22. 9. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 4. septembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 1114/2002 z dne 13. 1. 2005 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 2322/2000 z dne 19. 4. 2002, z odločbo Generalnega carinskega urada Carinske uprave Republike Slovenije št. 426-31/645-00/0200-0020 z dne 15. 11. 2000 in z odločbo Carinskega urada Jesenice št. 426-25/914-00/5200-010 z dne 5. 7. 2000 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Jesenice ugotovil, da pritožnica ne izpolnjuje zakonskih pogojev za sprostitev carinskega blaga (osebnega avtomobila) v prost promet in ji posledično naložil vrnitev tega blaga v tujino. Ugotovil je, da pritožnica kot lastnica spornega avtomobila in s tem carinska zavezanka ni predložila homologacijske listine, zaradi česar za omenjeno blago niso bili izpolnjeni ukrepi trgovinske politike iz 63. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 in nasl. – v nadaljevanju CZ). Generalni carinski urad Carinske uprave Republike Slovenije je pritožbo pritožnice zoper tako odločitev prvostopnega upravnega organa zavrnil. Pritožničina tožba v upravnem sporu je bila zavrnjena, prav tako pa tudi pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča.

2.Pritožnica z ustavno pritožbo izpodbija vse navedene odločbe in zatrjuje kršitve 22., 23., 24., 25. in 33. člena Ustave, 6. in 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) ter 1. člena Prvega protokola k EKČP. Kršitev pravice iz 33. člena Ustave utemeljuje s sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-90/03 (Uradni list RS, št. 131/04 in OdlUS XIII, 74). Z navedbami, da upravni organ ni izpeljal ugotovitvenega postopka, da ni ugotovil carinskega dolžnika in da upravna odločba ni obrazložena v skladu z 214. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nasl. – v nadaljevanju ZUP) utemeljuje kršitvi 22. in 25. člena Ustave. Kršitev navedenih ustavnih pravic utemeljuje tudi z navedbo, da naj bi bila neobrazložena tudi sodba sodišča, zaradi česar naj pritožnica ne bi mogla vložiti učinkovitega pravnega sredstva. Meni, da bi moralo sodišče obrazložiti, zakaj je odločalo na nejavni seji. Pritožnica v nadaljevanju podrobno pojasnjuje stališča v pravni teoriji o obveznosti izvajanja glavne obravnave pred Upravnim sodiščem in opozarja na odločbi Ustavnega sodišča št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003 (Uradni list RS, št. 36/03 in OdlUS XII, 56) in št. Up-395/03 z dne 25. 9. 2003 (Uradni list RS, št. 97/03) ter na sklepa št. Up-551/03 z dne 14. 11. 2003 in št. Up-559/03 z dne 24. 2. 2004. Ker sodišče ni opravilo glavne obravnave, naj po mnenju pritožnice o njeni tožbi ne bi odločal senat, zaradi česar naj bi ji bila kršena pravica do izbranega sodnika iz drugega odstavka 23. člena Ustave.

B.

3.Navedbe pritožnice, s katerimi izraža svoje nestrinjanje z izpodbijano odločitvijo (navedbe glede policijskega poročila, navedbe, da carinski organ ni izpeljal ugotovitvenega postopka in da ni ugotovil carinskega dolžnika, navedbe, da upravna odločba ni obrazložena v skladu z 214. členom ZUP), po vsebini pomenijo le ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe prava. S tem pa glede na prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) ustavne pritožbe ne more utemeljiti.

4.Ustavnopravno bi bil lahko pomemben očitek pritožnice, da sodba Upravnega sodišča ni obrazložena oziroma da Upravno sodišče ni odgovorilo na tožbene navedbe. Te navedbe po vsebini pomenijo zatrjevanje kršitev 22. člena Ustave (pravica do enakega varstva pravic) in 25. člena Ustave (pravica do pravnega sredstva) oziroma 6. in 13. člena EKČP. Iz 22. člena Ustave izhaja obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo pomembnost in da se do tistih navedb, ki so za odločitev v zadevi bistvene, v obrazložitvi odločbe opredeli. Zahteva po obrazloženosti sodne odločbe je skupaj z obveznostjo pritožbenega sodišča, da odgovori na pomembne pritožbene navedbe, tudi del pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave. Vendar pa je ta očitek pavšalen, saj pritožnica ni opredelila, na katere tožbene navedbe naj Upravno sodišče ne bi odgovorilo.

5.Prav tako je pavšalen očitek pritožnice o kršitvi pravice iz 33. člena Ustave, ki jo zagotavlja tudi 1. člen Prvega protokola k EKČP. Pritožnica ta očitek utemeljuje le s sklicevanjem na stališča iz odločbe Ustavnega sodišča št. Up-60/00 z dne 13. 7. 2000 (Uradni list RS, št. 68/2000 in OdlUS IX, 296) in odločbe št. U-I-90/03. Pri tem ne pojasni niti tega, katero od stališč, na katerem temeljijo izpodbijane odločbe, naj bi bilo v neskladju z navedeno človekovo pravico, niti tega, kako naj bi ta stališča utemeljevala zatrjevano kršitev človekove pravice do zasebne lastnine v obravnavanem primeru. Pritožnica sicer navaja, da naj bi bilo dejansko stanje v zadevi št. U-I-90/03 enako, kot je dejansko stanje v obravnavani zadevi, vendar ta navedba ne drži. Z odločbo št. U-I-90/03 je Ustavno sodišče presojalo ustavnost 43. člena CZ (nezakonit vnos carinskega blaga in kršitev obveznosti), ki je umeščen v III. del CZ z naslovom "Ravnanje z blagom, ki je vneseno na carinsko območje, preden je zanj v carinskem postopku dovoljena raba ali uporaba". V obravnavanem primeru pa izpodbijane odločitve temeljijo na 63. členu CZ, ki določa pravila sprostitve blaga v prost promet in ki je vsebovan v IV. poglavju CZ z naslovom "Carinsko dovoljena raba ali uporaba blaga".

6.Očitek Upravnemu sodišču, da je kršilo pravico iz drugega odstavka 23. člena Ustave, pritožnica utemeljuje zgolj s trditvijo, da je sodišče odločalo na nejavni seji, zaradi česar je prepričana, da o njeni tožbi ni odločal senat. To za utemeljitev zatrjevane kršitve ne zadostuje.

7.Očitka pritožnice, da sodišče svoje odločitve, da ne opravi glavne obravnave, ni obrazložilo, s čimer pritožnica smiselno uveljavlja kršitev pravice iz 22. člena Ustave, Ustavno sodišče ni presojalo. Po prvem odstavku 51. člena ZUstS se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zahteva po izčrpanju vseh pravnih sredstev pa ne pomeni samo formalnega izčrpavanja (tj. vložitve pravnega sredstva), ampak pomeni tudi materialno izčrpanje (tj. vsebinsko uveljavljanje kršitev človekovih pravic že v vloženih rednih in izrednih pravnih sredstvih). Iz pritožbe zoper sodbo Upravnega sodišča, ki jo je pritožnica priložila ustavni pritožbi, je razvidno, da te kršitve v pritožbi ni uveljavljala, zato je ne more uveljavljati v ustavni pritožbi.

8.Kršitve 24. člena Ustave pritožnica ni utemeljila, zato je Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.

9.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan