Jedro

Iz listin, ki jih je tožnik priložil k tožbi in začasni odredbi, ni mogoče še zaključiti, da je tožena stranka bistveno kršila določila postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje bo v obravnavanem primeru lahko šele na podlagi nadaljnjega kontradiktornega postopka, v katerem bo lahko svoje argumente predstavila tudi nasprotna stranka, ugotovilo, ali tožniku očitane kršitve predstavljajo resen in utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in ali je tožnik očitane kršitve tudi dejansko storil, zaenkrat pa o obstoju verjetnosti tožnikove terjatve še ni mogoče govoriti. Sodišče bo vse ugovore tožnika (da ni storil očitanih mu kršitev ter da je toženka nepravilno uporabila materialno pravo), razčistilo v okviru dokaznega postopka in odločanja o glavni stvari, saj ni namen začasne odrede vsebinsko odločanje o utemeljenosti zahtevka in tudi ne zaslišanja prič, kar je vse predmet pravdnega postopka. Ker ni podan že prvi in temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe, to je verjetno izkazana terjatev, je potrebno predlog tožnika za izdajo začasne odredbe (da se zadrži učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi) iz tega razloga zavrniti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe, da se zadrži učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi izredne odpovedi z dne 20. 3. 2014 do pravnomočne odločitve sodišča o nezakonitosti odpovedi; da je tožena stranka dolžna tožniku od dneva prenehanja delovnega razmerja, to je od 22. 3. 2014 dalje plačevati nadomestilo plače v višini povprečne neto plače tožnika v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja, to je v višini 1.288,97 EUR, vsak mesec do 15. dne v mesecu za pretekli mesec do pravnomočnega dokončanja tega spora, pri čemer zapadla mesečna nadomestila plače zapadejo v plačilo z dnem izdaje te začasne odredbe; da ugovor zoper to začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve; da ta začasna odredba velja do pravnomočne odločitve v tem sodnem postopku.

Zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje vlaga tožnik pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sklep razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje s stroškovno posledico. V pritožbi navaja, da tožena stranka v pisni seznanitvi z razlogi za izredno odpoved delovnega razmerja z dne 14. 3. 2014 ni navedla konkretnega zakonskega razloga, zaradi katerega je uvedla postopek za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Po vsebini je navedla kraje in neupravičeno odsotnost v trajanju pet dni. Ko je tožnik po svojem pooblaščencu v pisni izjasnitvi na očitke delodajalca z dne 18. 3. 2014 napovedal vložitev kazenske ovadbe zoper zakonitega zastopnika tožene stranke, je tožena stranka v obrazložitvi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi omilila očitke, saj o kraji ni več govora, očitani izostanek z dela pet delovnih dni pa je tožena stranka umaknila z utemeljitvijo, da je tožnik sam pozval delodajalca na izjavo o poteku dopusta. Očitki, ki jih je tožena stranka navedla v pisni seznanitvi, so tako pavšalni, da ne omogočajo konkretnega odgovora tožnika, razen zanikanja kršitve, kar je tožnik tudi storil. Tožniku ni jasno, katero zakonsko ali pogodbeno obveznost naj bi kršil z domnevnim naročanjem gradbenega materiala v količinah, ki naj bi bile večje od potrebnih količin. Kakšne naj bi bile te naročene količine in kakšne naj bi bile potrebne količine, tožena stranka ni pojasnila. Tožena stranka tožniku tudi ni dala možnosti, da se seznani s konkretnimi listinskimi dokazi, iz katerih naj bi delodajalec črpal svoje ugotovitve o kršitvah. Enako velja tudi za nekonkretiziran očitek, da naj bi tožnik zahteval od kooperanta, da naročeni material dostavi na gradbišče njegove stanovanjske hiše. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa tudi pojasnjuje, da je tožnikovo zatrjevanje, da je izredna odpoved posledica nepodpisa nove pogodbe o zaposlitvi, ter da je bila izdana iz razlogov po 6. členu ZDR-1, neprepričljivo. Takšna ocena je pavšalna, sodišče pa tudi ne navaja konkretnih razlogov o odločilnih dejstvih. Tožnik je, prav nasprotno, zelo izčrpno in konkretno navedel razloge za zatrjevanje, da je izredna odpoved posledica nepodpisa nove pogodbe o zaposlitvi, ter da je bila izdana iz razlogov po 6. členu ZDR-1. Te navedbe so tudi prepričljive v smeri izkazovanja verjetnosti obstoja terjatve, o čemer priča časovni redosled opisanega dogajanja, hkrati pa jih je mogoče enostavno povezavi v logično celoto, k njihovi prepričljivosti pa prispeva tudi življenjska izkušenost povprečnega človeka. Tožnik je tudi v tožbi opozoril na manipulacijo tožene stranke v zvezi z odreditvijo in koriščenjem prisilnega dopusta, za kar je predložil listinske dokaze. V tožbi navedeni konkretni razlogi in predloženi konkretni listinski dokazi so v prid ugotovitvi, da je bila izredna odpoved nezakonita in prevladujejo nad pavšalnimi očitki tožene stranke o kršitvah pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja, ki so bili podani v istih časovnih okvirih kot ponudba nove individualne pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje tudi ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem strank in ni upoštevalo predloženih listinskih dokazov, kar je vse tudi vplivalo na popolnost ugotovitve dejanskega stanja.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka navedena v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP. Po presoji pritožbenega sodišča izpodbijani sklep takšnih pomanjkljivosti nima, saj ima razloge o odločilnih dejstvih. Upoštevati je potrebno, da sodišče pri odločitvi o predlogu za izdajo začasne odredbe ne izvaja popolnega dokaznega postopka, temveč mora v skladu z 2. odstavkom 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) o predlogu odločiti najkasneje v 3 dneh, pri tem pa se ne presoja ali je tožnik svoje trditve dokazal, temveč le ali je izkazal za verjetno, da terjatev obstoji.

