa zaradi varnostnega zadržka. Res je obstoj varnostnega zadržka ugotovila in utemeljila (tudi) na podlagi pravnomočno ugotovljenega obstoja kaznivega dejanja, ki je takšne narave (storjeno v škodo toženke), da je posledično izgubila zaupanje v tožnika, a to ne spremeni razloga prenehanja delovnega razmerja. Toženka je namreč v izpodbijanih sklepih ustrezno utemeljila, zakaj je zaupanje oziroma neobstoj dvoma o zanesljivosti, verodostojnosti in lojalnosti tožnika kot delavca na obrambnem področju tako zelo pomembno ter zakaj je bilo pri tožniku podano povečano tveganje, ki je nesprejemljivo za delo na obrambnem področju.

10.Neutemeljeni so pritožbeni očitki o posplošeni izpovedbi toženkine priče A. A., ki je sodelovala pri postopku varnostnega preverjanja za tožnika in na katere izpoved se je (med drugim) oprlo sodišče prve stopnje. Priča je namreč v svoji izpovedbi poudarila, da je bil tožnik nepošten do toženke, saj je skoraj dve leti prikazoval lažne okoliščine, na podlagi katerih je toženko oškodoval za povračilo potnih stroškov; opisala je opravljen razgovor s tožnikom in celoten postopek varnostnega preverjanja; ter natančno pojasnila, zakaj je pri tožniku podano povečano tveganje in zakaj mu ni mogoče zaupati. V zvezi s slednjima je poudarila ne le kaznivo dejanje, ki je bilo storjeno proti toženki in je trajalo daljše časovno obdobje, pač pa tudi tožnikove osebne lastnosti ter dejstvo, da je imel tožnik kot vodja orkestra dostop do varovanih oseb. Izpoved priče je v 13. točki izpodbijane sodbe obširno povzelo že sodišče prve stopnje.

11.Neutemeljeno je tudi pritožbeno poudarjanje, da je bil tožnik zgolj glasbenik in da njegove naloge niso bile obrambne narave oziroma take narave, da bi lahko ogrožale obrambni sistem. Tožnik je bil pri toženki zaposlen na delovnem mestu višji vojaški uslužbenec, zato je tudi zanj veljal pogoj, da mora biti varnostno preverjen in da ne sme obstajati varnostni zadržek skladno z že navedenimi določili ZObr. Glede na formacijsko dolžnost, na katero je bil razporejen (vodja protokolarnega orkestra), pa je potreboval dovoljenje za dostop do tajnih podatkov stopnje zaupno. V pritožbi priznava, da se je občasno srečeval s tajnimi podatki, četudi stopnje interno, v svoji izpovedbi pa je potrdil, da je bil pri svojem delu v stikih z varovanimi osebami in predstavniki tujih držav. Upoštevaje navedeno in naravo storjenega kaznivega dejanja je toženka, kot rečeno, utemeljeno zaključila, da obstoji pri tožniku varnostni zadržek, ki je ovira ne le za opravljanje same vojaške službe, pač pa tudi za opravljanje drugih del in dolžnosti na obrambnem področju.

12.Konkretna ocena o obstoju varnostnega zadržka pa ne more biti odvisna od do tedaj uspešnega dela vojaške osebe, zato je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na to, da je tožnik za svoje delo prejemal nagrade, pohvale, priznanja ter da je bil ocenjen z odlično ali prav dobro (prim. sodbo VSRS VIII Ips 212/2012 in sodbo VDSS Pdp 300/2017).

13.Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Zveza: