Jedro

Sodišče prve stopnje pri izračunu razlike v plači za leto 2019 ni pojasnilo, na kakšen način je izračunalo dosojeni znesek. Tožniku je delovno razmerje pri A. d. o. o. prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, sodišče pa datuma prenehanja ni ugotovilo. Nadalje je o zahtevku za leto 2020 odločilo opisno, pri čemer se je sklicevalo na načelo ekonomičnosti, ker naj bi pridobivanje dodatnih podatkov trajalo predolgo. Glede na to, da je odločitev o zahtevku za ugotavljanje obstoja delovnega razmerja, priznanja vseh pravic in reparaciji tožnika odvisna od statusa tožnika, ali je bil zaposlen pri drugem delodajalcu, ali je prejemal nadomestilo za brezposelnost za leti 2019 in 2020, je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu preuranjena. Enako velja tudi za znesek regresa za letni dopust za leto 2019.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavi: - v III. točki izreka v delu, ki se nanaša na obstoj delovnega razmerja tožnika za obdobje od 19. 7. 2019 dalje; - v IV. točki izreka v delu, v katerem tožnik od 19. 7. 2019 dalje zahteva poziv nazaj na delo, prijavo v obvezno in dodatno pokojninsko, zdravstveno, starševsko zavarovanje in zavarovanje za primer brezposelnosti ter vpis delovne dobe v matično evidenco ZPIZ ; - v V. točki v 6. alineji prvega odstavka za obdobje od 19. 7. 2019 dalje in v 7. alineji v zvezi z opisnim zahtevkom za plačilo razlike v plači za leto 2020 in - v VI. točki 6. alineji prvega odstavka v zvezi z zahtevkom za plačilo regresa za letni dopust za leto 2019 ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba tožeče stranke se v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, prijavo v obvezno in dodatno pokojninsko, zdravstveno, starševsko zavarovanje in zavarovanje za primer brezposelnosti, vpis delovne dobe v matično evidenco ZPIZ ter plačilo mesečnih razlik v plači in regresih za letni dopust, za obdobje od 1. 9. 2000 do 15. 8. 2014, šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

III. V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo ničnost pogodb o zaposlitvi med tožnikom in prvo toženko (I. točka izreka) in ničnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 7. 2019, ki jo je prva toženka podala tožniku (II. točka izreka). Ugotovilo je obstoj delovnega razmerja med tožnikom in drugo toženko za obdobje od 1. 9. 2000 dalje za nedoločen čas in za polni delovni čas za opravljanje dela luško transportnega delavca (III. točka izreka) ter drugi toženki naložilo, naj tožnika pozove nazaj na delo, mu prizna vse pravice iz delovnega razmerja za obdobje od 15. 8. 2015 do vrnitve na delo, ga prijavi v pokojninsko, zdravstveno in starševsko zavarovanje ter zavarovanje za primer brezposelnosti in mu vpiše delovno dobo v matični evidenci Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (IV. točka izreka). Drugi toženki je nadalje naložilo, naj tožniku za obdobje od 15. 8. 2014 do 31. 12. 2019 obračuna davek in prispevke od bruto mesečnih razlik v plači, navedenih v izreku sodbe, za leto 2020 pa v višini plače primerljivega luško transportnega delavca, zmanjšane za prejeta nadomestila za primer brezposelnosti, neto zneske pa izplača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek V. točke izreka); višji tožbeni zahtevek iz tega naslova do vtoževanega mesečnega bruto zneska 2.046,64 EUR je zavrnilo (drugi odstavek V. točke izreka). Drugi toženki je še naložilo, naj tožniku za leta od 2014 do 2019 iz naslova regresa za letni dopust od zneskov, navedenih v izreku sodbe, obračuna akontacijo dohodnine, neto zneske pa izplača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek VI. točke izreka); višji tožbeni zahtevek iz tega naslova do vtoževanega letnega zneska 1.356,70 EUR je zavrnilo (drugi odstavek VI. točke izreka).

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo v delu, ki se je nanašal na izročitev pogodbe o zaposlitvi s strani druge toženke, na ugotovitev, da je prišlo do nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in drugo toženko in razveljavitev tega prenehanja, ter na ničnost pogodb o opravljanju storitev med toženkama (1. točka izreka). Sklenilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (2. točka izreka).

