Jedro

Ponovni postopek ne pomeni, da se postopek začne znova, pač pa je namenjen odpravi nepravilnosti prej izdane odločbe v skladu z opozorili drugostopenjskega organa v pritožbenem postopku (251. člen ZUP) oziroma v skladu s pravnim mnenjem sodišča glede materialnega prava ter v skladu s stališči sodišča glede postopka, če je bila odločba odpravljena v upravnem sporu.

V obravnavanem primeru je bila ugotovljena nelegalna rekonstrukcija obstoječega objekta (senika), (že) za rekonstrukcijo objekta kot tako pa je po prvem odstavku 3. člena ZGO-1 predpisano gradbeno dovoljenje, in če se v takem primeru dela izvajajo brez veljavnega gradbenega dovoljenja, gre za nelegalno gradnjo, za katero se izrečejo inšpekcijski ukrepi po 152. členu ZGO-1

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Inšpektorat RS za okolje in prostor, Območna enota Kranj (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odločil, da morata tožnika kot inšpekcijska zavezanca takoj po vročitvi odločbe ustaviti nelegalno rekonstrukcijo pri spremembi namembnosti kmetijskega objekta tlorisne velikosti 5,1 m x 5,9 m, višinski gabarit pritličje z izkoriščenim podstrešjem, na zemljišču s parc. št. 658/2 k.o. ... (v 1. točki izreka), da morata inšpekcijska zavezanca do 15. 6. 2018 na svoje stroške odstraniti betonski podzidek v višini 25 cm z betonsko talno ploščo, balkon na južni strani, zidan dimnik in zapreti nove fasadne odprtine v kladnih stenah pritličja ter v zatrepih objekta ter vzpostaviti prejšnje stanje (v 2. točki izreka), zagrozil, če tožnika ne bosta izvršila naloženega dejanja na način in v roku, kot je določeno, da se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti po drugih osebah ali s prisilitvijo (v 3. točki izreka), izrekel prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) (v 4. točki izreka), navedel, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (v 5. točki izreka) ter da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom (v 6. točki izreka). Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je gradbena inšpektorica A.A. kot inšpekcijski zavezanki izdala odločbo zaradi nedovoljene gradnje na zemljišču s parc. št. 658/2 k.o. ... že 9. 11. 2012. To odločbo je odpravil drugostopenjski organ z odločbo z dne 16. 1. 2014 ter zadevo vrnil prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Po vstopu v postopek tožnikov kot pravnih naslednikov po pokojni investitorki A.A. sta bila slednja seznanjena z ugotovitvami inšpekcije ter jima je bila dana možnost, da se izrečeta o zadevi. Tožnika sta v izjavi z dne 5. 2. 2018 med drugim navajala, da nasprotujeta ugotovitvam inšpekcijskega organa, da naj bi investitorka z rekonstrukcijo predmetnemu objektu spremenila namembnost v počitniški objekt. Z vzdrževalnimi in adaptacijskimi deli je bil objekt vzpostavljen v stanje, ki je preprečilo nadaljnje propadanje, nikakor pa ne gre za nov ali po namembnosti spremenjen objekt. Inšpekcijski organ je ugotovil, da iz podatkov spisa izhaja, da je A.A. kot investitorica v letu 1976 obstoječemu seniku z rekonstrukcijo spremenila namembnost v počitniški objekt, brez gradbenega dovoljenja. Izvedena gradbena dela v zvezi z rekonstrukcijo obsegajo izvedbo betonskega podzidka v višini 25 cm z betonsko talno ploščo, izvedbo fasadnih odprtin v kladnih stenah pritličja ter v zatrepih, izvedbo balkona na južni strani in izvedbo zidanega dimnika. S pričetkom gradnje brez gradbenega dovoljenja je kršena določba prvega odstavka 3. člena ZGO-1, pri čemer se organ sklicuje tudi na 7. točko prvega odstavka 2. člena tega zakona. Organ dalje navaja, da sta 1. in 2. točka izreka odločbe utemeljeni s 152. členom ZGO-1. Rok za odstranitev odrejenih gradbenih elementov na predmetnem objektu, določen v 2. točki izreka odločbe, je določen glede na okoliščine primera, pri čemer so upoštevani velikost in način gradnje ter letni čas, v katerem je odločba izdana, in je po prepričanju organa primeren, da ob normalni skrbnosti tožnika lahko izpolnita naloženo obveznost. Opozorilo iz 3. točke izreka je utemeljeno s tretjim odstavkom 148. člena ZGO-1, izrečene prepovedi iz 4. točke izreka odločbe pa so utemeljene s 158. členom ZGO-1. 2. Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 28. 5. 2018 odpravilo 1. točko izreka izpodbijane prvostopenjske odločbe ter jo nadomestilo z novo 1. točko, po kateri morata tožnika kot inšpekcijska zavezanca takoj po vročitvi odločbe ustaviti nelegalno rekonstrukcijo kmetijskega objekta na zemljišču s parc. št. 658/2 k.o. ... V ostalem je pritožbo zavrnilo. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je organ 1. točko izreka prvostopenjske odločbe spremenil, ker je bila izpodbijana odločba v tem delu nejasna. V preostalem je pritožbo zavrnil ter presodil kot neutemeljene vse pritožbene navedbe.

3. Tožnika v tožbi navajata, da niti v ponovnem postopku dejansko stanje ni bilo pravilno oziroma popolno ugotovljeno, saj dejanskega stanja v času izdaje odločbe gradbena inšpektorica ni ugotavljala. V skladu s sodbo Upravnega sodišča I U 713/2012 z dne 20. 9. 2012 bi moral inšpekcijski organ v ponovnem upravnem postopku ugotoviti gradnjo oziroma dela, ki jih je investitorka A.A. izvršila na objektu in zaradi katerih bi morala pridobiti gradbeno dovoljenje. Tožnika vztrajata, da je nesprejemljivo, da se je prvostopenjski organ oprl na ugotovitve inšpektorja na podlagi ogleda, ki je bil opravljen že 7. 11. 2012, in pri katerem tedanja zavezanka A.A. ni sodelovala. Tožnika dalje očitata, da jima prvostopenjska odločba nalaga vzpostavitev prejšnjega stanja za posege, za katere sploh ni bilo ugotovljeno, da so bili izvršeni. Pri tem pa bi morala odločba, če je z njo odrejen inšpekcijski ukrep vzpostavitve v prejšnje stanje, taksativno navesti nedovoljene posege. Tako pa inšpekcijski organ ni ravnal. Zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja gradbena inšpektorica tudi ne bi mogla odločati na podlagi Uredbe o prostorskih ureditvenih pogojih za sanacijo degradiranega prostora na območju Triglavskega narodnega parka v občini Bled. Ob sklicevanju na točko 7.2. prvega odstavka 2. člena ZGO-1, ki opredeljuje pojem rekonstrukcije objekta, tožnika očitata, da v prvostopenjski odločbi ni navedeno, v kakšnem obsegu je bila ugotovljena rekonstrukcija predmetnega objekta. Iz drugostopenjske odločbe pa izhaja, da so zaradi gradbenih del, ki jih inšpekcijski organ šteje kot posege v konstrukcijske elemente objekta (podbetoniranje temeljev, izvedba betonske talne plošče, vgradnja 5 oken, izvedba dimnika in izvedba balkona (ganka)), bile nedvomno izvedene spremembe v rekonstrukciji obstoječega objekta in je zato utemeljen zaključek, da je šlo za rekonstrukcijo. Prvostopenjska odločba o tem nima razlogov. Tožnika dalje navajata, da je na vprašanje spremembe namembnosti vezana uporaba pravne podlage za izrek ukrepa, ter da je zato bistveno, da je ta pravno pomembna okoliščina pojasnjena in utemeljena na dejanskem stanju, kar pa iz izpodbijane odločbe ne izhaja. Tožnika očitata tudi, da iz obrazložitve drugostopenjske odločbe ni mogoče razbrati, na kakšni podlagi je drugostopenjski organ ugotovitev prvostopenjskega organa o izvedeni rekonstrukciji sploh potrdil, saj odločba o odločilnih dejstvih nima razlogov. Tožnika pa dalje nasprotujeta tudi postavljenemu roku za izvršitev odrejenih ukrepov. Nasprotujeta pa tudi posledicam neizvršitve odločbe, kot izhajajo iz 3. in 5. točke izreka prvostopenjske odločbe. Prav tako izrecno nasprotujeta tudi omejitvam iz 4. točke izreka odločbe, saj menita, da za take ukrepe ni podlage. Nasprotujeta tudi odločitvi v 6. točki izreka prvostopenjske odločbe.

Tožnika dalje navajata, da iz obrazložitve drugostopenjske odločbe izhaja, da se je pritožbeni organ oprl na podatke spisa ter da je kot izhodišče upošteval, da je investitorka A.A. na obstoječem objektu (seniku) izvedla obnovitvena dela, in da je bil njen namen, da objekt obnovi in ga uporablja kot počitniško hišico. Tako stališče je protispisno, saj takih navedb oziroma listin, ki bi utemeljevale tovrstne zaključke pritožbenega organa, ni v spisu. Tožnika sta v izjavi z dne 5. 2. 2018 izrecno zatrjevala, da objekt ni bivalen in da ne gre za počitniški objekt, temveč za objekt, ki je po svoji namembnosti enak prvotnemu seniku, ki prav tako ni omogočal bivanja, ter da so višinski in tlorisni gabariti povsem enaki prvotnemu objektu. Z vzdrževalnimi in adaptacijskimi deli je bil objekt vzpostavljen v stanje, da se je preprečilo nadaljnje propadanje, ne gre pa za nov ali po namembnosti spremenjen objekt. Tožnika sta tudi opisala sedanje stanje, ki je drugačno od ugotovljenega ob ogledu v letu 2012, pri katerem notranjost objekta zaradi izvedbe ogleda brez prisotnosti tedaj pravne prednice tožnikov kot inšpekcijske zavezanke ni bila pregledana. Drugostopenjski organ je sicer spremenil prvostopenjsko odločbo tako, da je v izreku izpustil besedilo, da gre za spremembo namembnosti. Iz obrazložitve odločbe pa izhaja, da trditve in dokazi, ki se nanašajo na spremembo namembnosti objekta, nimajo vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Vendar pa je takšno stališče po prepričanju tožnikov neutemeljeno, kot že navedeno. Ker je drugostopenjski organ pritožbi delno ugodil, bi moral navedeno upoštevati tudi pri odločitvi o stroških postopka. Vendar tako ni ravnal. V 2. točki izreka je odločil, da se zahteva za povrnitev stroškov zavrne v celoti, ob sklicevanju na 113. člen ZUP.

Tožnika sodišču predlagata, naj izvede naslednje dokaze: vpogleda naj v odločbi upravnih organov obeh stopenj ter v pritožbo, dalje v izjavo tožnikov z dne 5. 2. 2018, tožnika naj zasliši, opravi naj ogled na kraju samem, določi naj izvedenca gradbene stroke, vpogleda naj v sodbo Upravnega sodišča I U 713/2012 z dne 20. 9. 2012. Tožnika sodišču predlagata, naj odloči, da se tožbi ugodi ter prvostopenjska in drugostopenjska odločba odpravita, zadeva pa vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Zahtevata tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila, sodišču pa je poslala upravne spise v zadevi.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporna odločitev, da se tožnikoma kot inšpekcijskima zavezancema naloži inšpekcijski ukrep po določbah 152. člena ZGO-1, to je ustavitev nelegalne rekonstrukcije kmetijskega objekta na zemljišču s parc. št. 658/2 k.o. ... ter odstranitev tam navedenih gradbenih del v tam določenem roku, sporna pa je tudi odločitev v preostalem: glede grožnje s prisilno izvršbo, navedbe o nesuspenzivnosti pritožbe, dalje, da se tožnikoma izrečejo prepovedi iz tretjega odstavka 148. člena ZGO-1 in navedba, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom; sporni so tudi pritožbeni stroški. Tožnika v bistvenem navajata, da so bila na objektu izvedena zgolj vzdrževalna in adaptacijska dela zaradi preprečitve propadanja objekta ter da sedanje stanje objekta ni takšno kot ob ogledu v letu 2012, zato izpodbijana odločitev temelji na nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju ter je po njunem mnenju nezakonita.

