Jedro

Vložnik zatrjuje kršitev načela iskanja resnice, vendar brez izkazane kršitve katere od izvedbenih procesnih določb (ki načelo uresničujejo) in vpliva te kršitve na zakonitost pravnomočne sodbe, z zahtevo ne more uspeti.

Izrek

Zahteva obsojenega D.V. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec se oprosti plačila povprečnine kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sodbo z dne 3.10.2005 obsojenega D.V. spoznalo za krivega, pod točko 1) kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po 1. odstavku 171. člena v zvezi z 2. odstavkom 178. člena KZ, pod točko 2) pa kaznivega dejanja krive ovadbe po 1. odstavku 288. člena KZ. Na podlagi 50. člena KZ je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za prvo kaznivo dejanje po 1. odstavku 171. člena KZ določilo kazen dveh mesecev zapora, za drugo pa po 1. odstavku 288. člena KZ devet mesecev zapora, mu nato po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ določilo enotno kazen deset mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi treh let po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.

Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo deloma ugodilo pritožbi obsojenega D.V. in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tudi po uradni dolžnosti, tako da je dejanji opisani pod točko 1) in 2) pravno opredelilo kot eno kaznivo dejanje krive ovadbe po 1. odstavku 288. člena KZ ter obsojencu v pogojni obsodbi, ob nespremenjeni preizkusni dobi, za kaznivo dejanje po 1. odstavku 288. člena KZ določilo kazen devetih mesecev zapora. V ostalem je obsojenčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojeni D.V. vložil "predlog za razveljavitev sodbe in za izrek oprostilne sodbe", ki ga je Vrhovno sodišče glede na vsebino razlagalo kot zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi navaja, da je sodišče druge stopnje ravnalo v nasprotju z določbama 1. in 2. odstavka 17. člena ZKP, saj da ni enako pazljivo preizkusilo in ugotovilo dejstev, ki vložnika obremenjujejo, kakor tudi dejstev, ki so mu v korist. Sodba drugostopenjskega sodišča je po obsojenčevi oceni pristranska in neargumentirana. Vložnik tudi določno navaja dejstva, ki jih po njegovem mnenju sodišče druge stopnje zaradi nepoglobljenega in površnega pristopa ni ugotovilo po resnici. Poudarja, da sodišče ni presodilo celotnega dogajanja, ki ga vložnik poimenuje za kontinuirano zaroto. Samo glede kazenske ovadbe in obtožnega predloga, ki ju je obsojenec vložil zoper Ministrstvo za finance in Davčni urad M.S., in v njiju navedel tudi odgovorne osebe navedenega urada, so v sodbi navedeni konkretni razlogi, vendar pa so ta dejstva iztrgana iz celote in zato zmotno ugotovljena. Navaja tudi, da sodišči nista v celoti sledili obstoječim realnim dejstvom, ampak sta odločali povsem pavšalno, neargumentirano, nedokazano in pristransko, z neprikritimi simpatijami do državnega tožilca. Sojenje ocenjuje kot nepošteno in do njega diskriminatorno. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter mu izreče oprostilno sodbo.

Vrhovna državna tožilka A.M., spec., v odgovoru navaja, da je obsojeni D.V. zahtevo vložil zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki po 2. odstavku 420. člena ZKP ne more biti predmet presoje v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom. Meni, da je zahteva neutemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP). Zato po uradni dolžnosti ne presoja tistih kršitev zakona, ki jih vložnik v zahtevi ne uveljavlja. To določbo je Vrhovno sodišče že večkrat razlagalo tako, da mora vložnik v zahtevi zatrjevane kršitve zakona razločno obrazložiti, saj v nasprotnem utemeljenosti zahteve ni mogoče preizkusiti.

Obsojeni D.V. v zahtevi zatrjuje le kršitev 1. in 2. odstavka 17. člena ZKP, ki med načeli kazenskega postopka, določa tudi načelo iskanja resnice. Uresničevanju tega načela so namenjene številne izvedbene določbe ZKP. S sklicevanjem na kršitev navedene splošne določbe, ne da bi izkazal kršitve katere od teh izvedbenih procesnih določb in da je ta vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe, obsojeni D.V. ne more izpodbiti napadene pravnomočne odločbe. Iz vsebine zahteve je razvidno, da vložnik v zahtevi ponuja drugačno dokazno presojo in zavrača v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Zato Vrhovno sodišče ugotavlja, da je obsojenec zahtevo vložil zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, torej iz razloga, zaradi katerega po 2. odstavku 420. člena ZKP tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je obsojeni D.V. zahtevo za varstvo zakonitosti vložil zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenec z zahtevo ni uspel, vendar ga je Vrhovno sodišče po 98.a členu v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP, glede na slabe gmotne razmere, oprostilo plačila povprečnine, kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.