Jedro

V primeru zamude roka za vložitev vloge za nadaljnje prejemanje štipendije je potrebno dopustiti uporabo instituta vrnitve v prejšnje stanje.

Tožnik je bil v tako slabem zdravstvenem stanju, da v roku iz javnega poziva ni bil sposoben sestaviti in oddati vloge za nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije. Zato je sodišče prve stopnje izpodbijani prvostopenjski upravni akt o mirovanju štipendijskega razmerja za šolsko leto 2012/2013 ter zavrnjen predlog za vrnitev v prejšnje stanje in drugostopenjski upravni akt o zavrnitvi pritožbe, utemeljeno odpravilo in zadevo v skladu z 82. členom ZDSS-1 vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik trpi sam svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo upravni odločbi št. ... z dne 23. 9. 2013 in št. ... z dne 14. 1. 2013, ker je zaključilo, da je tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljen (I. točka izreka). Toženi stranki je odredilo, da v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe izda nov upravni akt o pravici do nadaljnjega prejemanja Zoisove štipendije (II. točka izreka) in jo hkrati zavezalo, da mu povrne 234,85 EUR stroškov postopka, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

Citirano sodbo izpodbija tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom na spremembo v smeri zavrnitve zahtevka oz. podrejeno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

S stališčem prvostopenjskega sodišča, da v konkretnem primeru ne gre za materialni rok, zaradi česar je dovolilo vrnitev v prejšnje stanje, se ne strinja. Po mnenju tožene stranke je rok za vložitev vloge za nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije materialni rok, ker je določen z materialnim predpisom. Prvi odstavek 47. člena Zakona o štipendiranju namreč določa, da sklad v soglasju z ministrstvom, pristojnim za delo v juniju tekočega leta v sredstvih javnega obveščanja objavi poziv štipendistom, ki prejemajo Zoisove štipendije, da predložijo potrebno dokumentacijo za nadaljnje prejemanje štipendije, štipendist pa mora v roku iz javnega poziva predložiti štipenditorju zbirno mapo. Da gre za materialni rok naj bi izhajalo tudi iz 48. člena Zakona o štipendiranju, saj po tej določbi štipendijsko razmerje miruje, če štipendist ne predloži zbirne mape v roku, določenem v javnem pozivu.

Tožnik v pisnem odgovoru prereka navedbe tožene stranke, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane kasatorne sodbe, izdane ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju glede utemeljenosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti niti do kakšnih drugih kršitev, ki jih tožena stranka uveljavlja povsem posplošeno in brez kakršnekoli utemeljitve.

V obravnavani zadevi gre za spor zaradi nadaljnjega prejemanja Zoisove štipendije. V predsodnem postopku je bila namreč zahteva zavrnjena in odločeno, da štipendijsko razmerje v šolskem letu 2012/2013 miruje in se štipendija ne izplačuje, ker tožnik do poteka roka iz javnega poziva ni predložil zbirne mape ali drugih dokazil, iz katerih bi izhajala upravičenost do nadaljnjega prejemanja štipendije. Zavrnjen je bil namreč njegov predlog za vrnitev v prejšnje stanje z utemeljitvijo, da bi lahko vlogo oddal kadarkoli v času od 28. 6. 2012 do 5. 9. 2012 oz. v drugostopenjskem upravnem aktu z obrazložitvijo, da gre za materialni prekluzivni rok, pri katerem vrnitev v prejšnje stanje ne pride v poštev.

Za pritožbeno rešitev zadeve je odločilen odgovor na vprašanje, kakšna je pravna narava roka, ki ga določi Javni sklad Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije (v nadaljevanju: Javni sklad) v javnem pozivu. Tožena stranka se je namreč v predsodnem postopku postavila na stališče, da gre za materialni prekluzivni rok, pri katerem institut vrnitve v prejšnje stanje ni uporabljiv.

Pravna podlaga za razsojo predmetne zadeve je tako dejansko podana v Zakonu o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju: ZUP), Zakonu o štipendiranju (Ur. l. RS, št. 59/2007 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju: ZŠtip) ter Pravilniku o dodeljevanju Zoisove štipendije (Ur. l. RS, št. 45/2009; v nadaljevanju: Pravilnik), ki so podrobneje citirani v prvostopenjski sodbi in jih pritožbeno sodišče ne povzema znova.