7. Sodišče ugotavlja, da je izpodbijano odločbo prvostopenjski organ izdal v drugem ponovnem postopku. Prvo prvostopenjsko odločbo, s katero je bila med drugim ustavljena nadaljnja gradnja lesenega počitniškega objekta in odrejena njegova celotna odstranitev, je odpravilo to sodišče s sodbo I U 713/2012 z dne 20. 9. 2012, v bistvenem zaradi nerazjasnjenega vprašanja, ali so se gradbena dela izvajala na obstoječem objektu, ali pa je bil ta odstranjen in zgrajen nov objekt. Drugo prvostopenjsko odločbo, ki se je enako glasila na ustavitev nadaljnje gradnje lesenega počitniškega objekta in njegovo celotno odstranitev, pa je odpravil drugostopenjski organ, ponovno zaradi še vedno nerazjasnjenega dejanskega stanja v pogledu vprašanja, ali je bil stari objekt pred spornimi gradbenimi posegi v celoti odstranjen. Z izpodbijano, tretjo prvostopenjsko odločbo, spremenjeno z drugostopenjsko odločbo, pa je ustavljena nelegalna rekonstrukcija objekta kot kmetijskega in odrejena odstranitev posameznih delov, zgrajenih oziroma izdelanih na obstoječem objektu ter vzpostavitev v prejšnje stanje.

8. Po 152. členu ZGO-1, ki se je uporabljal v času sprejema izpodbijanih odločitev, v primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna.

9. Ob uporabi navedene zakonske določbe o inšpekcijskih ukrepih pri nelegalni gradnji je bilo z izpodbijano prvostopenjsko odločbo (v pritožbenem postopku v delu spremenjeno) odločeno na podlagi dokumentacije v upravnih spisih ter izjave tožnikov z dne 5. 2. 2018 k rezultatom ugotovitvenega postopka, ki so bili tožnikoma posredovani z dopisom z dne 25. 1. 2018. 10. Po presoji sodišča tožnika neutemeljeno ugovarjata, da tudi v ponovnem postopku ni bilo ugotovljeno, katera dela so bila na objektu izvedena, pa bi bilo zanje treba pridobiti gradbeno dovoljenje, in da se odločitev ne bi mogla opirati na ugotovitve inšpektorja na podlagi ogleda, ki je bil opravljen že 7. 11. 2012, in pri katerem investitorica A.A., tedanja inšpekcijska zavezanka, niti ni sodelovala. Iz poziva organa tožnikoma z dne 25. 1. 2018 namreč izhaja, da sta bila pred izdajo izpodbijane odločbe seznanjena, da je gradbeni inšpektor dne 7. 11. 2012 z ogledom na kraju samem ugotovil, da je v obstoječi objekt vgrajen dimnik, da so izvedene fasadne odprtine, da je zgrajen balkon, da je objekt podzidan z betonskim podzidkom v višini 25 cm, da je pred vhodom v objekt izvedena betonska plošča tlorisne velikosti 5,10 x 1,50 m, vendar v odgovoru za nobenega teh gradbenih posegov nista konkretizirano navedla, da ni bil izveden in tudi ne navajala, da bi tedanje stanje, v letu 2018, bilo drugačno od stanja, ugotovljenega ob ogledu inšpektorja 7. 11. 2012; samo na splošni ravni sta zatrjevala, da so bila izvedena zgolj vzdrževalna in adaptacijska dela, da bi se preprečilo nadaljnje propadanje objekta. Nasprotovala sta sicer še ugotovitvam organa, da je investitorica brez gradbenega dovoljenja z rekonstrukcijo spremenila prvotno namembnost objekta v počitniški objekt. Vendar se izpodbijana odločitev (po spremembi prvostopenjske odločbe z drugostopenjsko) itak glasi na ustavitev nelegalne rekonstrukcije kmetijskega objekta, tako da se tožnikoma niti ne očita (več) nelegalne spremembe namembnosti obstoječega objekta (senik) v počitniški objekt. Navedbe tožnikov o izvedenih zgolj vzdrževalnih in adaptacijskih delih zaradi preprečitve propadanja obstoječega objekta pa je že prvostopenjski organ prepričljivo zavrnil s sklicevanjem na izkazano izvedena gradbena dela (betonski podzidek objekta z betonsko talno ploščo, zidan dimnik, balkon, izvedba fasadnih odprtin v kladnih stenah pritličja ter v zatrepih) v smislu 7. in 7.2. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1 (rekonstrukcija), ki jih z vidika gradbene stroke ni mogoče šteti kot vzdrževalnih del (ohranjanje objekta v dobrem stanju1). V zvezi z zapisnikom z ogleda z dne 7. 11. 2012 sodišče še dodaja, da se zapisnik tudi nahaja v spisni dokumentaciji upravnega spisa, in da po Zakonu o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) prisotnost inšpekcijskega zavezanca v postopku inšpekcijskega nadzora ni obvezna (29. člen).