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo le v delu, ki se nanaša na zastaranje kondicijskega zahtevka in sicer od IV. do VI. točke izreka za obdobje od 1. 9. 2000 pa do 15. 8. 2014. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in zahtevek v delu, ki se nanaša na zastaranje kondicijskega zahtevka spremeni tako, da se tožniku tudi za obdobje od 1. 9. 2000 do 15. 8. 2014 priznajo vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s priznanjem delovne dobe v javni evidenci in priznanjem mesečne razlike v plači za to obdobje v višini 837,00 EUR mesečno, regresom za letni dopust za to obdobje v višini 334,00 EUR letno, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da zastaralni rok ne more teči, dokler tožnik ni izvedel oziroma ni mogel vedeti za ničnost pogodb. Sodišče prve stopnje ugovora zastaranja ni zavrnilo. Tožnik se pred ugotovitvijo ničnosti pogodb ni mogel seznaniti s tem, da bi se lahko štel za delavca druge toženke. Sodišču očita, da je s pretogo razlago pravil o zastaranju nesorazmerno omejilo njegovo ustavno pravico do dostopa do sodišča in s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, kršilo njegove pravice iz 14., 22., 23., 33., 34., 35., 49. in 50. člena Ustave RS ter pravico do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP ter se sklicuje na sodno prakso (zadeve II Ips 269/2015, II Ips 226/2014 in II Ips 229/2014). Opozarja na stališče Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-1177/12 z dne 28. 5. 2015, da je za presojo zadržanja teka zastaranja bistveno ustrezno ovrednotenje specifičnih okoliščin v smislu "nepremagljivih ovir", in na zadevo ESČP Howald Moor proti Švici, da zastaralni rok ne začne teči pred možnostjo odkritja škode. V primerjavi z luškimi delavci je še vedno neenako obravnavan, saj bo toženka s pomočjo grobih kršitev obdržala protipravno pridobljeno korist v večjem obsegu.

3. Toženka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper ugodilni del izreka sodbe (točke I do VI) in predlaga, da sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen s stroškovno posledico zavrne, in zoper del sklepa, da sama krije svoje stroške postopka. Ne strinja se, da so pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in prvo toženko nične, saj so bile sklenjene prostovoljno. Zaključek sodišča prve stopnje temelji zgolj na predvidevanju. Ni res, da je šlo v resnici za posredovanje dela delavcev drugemu uporabniku in da sta se želeli s prvo toženko izogniti uporabi kogentnih določb ZDR-1 glede pravic napotenih delavcev. Namen njunega poslovnega sodelovanja je bil v najemanju storitev, katerih obsega ni bilo mogoče vnaprej natančno predvideti. Tudi sicer ZDR-1 in ZUTD ničnosti pogodb v primerih kot je obravnavani ne določata. Nasprotuje dejanskim ugotovitvam sodišča glede obstoja elementov delovnega razmerja med njo in tožnikom. Tožnik se je prostovoljno vključil v organiziran delovni proces A. d. o. o., od katerega je prejemal ključna navodila za delo, zagotovil mu je tudi osnovno delovno opremo in nad njegovim delom vršil bistven del nadzora. Toženka je nadzor nad tožnikovim delom izvajala le z namenom zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu ter zaradi koordinacije med podjemniki na njenem delovišču. Naročeno storitev je lahko opravil katerikoli od usposobljenih delavcev A. d. o. o., zato se sama z razlogi za odsotnost tožnika z dela ni seznanjala. Navedeno utemeljuje zaključek, da je direktivno oblast delodajalca v razmerju do tožnika izvajal A. d. o. o. Sodišče je toženki neutemeljeno naložilo obračun razlike v plači za obdobje od 15. 8. 2014 dalje, saj je z obračunskimi listi za tožnika razpolagalo le za obdobje od avgusta 2018 do julija 2019. Pri izračunu višine prikrajšanja je zmotno upoštevalo podatke o letnih povprečnih vrednostih Finančne uprave RS, o katerih se ni imela možnosti izjaviti. Podani so pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Nasprotuje odločitvi o stroških postopka, saj je tožnik z dajatvenim zahtevkom uspel v deležu manj kot 50 %.

