Jedro

Po določilu 66. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) je brez pravnih učinkov navidezna pogodba. Če pa navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga pogodba, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost. V konkretnem primeru ni bila sklenjena kreditna pogodba, ampak pogodba o pristopu k dolgu.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Tožeča stranka se je pravočasno pritožila zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bil zavrnjen tožbeni zahtevek na razveljavitev pogodbe o dolgoročnem kreditu. V pritožbi je uveljavila pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in sicer zato, ker je bila sporna pogodba podpisana pred sejo upravnega odbora tožeče stranke in ker tožnica kredita ni prejela.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo prvostopno sodbo v napadenem delu in v mejah uveljavljenih razlogov, kakor tudi v smeri tistih pritožbenih razlogov, na katere se mora ozirati po uradni dolžnosti.

Pri tem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožba ni utemeljena in sicer iz naslednjih razlogov: Na podlagi izvedenih dokazov pred sodiščem prve stopnje, zlasti pa sanacijskega programa in pogodbe o kreditu št. 38/91 z dne 27.12.1991 izhaja, da je ustanovitelj tožeče stranke - F. p.o. MARIBOR v sanacijskem programu, ki ga je odobril tudi njen upnik LB. - KB.

d.d. MARIBOR predvidel med ostalimi sanacijskimi ukrepi tudi del prevzema dolga s strani "hčere" to je tožeče stranke. V sanacijskem programu je predviden najprej moratorij odplačevanja in nato odplačilo v roku 8 let. V pogodbi, ki so jo podpisali tožnica kot kreditojemalec in LB. - KB.

d.d. Maribor kot kreditodajalec ter F. p.o. MARIBOR kot porok za znesek 10,470.000,00 sit vidimo enake pogoje o moratoriju in roku odplačila, kot v sanacijskem programu. Sicer pa obe pravdni stranki - pred subjektivno spremembo tožbe toženka LB. - KB., navajata, da je pogodba pomenila ureditev dolgov "matere" tožeče stranke do banke. To izhaja tudi iz navedbe tožeče stranke, da na podlagi kreditne pogodbe ni prejela kredita. Torej dejansko ne gre za kreditno pogodbo.

Po določilu 66. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) je brez pravnih učinkov navidezna pogodba. Če pa navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga pogodba, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost. V konkretnem primeru sta tožnica in KB. - LB. dne 27.12.1991 dejansko sklenili pogodbo o pristopu k dolgu in ni najti nobenega razloga, da taka pogodba ne bi bila veljavna. Po določilu 451. člena ZOR se s tako pogodbo tretji (v tej zadevi tožeča stranka) zavezuje upniku LB. - KB., da bo izpolnil upnikovo terjatev do dolžnika (F. p.o.MARIBOR). Iz pogodbene vsebine je razvidno, da je s sklenitvijo pogodbe dosedanji dolžnik postal porok in zastavitelj v pogodbi navedenih nepremičnin, tožeča stranka pa glavni dolžnik.

Tožeča stranka je v tožbi navedla, da zahteva razveljavitev pogodbe, ker kredita ni dobila. Smiselno je torej uveljavljala pravico do odstopa iz člena 124 ZOR, ker kreditodajalec ni izpolnil svoje pogodbene obveze, da bo do do 3.1.1992 nakazal kreditni znesek. Glede na zgoraj opisano pogodbo o pristopu k dolgu je takšen razlog brez uspeha, saj se je tožnica obvezala plačati dolg - verjetno iz kredita, ki ga je njena "mati" že pred časom prejela od LB. - KB.

V tožbi in na glavni obravnavi je tožnica navajala, da želi razveljavitev pogodbe tudi zato, ker jo je sklenila v pričakovanju, da bo od "matere" F. p.o MARIBOR brezplačno prejela poslovne prostore in "pridobila samostojnost" - slednje očitno pomeni brezplačen prenos premoženja od "matere" na "hčero". Po tem, ko pa je sanacijski načrt propadel in ni bilo nič z omenjenim prenosom premoženja, je za tožnico izjalovljen pogodbeni namen. V danem primeru je relevanten samo pogodbeni namen na relaciji pogodbenih strank v okviru pogodbe o pristopu k dolgu, ne pa tožničin odnos do tretje osebe - to je do "matere", razen če bi bil vnesen kot pogoj v cit. pogodbo.

V pritožbi je tožeča stranka smiselno navajala, da pogodbe z dne 27.12.1991 ni sklenil ali na njo pristal upravni odbor. Z vpogledom v sodni register pri prvostopnem sodišču je iz seznama deponiranih podpisov očitno, da je pogodbo podpisal takratni direktor IT., katerega pooblastila so bila omejena le za nakup in prodajo osnovnih sredstev - reg. spis Srg 2875/90. Sicer pa je iz zapisnika 13. seje upravnega odbora razvidno, da je le-ta dne 21.1.1992 sprejel sanacijs program v obsegu katerega je bila sklenjena tudi sporna pogodba in jo tem tudi odobril. Iz navedenih razlogov je pritožba tožene stranke neutemeljena.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu člena 166/I v zvezi členom 154/I ZPP.