Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da je tožničin izpraznitveni zahtevek utemeljen po določbah SZ (pri čemer sodišče druge stopnje izrecno navaja določilo 58. člena). Po presoji revizijskega sodišča sta sodišči prve in druge stopnje pravilno odločili, ko sta naložili tožencu, da mora izprazniti sporne prostore. Njegovo bivanje v tožničini hiši sicer ni bilo nezakonito zato, ker stanovanjske pogodbe s tožnico ni sklenil. Te so namreč po določilih 147. člena SZ lahko sklenili le tisti stanovalci, ki so imeli ob uveljavitvi stanovanjskega zakona status imetnika stanovanjske pravice. Toženec pa je imel ob uveljavitvi stanovanjskega zakona zgolj status uporabnika in to za čas, dokler mu tožnica ne bi priskrbela najpotrebnejše prostore, ko bi se moral izseliti. Vendar pa je bila toženčeva pravica kot uporabnika tožničinega stanovanja najmanj omejena z vsemi tistimi prepovedmi, ki veljajo za najemnike stanovanj. In če se najemniku lahko odpove najemna pogodba ter zahteva njegova izselitev, kadar so podani razlogi iz 53. člena SZ (ki predstavljajo t.im. krivdne razloge za odpoved najemne pogodbe), ni nobenih pravnih razlogov, da ne bi veljala izselitvena dolžnost tudi za tistega stanovalca, ki uporablja stanovanje le kot uporabnik v smislu določb prejšnjega zakona o stanovanjskih razmerjih. Razlika med takim stanovalcem in najemnikom je zgolj ta, da formalna odpoved v takih primerih kot je toženčev, ne pride v poštev, ker najemne pogodbe ni.

Izrek

1) Revizija tožeče stranke se zavrže. 2) Revizija tožene stranke se zavrne kot neutemeljena. 3) Stranki nosita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo, da se mora tožena stranka izseliti iz stanovanjske hiše P., L., ter izročiti ključe vhodnih vrat te stanovanjske hiše v roku 60 dni ter tožeči stranki povrniti tudi stroške postopka 253.486,00 SIT. Hkrati je izdalo tudi začasno odredbo, s katero je odredilo, da se mora toženec preseliti v drugo, manjšo sobo.

Na pritožbo toženca je sodišče druge stopnje delno spremenilo le odločbo o stroških postopka, ki jih je znižalo na 129.406,00 SIT, v preostalem delu pa je pritožbo toženca, pritožbo tožnice pa v celoti, zavrnilo kot neutemeljeni.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta vložili reviziji obe pravdni stranki. Tožnica je revizijo vložila zoper spremenjeni zavrnilni stroškovni del sodbe iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da se spremenjeni stroškovni del drugostopne sodbe spremeni tako, da se stroškovna obveznost toženca ugotovi v višini 134.300,00 SIT. Sodišče druge stopnje je po izvajanjih revizije zmotno uporabilo tarifo o odvetniških storitvah, zaradi česar je priznalo stroške postopka tožeče stranke v prenizkem znesku. Ta svoja izvajanja je tudi podkrepila s svojim izračunom stroškov, ki naj bi bil pravilen.

Toženec pa je vložil revizijo zoper odločbo o glavni stvari iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da naj se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne ali pa naj se razveljavi. Kršitev prava vidi v stališču sodišča druge stopnje, po katerem mora na podlagi 1. in 2. odstavka 147. člena stanovanjskega zakona sam zahtevati sklenitev najemne pogodbe. Meni, da je kontrahirna dolžnost tožničina obveznost ter da rok šestih mesecev za sklenitev najemne pogodbe ni prekluziven. Ker pa predložena tožničina zdravniška spričevala ničesar ne povedo, nobena od sodišču predloženih pravnomočnih odločb sodnika za prekrške pa ne dokazuje, da je bil toženec edini spoznan za krivega prekrška, je sodišče kršilo materialno pravo, ko je na strani toženca ugotovilo odgovornost za medsebojne konflikte. Upoštevati bi bilo potrebno specifičnost razmerij med pravdnima strankama, ki sta bivša zakonca in ki živita pod isto streho. Konfliktne razmere so posledica dejstva, da tožnica živi s partnerjem in s svojim že polnoletnim sinom iz prvega zakona, s katerim se toženec ne razume.

