Jedro

Zaradi posledic bolezni tožnica za delo „vojaka skladiščnika“ ni več zmožna, temveč s polnim delovnim časom za drugo delo z določenimi omejitvami. Ugotovljene spremembe v zdravstvenem stanju tožnice pomenijo, da je v obravnavani zadevi izpolnjen dejanski stan iz tretje alineje 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1, zato je tožbeni zahtevek na razvrstitev tožnice v III. kategorijo invalidnosti utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je kot nezakoniti odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 10. 10. 2011 in št. ... z dne 3. 5. 2011 (I. točka izreka). Tožnico je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in ji priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami, da gre za psihofizično nezahtevno delo, s čimmanj socialnimi kontakti, brez rokovanja z orožjem in nevarnimi stroji, brez vožnje v službene namene in brez dela na višini s polnim delovnim časom ter pravico do nadomestila za invalidnost od 22. 3. 2011 dalje (II. točka izreka). Izreklo je, da bo o odmeri in izplačevanju nadomestila odločila tožena stranka s posebno upravno odločbo v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe (III. točka izreka) in jo tudi zavezalo, da tožnici povrne stroške postopka v višini 454,45 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na spremembo v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka oziroma podrejeno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Meni, da pri tožnici invalidnost v smislu 60. člena ZPIZ-1 ni podana in se pri tem sklicuje na sodno izvedensko mnenje, po katerem je potrebno nadaljnje zdravljenje z vidika nevropsihiatrične obravnave. To naj bi pomenilo, da diagnostika in zdravljenje nista zaključena, zaradi česar naj ocena invalidnosti sploh ne bi bila mogoča. Uveljavlja bistveno kršitev postopka po prvem odstavku 2. člena ZPP, ker je odločeno mimo tožbenega zahtevka. Tožeča stranka s tožbo zahteva razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, takšnega tožbenega zahtevka glede vzroka invalidnosti pa izrecno ni modificirala, čeprav je v vlogi z dne 19. 10. 2013 podala določene pripombe glede vzroka invalidnosti.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Izdana je ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena v zvezi z drugim odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti do uveljavljane relativne bistvene kršitve, ki bi lahko kakorkoli vplivala na pravilnost in zakonitost ugoditvene sodbe. Sodba je obrazložena s prepričljivimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, zato je na pritožbene navedbe potrebno dodati predvsem le še naslednje.

V obravnavani zadevi gre za spor zaradi priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja na temelju preostale delovne zmožnosti. V predsodnem postopku je namreč IK I dne 2. 3. 2011 ocenila, da je pri tožnici zaradi postkomocijskega sindroma, posttravmatske stresne motnje in pretresa možganov, podana III. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni od 22. 3. 2011 dalje, kjer za delo „vojaka skladiščnika“ več ni zmožna, temveč s polnim delovnim časom za drugo delo z določenimi omejitvami. V zvezi s tožničino pritožbo glede vzroka invalidnosti in revizijo, opravljeno po uradni dolžnosti pa je IK II dne 3. 10. 2011 ocenila povsem drugače. Na podlagi istega bolezenskega stanja je bila mnenja, da pri tožnici ni zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njeno zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta „vojaka skladiščnika“, zato pri njej invalidnost sploh ni podana. Posledično je bila prvostopenjska ugoditvena upravna odločba z drugostopenjskim posamičnim upravnim aktom spremenjena tako, da je z njo zavrnjena zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

Prav zaradi neskladnih oziroma nasprotujočih si mnenj izvedenskih organov tožene stranke je bil pred sodiščem prve stopnje izveden dokaz še s sodno izvedenskim mnenjem Fakultetne komisije pri fakulteti A., Univerze v B., v kateri sta sodelovala specialista medicine dela, prometa in športa in nevrologije. V sodnem izvedenskem mnenju pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča strokovno medicinsko dovolj prepričljive in objektivizirane podlage za zaključek, da je pri tožnici zaradi posledic poškodbe v prometni nesreči 14. 5. 2009 na službeni poti, ko je utrpela pretres možganov, poškodbo skeleta, zvin in nateg mišic vratu, udarec v prsni koš in zlom palca desne roke, prišlo do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, da je pri njej od 22. 3. 2011 podana III. kategorija invalidnosti. V skladu s pravili medicinske znanosti, stroke in izkušenj je ocenjeno, da tožnica za delo „vojaka skladiščnika“ niti ostalih vojaških del, ki naj bi jih opravljala, več ni zmožna. Pri tem je upoštevana tudi ocena pooblaščene zdravnice MORS - specialistke medicine dela, prometa in športa, ki je že 8. 12 2009, in torej pred uvedbo postopka za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja ocenila, da tožnica trajno ne izpolnjuje posebnih zdravstvenih zahtev za vojaško delovno mesto. Zaradi posledic postkomocijskega sindroma in posttravmatske stresne motnje kot posledice prometne nesreče, je fakultetna komisija upoštevaje celotno razpoložljivo listinsko medicinsko dokumentacijo ugotovila III. kategorijo invalidnosti zaradi poškodbe pri delu ter hkrati ocenila, da je pri tožnici še nadalje podana preostala delovna zmožnost s polnim delovnim časom z določenimi omejitvami, in sicer za psihofizično nezahtevno delo, s čimmanj socialnimi kontakti, brez rokovanja z orožjem in nevarnimi stroji, brez vožnje v službene namene in dela na višini.