11. Poleg tega sta bila tožnika v pozivu z dne 25. 1. 2018 seznanjena tudi, da je investitorica, pok. A.A. na zapisnik dne 6. 4. 2011 (ki je tudi v spisni dokumentaciji) (to je pred prvo prvostopenjsko inšpekcijsko odločbo) izjavila, da je predmetni senik kupila leta 1971, da je bil potreben obnove ter da je bila obnova končana leta 1977, in da je že istega leta prejela odločbo urbanističnega inšpektorja, s katero je bila odrejena ustavitev gradnje, ker je gradila brez lokacijskega dovoljenja, ki ga tudi ni mogla pridobiti. Tožnika sta bila v pozivu z dne 25. 1. 2018 seznanjena tudi, da iz zapisnika z dne 6. 4. 2011 izhaja, da je investitorica tedaj navedla, da je zahtevi za odlog prisilne izvršbe leta 1993 priložila Tehnično poročilo k adaptaciji in obnovi dotrajanega senika v bivalno kočo (ki je prav tako v spisni dokumentaciji upravnih spisov), ter da iz tega izhaja, katera dela so bila izvedena: zamenjava ostrešja, podbetoniranje temeljev v višini 25 cm ter znotraj temeljev izvedba betonske talne plošče, vgradnja pet oken, izvedba dimnika in balkona (ganka) ter izvedba notranje obdelave z lesenimi opaži in toplotno izolacijo. Po že navedenem pa tožnika konkretizirano nista oporekala ugotovitvam o izvedenih gradbenih delih, ter pravnemu stališču organa, da je za tako gradnjo potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje, tako po ZGO-1 (ki je bil v času odločanja v uporabi), kot po predpisih, ki so veljali v času gradnje (Zakon o urbanističnem planiranju, Uradni list SRS, št. 16/67 in naslednji).

12. Tako so ob povedanem povsem neutemeljene tožbene navedbe, podane v smeri, da je bilo dejansko stanje glede izvedenih gradbenih del pred odločitvijo v zadevi nepopolno in nepravilno ugotovljeno. Ponovni postopek namreč ne pomeni, da se postopek začne znova, pač pa je namenjen odpravi nepravilnosti prej izdane odločbe v skladu z opozorili drugostopenjskega organa v pritožbenem postopku (251. člen ZUP) oziroma v skladu s pravnim mnenjem sodišča glede materialnega prava ter v skladu s stališči sodišča glede postopka, če je bila odločba odpravljena v upravnem sporu (četrti odstavek 64. člena ZUS-1); kar pomeni, da se ugotavljajo dejstva ter izvajajo dokazi (dopolnjuje dejansko stanje) zgolj v navedenem obsegu. Katera nedovoljena gradbena dela so bila na obstoječem objektu tožnikov izvedena, pa je bilo ugotovljeno v prejšnjih postopkih (zapisnik o ogledu z dne 7. 11. 2012, zaslišanje investitorice 6. 4. 2011, tehnično poročilo o izvedenih delih), tožnika pa v postopku pred inšpekcijskim organom nista ne konkretizirano zatrjevala drugače, ne v tej smeri predložila nobenih dokazov. V odgovoru na poziv z dne 5. 12. 2018 sta sicer predlagala ogled na kraju samem in zaslišanje „udeležencev postopka“, vendar gre za nesubstancirana dokazna predloga, glede na pretežno vsebino odgovora pa bi bilo mogoče sklepati, da sta podana zaradi dokazovanja trditev, da obstoječemu objektu ni bila spremenjena namembnost v počitniški objekt ter da objekt ne omogoča bivanja oziroma da ne gre za zgraditev novega objekta. Zato organ ni imel razloga za dopolnjevanje dejanskega stanja zaradi ugotovitev, katera gradbena dela so bila na obstoječem objektu izvedena brez gradbenega dovoljenja. Tožnikoma pa je bila tudi naložena zgolj odstranitev gradbenih del, za katera je bilo ugotovljeno, da so bila nedovoljeno izvedena, in sicer v 2. točki izreka izpodbijane prvostopenjske odločbe. Zato tožnika neutemeljeno ugovarjata, da bi morali biti nedovoljeni posegi taksativno navedeni.