V odgovoru na revizijo predlaga tožnica, da naj se toženčeva revizija zavrne, ker ni utemeljena.

O vročenih revizijah pravdnih strank se Državno tožilstvo Republike Slovenije ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija tožnice ni dovoljena, revizija toženca pa ni utemeljena.

K reviziji tožnice: Tožnica izrecno pobija z revizijo le stroškovno odločbo sodišča druge stopnje, ki je vsebovana v sodbi sodišča druge stopnje. Odločba o stroških v sodbi pa se šteje za sklep (5. odstavek 129. člena ZPP). Toda po določilu 400. člena ZPP lahko vložijo stranke revizijo le zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. V tem primeru je bil postopek pravnomočno končan z odločitvijo o glavni stvari, to je s sodbo sodišča druge stopnje in ne s sklepom. Ker glede na navedeno procesnopravno stanje tožnica ne more z revizijo pobijati stroškovnega sklepa sodišča druge stopnje, je moralo revizijsko sodišče na podlagi določila 400. člena v zvezi s 399. in 392. členom ZPP zavreči tožničino revizijo kot nedovoljeno. K reviziji tožene stranke: Predmet pravne presoje je bilo na prvi in drugi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, iz katerega izhaja, da sta pravdni stranki razvezana zakonca, da je tožnica lastnica hiše, v kateri pravdni stranki še vedno živita, da je bila tožnica v nepravdnem postopku leta 1991 postavljena za imetnico pravice uporabe s sklepom sodišča prve stopnje, s katerim je bilo tožencu naloženo, da se mora izseliti iz hiše, ko mu bo tožnica priskrbela najpotrebnejše prostore, da pravdni stranki kakšne medsebojne najemne pogodbe nista sklenili ter da toženec uporablja stanovanjske prostore v tožničini hiši na način, ki predstavlja po določilu 53. člena stanovanjskega zakona (naprej SZ) krivdne odpovedne razloge ter da s takim načinom uporabe ni prenehal niti po pisnem opozorilu tožnice.

Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da je tožničin izpraznitveni zahtevek utemeljen po določbah SZ (pri čemer sodišče druge stopnje izrecno navaja določilo 58. člena). Po presoji revizijskega sodišča sta sodišči prve in druge stopnje pravilno odločili, ko sta naložili tožencu, da mora izprazniti sporne prostore. Njegovo bivanje v tožničini hiši sicer ni bilo nezakonito zato, ker stanovanjske pogodbe s tožnico ni sklenil. Te so namreč po določilih 147. člena SZ lahko sklenili le tisti stanovalci, ki so imeli ob uveljavitvi stanovanjskega zakona status imetnika stanovanjske pravice. Toženec pa je imel ob uveljavitvi stanovanjskega zakona zgolj status uporabnika in to za čas, dokler mu tožnica ne bi priskrbela najpotrebnejše prostore, ko bi se moral izseliti. Vendar pa je bila toženčeva pravica kot uporabnika tožničinega stanovanja najmanj omejena z vsemi tistimi prepovedmi, ki veljajo za najemnike stanovanj. In če se najemniku lahko odpove najemna pogodba ter zahteva njegova izselitev, kadar so podani razlogi iz 53. člena SZ (ki predstavljajo t.im. krivdne razloge za odpoved najemne pogodbe), ni nobenih pravnih razlogov, da ne bi veljala izselitvena dolžnost tudi za tistega stanovalca, ki uporablja stanovanje le kot uporabnik v smislu določb prejšnjega zakona o stanovanjskih razmerjih. Razlika med takim stanovalcem in najemnikom je zgolj ta, da formalna odpoved v takih primerih kot je toženčev, ne pride v poštev, ker najemne pogodbe ni. Ugotovljeni razlogi pa dajejo podlago za izselitveni zahtevek po določilu 2. odstavka 59. člena SZ. To pravno podlago pa sta sodišči prve in druge stopnje vsebinsko uporabili in zato ni podan v reviziji uveljavljen razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Ker revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni bil podan, revizijsko sodišče pa v okviru uradnega preizkusa ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, je toženčevo neutemeljeno revizijo zavrnilo (člen 393 ZPP).

Ker pravdni stranki z revizijama nista uspeli, tožničin odgovor na toženčevo revizijo pa ni bil potreben, je revizijsko sodišče odločilo, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške revizijskega postopka (1. odstavek 166. in 154. člena ZPP).