Ugotovljene spremembe v zdravstvenem stanju tožnice seveda pomenijo, da je v obravnavani zadevi izpolnjen dejanski stan iz tretje alineje 2. odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1). Posledično sta z izpodbijano sodbo utemeljeno odpravljena upravna akta iz predsodnega postopka, tožnica zakonito razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu s pravico do premestitve na drugo delovno mesto v skladu s preostalo delovno zmožnostjo in pravico do ustrezne denarne dajatve, o katere višini in izplačevanju bo odločila tožena stranka s posebnim posamičnim upravnim aktom.

Toženkino stališče, da naj v obravnavani zadevi invalidnost sploh ne bi bila podana, je protispisno in zato ne more biti upoštevno. To še zlasti velja za pritožbene navedbe, da naj zdravljenje v konkretnem primeru sploh ne bi bilo zaključeno, in da naj zato invalidnosti ne bi bilo mogoče niti ugotavljati. Kaj takega namreč nista ugotovila niti izvedenska organa tožene stranke.

Prav tako se v pritožbenem postopku ni mogoče uspešno sklicevati na zapis v mnenju fakultetne komisije o potrebi po nadaljnji psihiatrični nevrološki obravnavi tožnice. Ta ocena zagotovo ni povezana z vprašanjem zaključenega zdravljenja v smislu predpisov o invalidskem zavarovanju. Nanaša se izključno na določene prehodne motnje zavesti tožnice, glede katerih sodna izvedenca ugotavljata le, da zaenkrat niso pojasnjene, in da na podlagi opravljenih preiskav ter anamneze zelo verjetno ne gre za epilepsijo, vendar se hkrati strinjata z mnenjem lečečega zdravnika, da je s tem v zvezi potrebna nadaljnja psihiatrična nevrološka obravnava. Torej ob izkazanih spremembah v zdravstvenem stanju ne gre za stanje, da ocena invalidnosti ne bi bila možna, kot zmotno meni tožena stranka, zaradi česar je morala pritožba v tej smeri ostati brezuspešna.

Enako velja za vzrok III. kategorije invalidnosti, ki je glede na prepričljivo mnenje fakultetne komisije zagotovo posledica poškodbe pri delu, ki jo je tožnica utrpela 14. 5. 2009 v prometni nesreči s službenim vozilom. Res je sicer, da je s tožbenim zahtevkom uveljavljana razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni, in da kljub razčiščevanju tega pravno relevantnega dejstva, v postopku pred sodiščem prve stopnje tožbeni zahtevek v tem delu ni bil modificiran. Vendar pa v okoliščinah konkretnega primera razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu ne pomeni bistvene kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki bi lahko kakorkoli vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Glede na prvi odstavek 73. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZDSS-1) mora sicer tožba tudi v socialnih sporih poleg ostalega vsebovati zahtevek. Vendar je zaradi prisilno pravne narave materialnih predpisov, v konkretnem primeru ZPIZ-1, mogoče pravice iz obveznega invalidskega zavarovanja priznati le, če so izpolnjeni predpisani pogoji. Priznati je mogoče le tisto vrsto pravice, za katero so izpolnjeni pogoji in v takšnem obsegu, kot gredo po zakonu.

Zaradi javno pravne narave pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja so v ZDSS-1 uzakonjena tudi posebna pravila postopka, ki v nekaterih temeljih, in sicer v načelu materialne resnice ter izvajanju dokazov po uradni dolžnosti, bistveno odstopajo od postopkov v civilnih sporih. To je tudi razumljivo, saj v teh sporih ni prostega razpolaganja z zahtevki. Strankam ni mogoče priznati več ali kaj drugega, kot jim gre po zakonu. Prav zaradi navedenih posebnosti postopka in pravne narave pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ko nemalokrat tožbenega zahtevka sploh ni mogoče določno postaviti (kot npr. višine pokojninske dajatve) tudi v konkretnem primeru zaradi prepričljivo dokazanega vzroka invalidnosti, ni mogoče uspešno uveljavljati sojenja extra petitum. Sicer pa je bilo prav to pravno relevantno dejstvo sporno že v predsodnem upravnem postopku in v zvezi njim v postopku uveljavljanja rednega pravnega sredstva izdan nezakonit zavrnilni posamični upravni akt. Upoštevaje obrazloženo je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in ob uporabi 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.