Jedro

Določen podaljšan rok je sorazmeren z obveznostmi, ki jih mora tožeča stranka izvršiti na podlagi nadzorstvene odločbe. S tem, ko je upoštevala sorazmernost, pa je tožena stranka pravilno uporabila pooblastilo iz materialne določbe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Agencija za pošto in elektronske komunikacije RS (APEK) je z izpodbijano odločbo za 45 dni podaljšala rok za odpravo kršitev, ugotovljenih v strokovnem nadzoru, vodenem pod opr. št. 0612-9/2012, določen v 2. točki izreka odločbe APEK št. 0612-9/2012/24 z dne 7. 2. 2013 (1. točka izreka); ter odločila, da rok, naveden v 1. točki izreka te odločbe začne teči naslednji dan po vročitvi te odločbe (2. točka izreka). Odločitev obrazlaga, da je družbi A. izdala odločbo št. 0612-9/2012/24 z dne 7. 2. 2013, s katero je odredila odpravo ugotovljenih kršitev v roku enega meseca. Dne 15. 3. 2013 pa je prejela prošnjo za podaljšanje roka za izvršitev odločbe. Meni, da je rok za izpolnitev obveznosti, naveden v odločbi z dne 7. 2. 2013 materialni rok, ki ga je mogoče v skladu z določbo 1. alinee tretjega odstavka 109. člena Zakona o medijih (ZMed) podaljšati. Glede na navedeno je prejeto vlogo meritorno obravnavala. Soglaša z razlogi predlagatelja, da bi bilo za vzpostavitev zakonitega stanja rok za odpravo kršitev smiselno podaljšati, vendar pa pri razponu ne more povsem slediti njegovemu predlogu, saj je že v obrazložitvi odločbe 7. 2. 2013 navedla, da za uresničitev obveznosti odprave kršitve ni treba opraviti zahtevnega dela, kot je npr. ustvarjanje novih programskih vsebin in je treba zagotoviti le, da se na različnih radijskih frekvencah v časovnem intervalu mrežnega dela posameznega radijskega programa istočasno razširjajo po vsebini iste programske vsebine, ki jih izdajatelj pripravlja že zdaj. Organizacijske in tehnične spremembo bodo potrebne, vendar za takšno prilagoditev izdajatelj ne potrebuje več kot 45 dni, zato je za to časovno obdobje izdajatelju tudi podaljšala rok.