4. Tožnik je odgovoril na pritožbo toženke, toženka pa na pritožbo tožnika. V odgovorih prerekata nasprotne pritožbene navedbe, predlagata zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela odločbe.

5. Pritožbeno sodišče je o zadevi že odločalo, in sicer je s sodbo in sklepom Pdp 625/2020 z dne 21. 4. 2021 pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbene zahtevke za ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 1. 9. 2000 dalje za nedoločen in polni delovni čas za opravljanje dela luškega transportnega delavca, za poziv na delo k toženki, priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od 15. 8. 2015 do vrnitve na delo skupaj s prijavami v zavarovanja in vpisom delovne dobe v evidenco ZPIZ, obračunom in izplačilom mesečnih razlik v plači ter regresov za letni dopust (točka I izreka). V preostalem je pritožbo toženke in v celoti pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sklepa in izpodbijani zavrnilni del sodbe (točka II izreka) in odločilo, da toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (točka III izreka). Tožnik je zoper sodbo vložil revizijo, ki ji je VS RS s sodbo in sklepom opr. št. VIII Ips 11/2022 z dne 20. 12. 2022 delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje v točki I izreka, razen glede odločitve o delni ugoditvi pritožbi toženke in spremembi sodbe sodišča prve stopnje tako, da se zavrne zahtevek tožnika za ugotovitev obstoja delovnega razmerja med tožnikom in toženko za obdobje od 1. 9. 2000 do 18. 7. 2019 in glede prijave v obvezno in dodatno pokojninsko, zdravstveno, starševsko zavarovanje in zavarovanje za primer brezposelnosti ter za vpis delovne dobe v matično evidenco ZPIZ za obdobje od 15. 8. 2015 do 18. 7. 2019 ter v delu točke II izreka, ki se nanaša na zavrnitev pritožbe tožnika, razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (točka I izreka). Revizijo zoper odločitev sodišča druge stopnje glede odločitve o delni ugoditvi pritožbi in spremembi sodbe sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja tožnika pri toženki od 1. 9. 2000 do 18. 7 2019, za prijavo v obvezna in dodatna zavarovanja in vpis delovne dobe v matično evidenco ZPIZ za obdobje od 15. 8. 2015 do 18. 7. 2019 je zavrnilo (točka II izreka), odločitev o stroških odgovora na pritožbo pa je pridržalo za končno odločbo (točka III izreka).

6. Glede na to pritožbeno sodišče v tem postopku odloča le še o ugotovitvi obstoja delovnega razmerja tožnika pri toženki od 19. 7. 2019 dalje, o pozivu nazaj na delo, priznanju pravic, vpisu delovne dobe in prijavi v obvezna zavarovanja od 19. 7. 2019 dalje, mesečnih razlikah v plači za leta 2014 do 2020 (do višine s strani sodišča prve stopnje priznane višine) in o pripadajočih delih regresa za letni dopust za leta od 2014 do 2020, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pri tem je upoštevalo napotilo revizijskega sodišča, da je v novem sojenju potrebno ugotoviti točen datum prenehanja delovnega razmerja tožnika pri delodajalcu A. d. o. o., se opredeliti do pritožbenih ugovorov toženke zoper višino prisojenih prejemkov in dejstvo, da se je tožnik pritožil zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje, o katerem pa v izreku sodbe ni bilo odločeno.

7. Pritožba toženke je delno utemeljena, pritožba tožnika pa se šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

8. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP izpodbijani del sodbe in sklepa preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da pa je zaradi napačne uporabe materialnega prava o zadevi preuranjeno odločilo.

9. Kot izhaja iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bil tožnik od 1. 9. 2000 dalje pri A. d. o. o. za nedoločen čas zaposlen za opravljanje dela luško transportnega delavca vsaj do 18. 7. 2019, ko mu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana. Vsa ta leta je delo opravljal na območju tožene stranke, saj je bila edina dejavnost njegovega formalnega delodajalca posredovanje delovne sile toženki, tako da je bil od nje povsem odvisen. Ta je tožniku redno iz poslovnega razloga odpovedal pogodbo o zaposlitvi, ker mu zaradi zmanjšanja prometa s toženko ni mogel več zagotavljati dela. Pogoji dela delavcev formalnega delodajalca so bili, vsaj kar se tiče plačila za opravljeno delo, slabši od pogojev oziroma plačila za delo delavcev toženke.