Določbe ZUP-a, ki urejajo vrnitev v prejšnje stanje je pravilno uporabilo že sodišče prve stopnje. Potem, ko je prepričljivo ugotovilo, da ZŠtip niti Pravilnik roka za vložitev vloge ne določata, je zavzelo pravilno stališče da rok, določen v javnem pozivu, ki po svoji naravi ni predpis, ni materialni rok. Nadalje je prepričljiv tudi dokazni zaključek, da je bil tožnik po vrnitvi iz tujine, na da 5.9. 2012, ko se je iztekel rok iz javnega poziva, v tako slabem zdravstvenem stanju, da v roku iz javnega poziva ni bil sposoben sestaviti in oddati vloge za nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije. Posledično je prvostopenjsko sodišče izpodbijani prvostopenjski upravni akt o mirovanju štipendijskega razmerja za šolsko leto 2012/2013 ter zavrnjen predlog za vrnitev v prejšnje stanje in drugostopenjski upravni akt o zavrnitvi pritožbe, utemeljeno odpravilo in zadevo v skladu z 82. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004; v nadaljevanju ZDSS-1) vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.

V teoriji in sodni praksi se roki delijo na materialne in procesne, zakonske in sodne, subjektivne in objektivne, prekluzivne in instrukcijske, podaljšljive in nepodaljšljive, prave in neprave ter restitucijske in nerestitucijske. Materialni roki veljajo za uveljavljanje materialnih pravic, ki jih upravičencem dajejo materialni predpisi. Materialni roki so praviloma določeni v materialnih predpisih, procesni pa v procesnih. Vendar za pravilno opredelitev pravne narave roka določenost v materialnem ali procesnem predpisu ni edino odločilna, saj so tudi v procesnih predpisih roki, ki so materialnopravne narave.

V ZŠtip ni norme, v kateri bi bil določno opredeljen rok, torej časovni okvir z začetkom in koncem, v katerem naj bodo vložene vloge za pridobitev ali nadaljnje izplačevanje štipendij. V poglavju o postopkih za pridobitev štipendij, in sicer v 3. odstavku 41. člena ZŠtip je določeno le, da se v javnem razpisu, za katerega je pooblaščen Javni sklad, med drugim določi tudi rok za oddajo prijave ter drugih podatkov, potrebnih za odločanje. S prvim odstavkom 47. člena ZŠtip je Javni sklad pooblaščen, da v juniju tekočega leta v sredstvih javnega obveščanja objavi poziv štipendistom, drugi odstavek istega člena pa izrecno določa, da mora štipendist, ki prejema Zoisovo štipendijo, v roku iz javnega poziva predložiti štipenditorju zbirno mapo v skladu z 42. členom zakona. Določena je tudi pravna posledica, če štipendist ne izpolni obveznosti iz drugega odstavka 47. člena. Po 48. členu ZŠtip namreč v takšnem primeru štipendijsko razmerje miruje in se štipendija za tekoče šolsko leto ne izplačuje.

V Zštip je torej le dano pooblastilo pristojni instituciji, da med drugim v javnem pozivu določi tudi rok za vložitev vlog. Ker pri roku, določenem v javnem pozivu ne gre za zakonski rok, saj njegove dolžine - začetka in konca ne določa zakon neposredno, ne gre za zakonski materialni in s tem niti prekluzivni rok(1). Gre za rok, ki ga določa pooblaščeni organ oz. institucija, takšen rok pa je že po naravi stvari tudi restitucijske narave. V primeru zamude roka za vložitev vloge za nadaljnje prejemanje štipendije, je torej potrebno dopustiti tudi morebitno uporabo instituta vrnitve v prejšnje stanje oz. tega instituta ni dopustno izključiti. Toženkino drugačne materialnopravno stališče je zmotno in zato nesprejemljivo.

Ker je izpodbijana sodba tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna in zakonita, je potrebno pritožbo v skladu s 353. členom ZPP, kot neutemeljeno zavrniti in potrditi ugoditveno kasatorno sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je hkrati odločilo, da trpi tožnik sam svoje stroške odgovora na pritožbo. V skladu s 155. členom ZPP priglašenih stroškov ni mogoče šteti za potrebne, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k pritožbeni rešitvi zadeve.

(1) Takšno stališče je bilo zavzeto tudi v sodni odločbi Psp 354/2013 z dne 12. 12. 2013.