13. Kolikor tožnika v tožbi ugovarjata še, da jima je med drugim naložena odstranitev betonskega podzidka v višini 25 cm z betonsko talno ploščo, ob tem ko naj bi dejansko stanje v tem pogledu ne bilo pravilno ugotovljeno, saj naj bi v postopku uporabljeni dokazi (tehnično poročilo, izjava investitorice) tega ne potrjevali - kajti iz tehničnega poročila naj bi to ne izhajalo, izjava investitorice pa naj bi bila nepravilno povzeta, ker „temeljev objekt še vedno nima“ - gre za nedopustno navajanje novih dejstev, saj takih navedb v odgovoru z dne 5. 12. 2018, ko jima je bila pred izdajo prvostopenjske odločbe dana možnost izjave o odločilnih dejstvih in okoliščinah, nista podala, tega pa v tožbi tudi ne opravičila (tretji odstavek 20. člena ZUS-1). Hkrati gre tudi za materialno neizčrpanost pritožbe v tem delu, saj te kršitve tožnika nista uveljavljala že v pritožbi, zato gre za neupoštevne tožbene navedbe (prvi odstavek 6. člena ZUS-1)2. Povsem enako, torej da gre za neupoštevne tožbene navedbe iz istih razlogov (tretji odstavek 20. člena ZUS-1, prvi odstavek 6. člena ZUS-1), velja za navedbe o tem, da sta betonski podzidek in balkon bistvena za obstoj celotne konstrukcije objekta, ter da zato njuna odstranitev, kot je z inšpekcijsko odločbo naložena, ni mogoča. 14. Glede na to, da so nelegalni gradbeni posegi kot posegi, ki jih je potrebno odstraniti, eksplicitno navedeni v 2. točki izreka prvostopenjske odločbe, tožnika neutemeljeno ugovarjata, da iz odločbe ne izhaja, kaj je v konkretnem primeru vzpostavitev prejšnjega stanja. Po mnenju sodišča je določbo 152. člena ZGO-1 (z uporabo jezikovne in logične metode) mogoče razlagati edino v pomenu, da je izpolnitvi inšpekcijskega ukrepa zadoščeno, če se odstranijo nelegalno zgrajeni deli objekta in vzpostavi stanje, ki je bilo pred izvedbo nelegalnih gradbenih del. Iz odločb upravnih organov obeh stopenj pa tudi jasno izhaja, da je bil obstoječi objekt, na katerem so bila izvedena nedovoljena gradbena dela, senik. To pa pomeni, da je tožnikoma naloženo, da vzpostavita kot prejšnje stanje objekt - senik (z odstranitvijo dimnika, zaprtjem fasadnih odprtin, odstranitvijo balkona in betonskega podzidka z betonsko ploščo). Ob podani presoji je neutemeljena tudi navedba tožnikov, da gradbena inšpektorica, ker naj bi v konkretnem primeru iz odločbe ne izhajalo, kaj pomeni v konkretnem primeru vrnitev v prejšnje stanje, odločitve ne bi mogla opreti na Uredbo o PUP za sanacijo degradiranega prostora v območju TNP, v kateri je predmetni objekt, s parc. št. 658/2 k.o. ..., naveden med posegi, ki jih ni mogoče legalizirati, mogoče pa jih je vzpostaviti v prejšnje stanje.