10. Pogodbe, ki jih je tožnikov formalni delodajalec sklepal s toženko, se niso izvajale kot podjemne pogodbe o opravljanju storitev skladno z določbo 619. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 97/07 in nasl.). A. d. o. o., za toženko ni izvajal storitev, ampak je na delo napotil svoje delavce in tako tudi tožnika, pri tem pa ni imel dovoljenja za opravljanje te dejavnosti po 167. členu Zakona o urejanju trga dela (ZUTD, Ur. l. RS, št. 80/2010 in nasl.), prav tako pa tudi ni bil vpisan v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku, kot to določata druga odstavka 166. in 163. člena ZUTD. Toženka je oddajanje storitev pogojevala s tem, da gre za družbe, ki ne opravljajo dejavnosti zagotavljanja dela delavcev. Tako se tožnikov formalni delodajalec s posredovanjem delavcev ne bi smel ukvarjati, toženka pa teh delavcev ne bi smela sprejemati.

11. Vrhovno sodišče RS je v sodbi in sklepu VSRS VIII Ips 11/2022 z dne 20. 12. 2022 in tudi v drugih istovrstnih zadevah (npr. VIII Ips 8/2022, VIII Ips 9/2022, VIII Ips 12/2022, VIII Ips 13/2022, VIII Ips 18/2022, VIII Ips 19/2022), izhajajoč iz avtonomije pogodbenih strank delovnega razmerja iz 9. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) in vezanosti na temeljna načela civilnega prava (vestnost in poštenje, prepoved povzročanja škode, prepoved zlorabe pravic, …), v poslovanju in opravljanju dela delavcev, kot je bil tožnik, v katerega je bilo vključenih več družb, prepoznalo specifični poslovni model toženke in nekaterih drugih družb, ki po vsebini in namenu ni prikrival le posredovanja delavcev uporabniku, ampak tudi delovno razmerje. Tožnik je bil zaradi tega prikrajšan pri pravicah, ki bi jih imel, če bi bil zaposlen pri toženki. Toženkina odgovornost za to prikrajšanje pa se utemeljeno obravnava v okviru postavljenih reparacijskih tožbenih zahtevkov. Ker delavec ne more biti hkrati zaposlen pri dveh delodajalcih, je revizijsko sodišče potrdilo odločitev pritožbenega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev delovnega razmerja s toženko od 1. 9. 2000 do 18. 7. 2019, ko mu je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj točen datum, kdaj je tožniku pri formalnem delodajalcu delovno razmerje prenehalo zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni bil ugotovljen.

12. Tožnik je do obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki in poziva nazaj na delo upravičen od dneva, ko mu je delovno razmerje pri formalnem delodajalcu prenehalo. Sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava točnega datuma prenehanja delovnega razmerja ni ugotavljalo, zato je dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno. Zaradi tega je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi toženke in sodbo sodišča prve stopnje v III. točki izreka v delu, ki se nanaša na obstoj delovnega razmerja tožnika za obdobje od 19. 7. 2019 dalje in v točki IV izreka v delu, s katerim tožnik od 19. 7. 2019 dalje zahteva poziv nazaj na delo, prijavo v obvezno in dodatno pokojninsko, zdravstveno, starševsko zavarovanje in zavarovanje za primer brezposelnosti ter vpis delovne dobe v matično evidenco ZPIZ, skladno z določbo prvega odstavka 355. člena ZPP razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ki naj upošteva, da je tožnikov zahtevek utemeljen od dneva prenehanja delovnega razmerja pri formalnem delodajalcu.