Tožnik v tožbi navaja, da je podaljšani rok prekratek. V svoji obrazložitvi se sklicuje na ustavno odločbo št. U-I-137/93, iz katere izhaja, da Ustava zagotavlja splošno svobodo ravnanja ljudi, kar posledično tudi pomeni, da mora izvršilna veja oblasti (kamor sodi APEK) izhajati iz določil zakona, predvsem pa je jasno uzakonjeno, da kar ni prepovedano, je dovoljeno. Zakonodajalec lahko z v zakonu navedenim pooblastilom prenese na izvršilno vejo oblasti, da podrobno določi vsebino zakona, vendar samo pogoje, da zakon ta pooblastila natančno in naprej določi. ZMed v 83. členu določa, v katerih primerih se lahko radijski programi povežejo v mrežo radijskih programov, nikjer pa ne določa, da mora biti program radijske mreže predvajan v blokih ali v točno določenih urah. Določa le, koliko lastne produkcije mora ohraniti posamezni radijski program, ki je vključen v mrežo in koliko programa mora biti povezanega v mrežo. ZMed ne daje APEK pooblastila, da si lahko določila tega člena tolmači drugače kot je določeno. Če ZMed ne določa omejitve glede časovnega intervala, v katerem se lahko radijske postaje združujejo v mreže, potem tega ne sme tudi APEK. Zato je stališče organa v odločbi z dne 7. 2. 2013 in 4. 4. 2013 povsem napačno. Organ presega pooblastila iz ZMed in zavestno omejuje svobodo izbire radijskih vsebin in programa. Doseči želi, da morajo radii biti vključeni v mreže ob točno določenih intervalih. To pa je nedopustno in nezakonito. APEK lahko samo nadzoruje, ali ima mreža 25 % skupnih radijskih vsebin in ali ima vsak posamezen radio več kot 20 % lastne produkcije. Če je tema dvema pogojema zadoščeno, potem se to znotraj zakonsko predvidenega okvira ne sme omejiti. ZMed v petem oddelku določa, katerih omejitev programa se mora držati posamezna radijska postaja. V 106. členu določa, da lahko APEK v dovoljenju poda programske zahteve, ki jih mora izdajatelj upoštevati pri razširjanju programa. Zahteva je torej lahko oblikovana samo na podlagi ZMed. Tu ni nikjer določeno, da bi se lahko program omejeval glede časovnega intervala. Zato tožeča stranka ni mogla kršiti določila ZMed. Opozarja na drugi odstavek 11. člena Listine o temeljnih človekovih pravicah v EU in 10. člen 14. Protokola h Konvenciji o človekovih pravicah. Prav tako ni v ZMed določeno, da mora imeti mreža identičen radijski program v času, ko deluje kot mreža. Tudi če je bil program radijske mreže med seboj različen, pa to še ne predstavlja kršitve skladno z ZMed, saj ta nikjer ne določa, da mora biti radijski program znotraj mreže identičen. Da je temu tako, izhaja tudi iz samega dovoljenja. Tožeča stranka je določene dele radijskega programa prilagodila lokalnim potrebam in tega dejstva pred toženo stranko ni nikoli skrivala. Zato je oddajala program v mreži, razen določenih propagandnih sporočil in novic, ki so lokalno povezane. Tožeča stranka lahko razmeroma hitro zagotovi, da bodo radijske postaje oddajale enoten program, veliko večji problem pa so lokalni sodelavci, ki pripravljalo lokalne informativne oddaje, novinarske prispevke in propagandni program. Vse te osebe bo morala tožeča stranka zaradi odločbe z dne 7. 2. 2013 odpustiti. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR) pa ne omogoča tako hitrega odziva, zato je tudi zaprosila za podaljšani rok. Bistvo pravnega reda je pravna predvidljivost. Tožeča stranka je vseskozi delovala na način, ki ga je tožena stranka spoštovala in dopuščala. Tožeča stranka je zato upravičena, da se prilagodi novim razmeram na trgu, saj je nemogoče prenehati z določenim načinom nastopanja na trgu, ki je bil doslej povsem zakonit, odslej pa nemogoč, ne da bi se zakon spremenil. Določen rok je prekratek in ga zato ne more spoštovati. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da v tožbi ni naveden noben pravno relevanten argument, ki bi se nanašal na predmet upravnega spora, to je na vprašanje zakonitosti odločbe, s katero je bilo na podlagi tretjega odstavka 109. člena ZMed podaljšan rok za odpravo kršitev. Navedbe za ta upravni spor niso relevantne, ker se nanašajo na odločitev v nadzorstveni odločbi. V zvezi z navedbami v 3. točki tožbe, v kateri tožeča stranka navaja, da kar se tiče informatike in tehničnih rešitev lahko razmeroma hitro zagotovi, da bodo radijske postaje oddajale enoten program, vendar pa so večji problem lokalni sodelavci, ki jih bo morala odpustiti, pri čemer pa ZDR ne omogoča tako hitrega odziva, odgovarja, da nadzorstvena odločba tožeče stranke v ničemer ne sili v odpoved zaposlenih, saj ne vpliva na pripravo programa, torej na ustvarjanje lokalnih informativnih oddaj, novinarskih prispevkov in propagandnega programa. Te vsebine se bodo namreč lahko pripravljale in predvajale nemoteno tudi v prihodnje. Izvršitev odločbe zajema le odpravo predvajanja različnih posameznih programskih vsebin v istem časovnem intervalu omrežnega dela posameznega radijskega programa glede na frekvenco, ne zajema pa spremembe obsega in vsebine radijskega programa. Posledično je zato neutemeljen očitek, da je rok za odpravo kršitev prekratek, saj je sorazmeren naravi kršitve in času, ki je potreben za njeno odpravo. Predlaga zavrnitev tožbe in zahteve za povrnitev stroškov.

Tožba ni utemeljena.

Predmet spora v tem postopku je odločba APEK, s katero je ta podaljšala rok, določen v 2. točki izreka odločbe APEK z dne 7. 2. 2013. Z odločbo z dne 7. 2. 2013 je APEK v okviru strokovnega nadzora nad izvajanjem programskih zahtev, ki jih mora izdajatelj upoštevati pri razširjanju svojega programa, ugotovila, da tožeča stranka, izdajatelj radijskih programov B., C., D., E. in F., G., teh ni razširjala v skladu s programskimi zahtevami, ki izhajajo iz relevantnih dovoljenj za izvajanje radijske dejavnosti, in ki vsebujejo programske zahteve v skladu s 3. in 4. alineo prvega odstavka 106. člena ZMed. Izrek odločbe je v 2. točki določal obveznost tožeče stranke, da odpravi kršitve dovoljenj v roku enega meseca na način, da zagotovi izvajanje programskih zahtev, kot te izhajajo iz podeljenih dovoljenj. Narava roka, določenega v 2. točki izreka odločbe z dne 7. 2. 2013 je, torej v primeru, ko je rok za izpolnitev obveznosti sestavni del odločbe, s katero se stranki naloži odprava posameznih obveznosti, materialni rok, kar pomeni, da je tak rok možno podaljšati, če materialni zakon tako določa. V obravnavani zadevi ni sporno, da materialni zakon v tretjem odstavku 109. člena ZMed omogoča podaljšanje določenega roka in sicer omogoča, da se rok, določen v odločbi lahko podaljša za največ tri mesece (v osnovni nadzorstveni odločbi pa se lahko določi rok, ki ne sme biti krajši od enega meseca in ne daljši od šestih mesecev).

V obravnavani zadevi je ugotoviti, kot navaja tudi tožena stranka v odgovoru na tožbo, da se večina tožbenih razlogov nanaša na odločbo z dne 7. 2. 2013. Ker pa ta ni predmet izpodbijanja v tem upravnem sporu, jih sodišče ne presoja. Relevantni za obravnavan upravni spor, v katerem je dolžno sodišče, glede na materialno podlago določbe tretjega odstavka 109. člena ZMed, presoditi, ali je tožena stranka zadostno podaljšala določen rok, so razlogi, ki se nanašajo na informatiko in tehnične rešitve in število zaposlenih. Že iz tožbenih navedb je ugotoviti, da zahteve, ki se nanašajo na informatiko in tehnične rešitve, v časovnem smislu za tožečo stranko niso sporne, saj sama navaja, da lahko hitro zagotovi, da bodo radijske postaje oddajale enoten program. Težavo za tožečo stranko pa predstavljajo sodelavci, ki pripravljajo lokalne informativne oddaje, novinarske prispevke in propagandni program, ki jih bo morala zaradi nadzorstvene odločbe odpustiti, pri čemer pa ji ZDR ne omogoča tako hitrega odziva. V zvezi s tem ugovorom sodišče sledi toženi stranki, ki je v odgovoru na tožbo razložila, da odločba z dne 7. 2. 2013 zahteva le odpravo predvajanja različnih posameznih programskih vsebin v istem časovnem intervalu omrežnega dela posameznega radijskega programa glede na frekvenco, ne zajema pa spremembe obsega ali vsebine radijskega programa, ki ga tožeča stranka ustvarja, kar pomeni, da ne ustvarja novih, drugačnih ali količinsko manj obsežnih programskih vsebin, temveč zahteva le enotno predvajanje programskih vsebin, ki jih tožeča stranka že pripravlja. Glede na povedano s strani tožene stranke, da nadzorstvena odločba ne pomeni novih ter drugačnih ali količinsko manj obsežnih programskih vsebin, le-te pa pripravljajo lokalni sodelavci, torej tudi po mnenju sodišča podaljšanje roka za zagotovitev možnosti, da bi se lokalne sodelavce odpuščalo, ni potrebno. Določen podaljšan rok je torej po mnenju sodišča sorazmeren z obveznostmi, ki jih mora tožeča stranka izvršiti na podlagi nadzorstvene odločbe. S tem, ko je upoštevala sorazmernost, pa je tožena stranka pravilno uporabila pooblastilo iz materialne določbe.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.