15. Brez podlage tožnika trdita tudi, da prvostopenjska odločba nima ugotovitev o obsegu rekonstrukcije obstoječega objekta; ob zakonski opredelitvi pojma rekonstrukcije (točka 7.2. prvega odstavka 2. člena ZGO-1) je ta organ navedel tudi dela, ki glede obravnavanega objekta predstavljajo rekonstrukcijo. Drugostopenjski organ pa je na pritožbene navedbe odločitev spremenil tako, da je odločil o ustavitvi nelegalne rekonstrukcije kmetijskega objekta (namesto prejšnje odločitve prvostopenjskega organa o ustavitvi nelegalne rekonstrukcije pri spremembi namembnosti kmetijskega objekta), obrazložitev odločitve o rekonstrukciji pa glede na pritožbene navedbe v nebistvenem dopolnil (vse opisano ravnanje drugostopenjskega organa ima podlago v 248. členu ZUP). Pri tem pa se sodišče strinja z razlogovanjem drugostopenjskega organa, da sprememba odločitve - tako da se ugotovitev nelegalne rekonstrukcije in izrečeni inšpekcijski ukrep vežeta zgolj na (obstoječi) kmetijski objekt, ne da bi bila kot rekonstrukcija opredeljena tudi sprememba njegove namembnosti -, na zakonitost odločitve, izrečene na podlagi 152. člena ZGO-1, nima vpliva. V obravnavanem primeru je bila namreč ugotovljena nelegalna rekonstrukcija obstoječega objekta (senika), (že) za rekonstrukcijo objekta kot tako pa je po prvem odstavku 3. člena ZGO-1 predpisano gradbeno dovoljenje in če se v takem primeru dela izvajajo brez veljavnega gradbenega dovoljenja, gre za nelegalno gradnjo (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1), za katero se izrečejo inšpekcijski ukrepi po 152. členu ZGO-1, kot je bilo to v obravnavanem primeru.

16. Sodišče kot neutemeljene presoja tudi tožbene navedbe o prekratkem in neživljenjsko določenem roku za odstranitev nelegalnih gradbenih del. Kot izhaja iz izpodbijane prvostopenjske odločbe, je rok določen v trajanju približno štirih mesecev, in je zanj organ obrazložil, zakaj ga šteje kot primernega. Tožnika pa nista utemeljila, zakaj odstranitev nelegalnih gradbenih del v takem roku zanju ni mogoča. 17. Kot neutemeljene presoja sodišče tudi tožbene navedbe, s katerimi tožnika nasprotujeta grožnji s prisilno izvršitvijo, če v odrejenem roku ne izvršita naložene odstranitve nelegalnih gradbenih del. Tožnika ugovor utemeljujeta z navezavo na povedano v tožbi. To pomeni, da nasprotujeta izreku grožnje s prisilno izvršitvijo, ki ga organ opira na določbo tretjega odstavka 148. člena ZGO-13, ker nasprotujeta izreku inšpekcijskega ukrepa sploh. Tožbenih navedb zoper izrek inšpekcijskega ukrepa pa glede na navedeno sodišče ni presodilo kot utemeljenih, zato nima razloga, da bi ne zavrnilo tudi tožbenih navedb zoper izrečeno grožnjo s prisilno izvršitvijo. Enaka presoja sodišča velja za tožbeni navedbi, s katerima tožnika izpodbijata izrek, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve4 in da bo o stroških postopka odločeno s posebno odločbo5. 18. Tožnika nasprotujeta tudi omejitvam, naloženim v 4. točki izreka. Gre za posebne prepovedi, ki se izrečejo v zvezi z gradnjo, glede katere je izrečen inšpekcijski ukrep zaradi nedovoljene gradnje, na podlagi prvega odstavka 158. člena ZGO-1 (na to pravno podlago pa je prvostopenjski organ tudi oprl izrek v tem delu), in so po drugem odstavku tega člena obvezna sestavina odločbe, s katero se izreče inšpekcijski ukrep po 152. členu ZGO-1. Zato sodišče tožbeno navedbo presoja kot neutemeljeno.