13. Tožnik se ne strinja s presojo sodišča prve stopnje o zastaranju terjatev za obdobje od 1. 9. 2000 do 15. 8. 2014 v točkah od IV do VI izreka sodbe sodišča prve stopnje, saj bi mu za to obdobje sodišče moralo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ga prijaviti v zavarovanja, mu vpisati delovno dobo v matično evidenco ter plačati razlike v plači in regresih za letni dopust. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da izrek sodbe sodišča prve stopnje zavrnilnega dela v tem obsegu ne vsebuje. Pritožbo tožnika je zato štelo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Ker o tem delu zahtevka še ni bilo odločeno, se do tožnikovih pritožbenih navedb v zvezi z zastaranjem ni opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Neutemeljene so pritožbene navedbe v zvezi z dosojenimi zneski plač in regresov za letni dopust za obdobje od 15. 8. 2014 do 18. 7. 2019. Tožnik je postavil ustrezen tožbeni zahtevek za izplačilo razlik v plači, saj je trdil, da je kot napoteni delavec prejemal nižjo plačo, kot bi jo prejel, če bi bil delavec toženke. Tožnik je postavil reparacijski zahtevek v višini 2.046,64 EUR mesečno in zahtevek za izplačilo letnega zneska regresa v višini 1.356,70 EUR s pripravljalno vlogo z dne 28. 8. 2020, s katero je spremenil višino v tožbi postavljenega zahtevka. Podal je navedbe, iz katerih izhaja, da je bil glede na sklenjeno pogodbo z A. d. o. o., pri plačilu za delo, ki ga je opravljal pri toženki, prikrajšan.

15. Tožnik je predložil plačilne liste, s katerimi je razpolagal. Kljub večkratnim pozivom sodišča prve stopnje manjkajočih plačilnih list za vtoževano obdobje ni predložil niti stečajni upravitelj tožnikovega delodajalca, zato je sodišče prve stopnje podatke o tožnikovih prejemkih v obravnavanem obdobju ugotavljalo na podlagi podatkov, ki jih je za odmero dohodnine A. d. o. o. moral pošiljati davčni upravi za odmero tožnikove dohodnine. Na podlagi teh podatkov je sodišče prve stopnje v točki 17 obrazložitve pravilno ugotovilo višino tožnikove bruto plače v spornem obdobju in višino prejetih zneskov regresa za letni dopust. S soglasjem tožene stranke je uporabilo podatke povprečne plače primerljivih delavcev iz zadeve Pd 156/2019 in ob upoštevanju tako izračunanih razlik med plačo povprečnega delavca in prejeto plačo tožnika ter prejetih zneskov regresa za letni dopust in regresom za letni dopust primerljivega delavca tožene stranke, tožniku dosodilo zneske razlik z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V točki 18 obrazložitve je tudi pravilno pojasnilo, zakaj je pridobilo in uporabilo podatke povprečne vrednosti izplačil na delovnem mestu B. S takim stališčem sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče strinja v celoti, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

16. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da sodišče prve stopnje pri izračunu razlike v plači za leto 2019 ni pojasnilo, na kakšen način je izračunalo znesek v višini 860,91 EUR, ki ga je tožniku dosodilo. Tožniku je delovno razmerje pri A. d. o. o. prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, sodišče pa datuma prenehanja ni ugotovilo. Nadalje je o zahtevku za leto 2020 odločilo opisno, pri čemer se je sklicevalo na načelo ekonomičnosti, ker naj bi pridobivanje dodatnih podatkov trajalo predolgo. Glede na to, da je odločitev o zahtevku za ugotavljanje obstoja delovnega razmerja, priznanja vseh pravic in reparaciji tožnika odvisna od statusa tožnika, ali je bil zaposlen pri drugem delodajalcu, ali je prejemal nadomestilo za brezposelnost za leti 2019 in 2020, je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu preuranjena. Enako velja tudi za znesek regresa za letni dopust za leto 2019. 17. Zato je pritožbeno sodišče tudi v tem delu ugodilo pritožbi toženke in sodbo sodišča prve stopnje v V. točki v 6. alineji za obdobje od 19. 7. 2019 dalje in v 7. alineji ter v 6. alineji točke VI izreka razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP).

18. Sodišče prve stopnje v razveljavljenih delih odločitve sploh ni ugotavljalo za odločitev bistvenih dejstev (datum prenehanja delovnega razmerja tožnika pri A. d. o. o., njegov status po prenehanju, pravice po prenehanju, prijave v zdravstvena in socialna zavarovanja, dohodki po prenehanju tudi v letih 2019 in 2020), zato je pritožbeno sodišče ocenilo, da pomanjkljivosti ne more samo odpraviti oziroma jih bo hitreje odpravilo sodišče prve stopnje. To bo bolj ekonomično tudi za stranki, ki imata sedež znotraj sodnega okrožja Delovnega sodišča v Kopru.

19. Ker v preostalem delu niso bili podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke v tem delu zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje.

20. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.