V skladu s 1. odstavkom 272. člena Zakona o izvršbi (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 do 93/2007) je temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe z zavarovanjem nedenarne terjatve, kar sicer predstavlja predmet tega spora (zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi), da upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji, ali da mu bo nastala. Sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je štelo, da v tej fazi postopka tožnik še ni izkazal verjetnosti obstoja terjatve, ob tem pa mora izkazati še obstoj vsaj ene izmed predpostavk iz določbe 2. odstavka 272. člena ZIZ. Odločilno je, da morajo biti pogoji za izdajo začasne odredbe po določbah ZIZ izkazani kumulativno. Terjatev je verjetno izkazana, kadar okoliščine, ki govorijo v prid obstoju določenega dejstva, prevladujejo nad tistimi, ki govorijo proti obstoju takšnega dejstva.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožnika za izdajo predlagane začasne odredbe, ker je zaključilo, da tožnik ni verjetno izkazal, da terjatev obstoji ali da mu bo nastala (ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi). Trditev tožnika v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe, da je izredna odpoved nezakonita, ker mu tožena stranka ni omogočila zagovora po 2. odstavku 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) in je od njega le zahtevala, da se o očitanih kršitvah izjasni po elektronski pošti, pri tem pa mu ni dala možnost, da se seznani z listinskimi dokazi ter izjavami podizvajalcev, je neutemeljena. Tožnik je bil z razlogi za izredno odpoved pisno seznanjen z dne 14. 3. 2014 in tudi pravilno poučen, da na očitano lahko odgovori v roku 3 delovnih dni, kar je tudi storil po svojem pooblaščencu dne 18. 3. 2014 (A8 in A9). Tudi pisna seznanitev z razlogi za izredno odpoved z dne 14. 3. 2014 ni pavšalna in vsebuje konkretne kršitve, ki se tožniku očitajo. Res se sklicuje tudi na listinske dokaze, izjave podizvajalcev in prič, ki tožniku v pisni obdolžitvi niso bili predloženi, vendar zaradi navedenega podana izredna odpoved še ni nezakonita. Stvar nadaljnjega dokaznega sodnega postopka je, ali bo tožena stranka, na kateri je dokazno breme, tudi dokazala (tudi z morebitnimi listinskimi dokazi), da je tožnik dejansko storil očitane kršitve v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Neutemeljena je pritožbena trditev, da iz že časovnega redosleda dogodkov izhaja, da je izredna odpoved posledica nepodpisa nove pogodbe o zaposlitvi ter, da je bila dana iz razlogov po 6. členu ZDR-1, torej iz razlogov diskriminacije in povračilnih ukrepov. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da so razlogi diskriminacije in povračilnih ukrepov v tožbi navedeni zelo skopo, pri čemer tožnik predlaga zgolj zaslišanje strank, tako da sodišče na podlagi navedenih dejstev še ni moglo zaključiti, da je tožnik izkazal za verjetno, da njegova terjatev obstoji. Pritožbeno sodišče pri tem pripominja, da se o začasni odredbi odloča hitro in na podlagi nižjega dokaznega standarda, to je dokaznega standarda verjetnosti. Iz listin, ki jih je tožnik priložil k tožbi in začasni odredbi, glede na navedeno, ni mogoče še zaključiti, da je tožena stranka bistveno kršila določila postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje bo v obravnavanem primeru lahko šele na podlagi nadaljnjega kontradiktornega postopka, v katerem bo lahko svoje argumente predstavila tudi nasprotna stranka, ugotovilo, ali tožniku očitane kršitve predstavljajo resen in utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in ali je tožnik očitane kršitve tudi dejansko storil, zaenkrat pa o obstoju verjetnosti tožnikove terjatve še ni mogoče govoriti. Sodišče bo vse ugovore tožnika (da ni storil očitanih mu kršitev ter da je toženka nepravilno uporabila materialno pravo), razčistilo v okviru dokaznega postopka in odločanja o glavni stvari, saj ni namen začasne odrede vsebinsko odločanje o utemeljenosti zahtevka in tudi ne zaslišanja prič, kar je vse predmet pravdnega postopka.

Ker ni podan že prvi in temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe, to je verjetno izkazana terjatev, je potrebno predlog tožnika za izdajo začasne odredbe iz tega razloga zavrniti.

Ker niso bili podani s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP). Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožnika ni odločalo, ker jih ta ni priglasil.