19. Sodišče kot neutemeljeno zavrača tudi tožbeno navedbo, da bi drugostopenjski organ pri odločanju o pritožbenih stroških moral upoštevati uspeh tožnikov s pritožbo. Drugostopenjski organ je namreč odločitev spremenil nebistveno, upoštevajoč, da je za izrek inšpekcijskega ukrepa po 152. členu ZGO-1 zadostovala ugotovitev o izvedeni rekonstrukciji obstoječega objekta kot taki, ne da bi moralo biti ugotovljeno s tem tudi spreminjanje namembnosti objekta (kar je sicer sodišče podrobno obrazložilo že v 15. točki obrazložitve te sodbe).

20. Ker je po navedenem sodišče presodilo, da so tožbene navedbe neutemeljene oziroma da jih ne more upoštevati, ugotovilo pa tudi ni kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

21. Sodišče je odločilo na seji, brez oprave glavne obravnave, na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Tožnika sta v tožbi predlagala vpogled v svojo izjavo z dne 5. 2. 2018, ne da bi navedla, kaj z njo (še) spornega dokazujeta; izrek inšpekcijskega ukrepa namreč s spremenjeno odločitvijo (v drugostopenjski odločbi) ni več vezan na ugotovitev o spremembi namembnosti obstoječega objekta. Da bi bila na obstoječem objektu - seniku, s tem ko so bila izkazano izvedena gradbena dela (kot izdelava betonskega podzidka objekta z betonsko talno ploščo, zidanega dimnika, balkona, izvedba fasadnih odprtin v kladnih stenah pritličja ter v zatrepih), izvedena zgolj adaptacijsko vzdrževalna dela, kot sta v izjavi zatrjevala, pa z izjavo kot neprimernim dokazom ne bi mogla dokazati. Dalje tožnika v dokazne namene predlagata opravo ogleda. Tudi glede navedenega dokaza, ki ga predlagata ob podaji različnih tožbenih navedb, ki se nanašajo na vse točke izreka prvostopenjske odločbe in 2. točko izreka drugostopenjske odločbe, jasno ne substancirata, katero sporno dejstvo, ki sta ga zatrjevala, bi bilo z ogledom mogoče (drugače) ugotoviti. Zato sodišče dokazni predlog zavrača. Tožnika predlagata tudi postavitev izvedenca gradbene stroke. Takega dokaza v postopku pred inšpekcijskim organom nista predlagala, čeprav jima je bila dana možnost izjave o odločilnih dejstvih, zato gre za nedovoljen nov dokaz (tretji odstavek 20. člena ZUS-1). Tožnika predlagata tudi svoje zaslišanje, ne da bi navedla, v čem bi ta dokaz bil za odločitev potreben, in gre torej za nesubstanciran dokazni predlog. Tožnika predlagata tudi vpogled v sodbo tega sodišča I U 713/2012 z dne 20. 9. 2012, prav tako brez da bi navedla, kaj z njo dokazujeta, pri čemer sodišče dodaja, da se sodba nanaša da povsem drugačno odločitev v prvi prvostopenjski odločbi (ustavitev gradnje počitniškega objekta in njegovo odstranitev). Enako, da gre za nesubstanciran dokazni predlog, velja tudi za dokaz z vpogledom v odločbi upravnih organov obeh stopenj in pritožbo, zato sodišče dokazni predlog zavrača ter ni razpisalo glavne obravnave, da bi na tej vpogledalo v te dokumente.

22. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Tako 10. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1. 2 Tako tudi N. Smrekar v Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Lexpera, Ljubljana 2019, str. 56, tč. 4 3 Ta določa, da kadar je z inšpekcijsko odločbo odrejena odstranitev že zgrajenega objekta ali dela objekta, vzpostavitev prejšnjega stanja ali drugačna sanacija zemljišča, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna, se v odločbi inšpekcijskega zavezanca opozori na to, da se bo v primeru neizpolnitve odrejene obveznosti začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah, ali s prisilitvijo. 4 Organ ga opira na tretji odstavek 146. člena ZGO-1, po katerem pritožba zoper inšpekcijsko odločbo ne zadrži njene izvršitve. 5 Organ ga opira na peti odstavek 213. člena ZUP.